Zanikanje Boga trpljenja ne odpravi. Treba je nanj gledati z vidika večnosti, s strani življenja v Bogu. Ko bomo na cilju, bo za vedno uničeno vsako zlo in trpljenje. Če gledamo v tej luči, zlo in trpljenje izgubita veliko svoje ostrine. Samo z vero v Boga lahko problem trpljenja zadovoljivo rešimo, čeprav ne moremo rešiti vseh ugank. Je pa jasno, da brez Boga življenje na svetu ne bi imelo pravega končnega smisla. Problem zla in trpljenja je brez Boga sploh nerešljiv.
Neko dekle popisuje, kako ji
je prav trpljenje pomagalo do vere: »Sem triindvajsetletno dekle. Bila sem
vzgojena krščansko, vendar sem kasneje vero zanemarila. Od časa do časa sem
sicer še šla k maši, a le bolj iz navade kot pa iz prepričanja. Pred kratkim
sem se razšla s čudovitim fantom, bil je veren, razumevajoč, zelo dober,
nesebičen do vsakega, skratka idealen. Po njegovem odhodu je v meni nastal
grozen občutek praznine, vse se mi je zdelo brez pomena, sploh ker sem se
zavedala, da sem sama kriva. Kako je to hudo, ve le tisti, ki je kaj takega
doživel. Bila sem zelo potrta, v hudi depresiji, da sem morala iskati
zdravniško pomoč.
V tej hudi duševni stiski sem
začela spet redno zahajati v cerkev. Spet sem našla izgubljeno vero. Najprej
sem šla na Brezje. V začetku nisem mogla moliti, samo jokala sem ter se
pogovarjala z Marijo, a vendar sem čutila neko srečo, razumevanje. Ne da se
popisati občutkov, ki so me prevzemali, ko sem klečala pred Marijinim oltarjem
ter zrla v njen obraz. Toliko zaupanja sem dobila vanjo. Domov sem šla
potolažena, z novo voljo ter močjo do življenja. Po sedmih letih sem z velikim
strahom spet stopila v spovednico. Ne veste, kako srečna sem bila, ko me
spovednik ni obsojal, ampak me je razumel.«
Bog zlo in trpljenje le
dopušča, ker hoče z njim doseči nekaj dobrega. Pravzaprav z nami na nek način
sotrpi in sočustvuje. Človek se more v boju z zlom in trpljenjem utrditi v
dobrem. Mnoge prav trpljenje duhovno poglobi. Bolečina je kakor kiparski mojster,
ki s trdimi udarci izkleše iz neobdelane marmornate gmote čudovito lep kip –
človeško osebnost in svetost. Velike osebnosti so zorele v dolgih in trdih
urah, mesecih in celo letih trpljenja. Sv. Maksimilijan Kolbe, mučenec ljubezni
do bližnjega, je dejal: »Vnanje in notranje težave prihajajo zato, da nas
posvete.«
Trpljenje spodbuja k ljubezni
do bližnjega. Kdor pomaga bližnjemu, ki je v trpljenju, sam zelo napreduje v
ljubezni in svetosti ter je tako vedno bolj podoben Jezusu. Vsako trpljenje je
izziv: Pridi in pomagaj! Lajšaj trpljenje, briši solze, prinašaj veselje in
tolažbo!
Človek ne more dokončno
rešiti vprašanja, kaj je zanj dobro, kaj slabo. Kar smo imeli za največjo
polomijo, se bo morda kdaj pozneje pokazalo kot nujna pot k sreči. Edino Bog ve,
kaj je za nas prav, zato je najbolj pametno, da mu kot svojemu duhovnemu
zdravniku popolnoma zaupamo.
Trpljenje, ki ga sami
doživljamo in ga sprejemamo, nas duhovno bogati in upodablja po trpečem
Odrešeniku in njegovi Žalostni Materi.
Neka redovnica je razodela, kako uspešno rešuje problem svojega
trpljenja s tem, da se zanj v molitvi zahvaljuje Bogu: »Zahvaljujem se mu za
lepote narave, za prijazno besedo sodelavke, za to, da se dobro počutim in
lahko opravljam svoje delo, za dobro malico, za sonce, za dež, za otrokov smeh,
za – kar je najtežje – neuspeh, ponižanje, neprijazno besedo, nerazumevanje,
slabo počutje, padce in slabosti. Za te zadnje stvari je težko reči 'hvala' in
včasih, ko je prvi 'hvala' že izrečen, me ponovno preplavi občutek grenkobe, upora.
Tako moram ta 'hvala' ponavljati pol ure, več ur ali še dlje, da premaga
notranji upor.«
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar