»Ona [Marija] je rekla mojima
bratrancema in meni, da se je Bog odločil, da bo dal svetu zadnji dve zdravilni
sredstvi proti hudobiji, ki sta sveti rožni venec in pobožnost do Marijinega
Brezmadežnega Srca. To sta zadnji dve možni sredstvi, kar pomeni, da drugih ne
bo (...) Ko je Bog prisiljen kaznovati svet, si prej prizadeva, da bi ga
opomnil in ozdravil z vsemi drugimi mogočimi sredstvi. Ko vidi, da svet ne daje
nobene pozornosti Njegovim sporočilom, tedaj, kot pravimo v našem nepopolnem
jeziku, nam 'z nekim strahom' ponuja zadnjo možnost rešitve, posredovanje
Njegove presvete Matere. To dela 'z nekim strahom' zato, ker če tudi to zadnje
sredstvo ne bo imelo uspeha, ne bomo več mogli upati v nobeno vrsto odpuščanja
z nebes, ker smo se omadeževali s tistim, kar Evangelij imenuje greh proti
Svetemu Duhu (...) Vidite, pater, presveta Devica je hotela dati v tem koncu časov,
v katerem živimo, novo učinkovitost molitvi svetega rožnega venca. Ona je tako
okrepila njegovo učinkovitost, da ne obstaja težava, kolikor koli težka,
materialne ali, predvsem, duhovne narave, v zasebnem življenju vsakega od nas
ali v življenju naših družin ali celo v življenju ljudstev in narodov, ki je ne
bi mogla rešiti molitev svetega rožnega venca (...). Končno pobožnost do
Brezmadežnega Srca Marije, naše presvete Matere, sestoji v tem, da jo imamo za
sedež usmiljenja, dobrote in odpuščanja ter za varna vrata, skozi katera bomo
vstopili v raj.«
Antonio Socci, Četrta fatimska skrivnost, str.
226
Ni komentarjev:
Objavite komentar