Frančišek je duhovno življenje jemal zelo resno. Za vsako ceno je hotel biti zvest Marijinim naročilom. Dokončno je s svojo odločnostjo odpravil plese. Bilo je takole. Približal se je pust leta 1918. Dekleta in fantje so se zbrali k običajnim zabavam, ki so trajale več dni. Dekleta so pripravila okusno slovesno kosilo. Otroci do štirinajstega leta so imeli svojo zabavo posebej v drugi hiši kakor starejši. Lucijo so povabili, da bi skupaj z drugimi pripravila veselico. Na začetku se je branila, a na koncu je pod pritiskom otrok privolila, čeprav jo je vest kričeče obsojala. Ko je o vsej zadevi poročala Frančišku in Jacinti, jo je Frančišek resno vprašal:
»In ti se vračaš k tem
pojedinam in veseljačenju? Si že pozabila, da smo obljubili, da se nikdar več
ne vrnemo tja?«
Lucija se je opravičevala,
ker je prišlo na zabavo veliko deklet in jih ni hotela pustiti na cedilu:
»Nisem hotela iti, toda kot
vidiš, me ne nehajo prositi, naj grem. Ne vem, kaj naj storim.«
Tedaj je Bog navdihnil
Frančiška, da je zadevo modro rešil:
»Veš, kaj boš naredila? Vsi
vedo, da se ti je prikazala naša Gospa. Zakaj ne rečeš, da si ji obljubila, da
ne boš več plesala, in da zato ne moreš priti. Potem se umaknemo v votlino v
Cabesi. Tam nas nihče ne najde!«
Ko se je premislila Lucija,
ni nihče več hotel pripravljati takšnih veselic. Lucijine prijateljice so zdaj
ob nedeljah popoldne prihajale k Luciji, da so skupaj z njo odšle na kraj
Marijinih prikazovanj in tam molile rožni venec.
Ni komentarjev:
Objavite komentar