FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (24) Sem Gospa rožnega venca

Poglejmo Lucijino pripovedovanje v četrtem Spominu:

»Od doma smo odšli že precej zgodaj, ker smo računali, da se bomo na poti veliko zamudili. Res se je ljudi kar trlo. Lilo je kot iz škafa. Ker se je moja mati bala, da je tisti dan zadnji v mojem življenju, se ji je zaradi negotovosti, kaj se bo zgodilo, trgalo srce in me je hotela spremljati. Po poti so se ponavljali prizori prejšnjega meseca, le da jih je bilo več in so bili še bolj ganljivi. Niti globoko blato na poteh ni oviralo teh ljudi, da ne bi pokleknili v milo proseči in ponižni drži. Ko smo prišli v Covi da Iria do črnike, sem po notranjem nagibu prosila ljudi, naj zaprejo dežnike, da bomo molili rožni venec. Malo zatem smo videli odsev svetlobe in takoj našo Gospo nad črniko.

‘Kaj hočete od mene?’

‘Hočem ti povedati, naj tukaj naredijo kapelo meni v čast. Sem Gospa rožnega venca. Še naprej vsak dan molite rožni venec. Vojna se bo končala in vojaki se bodo v kratkem vrnili domov.’

‘Prositi Vas moram veliko stvari, da bi ozdravili nekatere bolnike in spreobrnili nekatere grešnike ter še mnogo drugega …’

‘Nekatere bom ozdravila, drugih ne. Morajo se poboljšati in prositi odpuščanja za svoje grehe.’

In bolj žalostna je rekla:

‘Naj ljudje ne žalijo več Boga, našega Gospoda, ki je že zelo žaljen.’

Razprostrla je roke, da so zažarele v soncu. Medtem ko se je dvigala, se je odsev njene svetlobe odbijal na soncu.«

Gospa iz kapelice me bo ozdravila!

Izkušnja ozdravljenja Ane Marije (Anne-Marie) Rivier, blažene ustanoviteljice Kongregacije sester Jezusovega darovanja v templju.
Leta 1770, ko še ni dopolnila dve leti, je Ano Marijo Rivier doletela huda nesreča: padla je z visoko nameščenega pograda in si zlomila kolk. Od takrat naprej ni mogla več stati na nogah niti s pomočjo bergel.
Zaradi svoje invalidnosti se je lahko le plazila po tleh. Mama jo je vsak dan nosila h kapelici, kjer so častili starodaven kip Žalostne Matere Božje. Tam je razložila hčerki, da Marija, Jezusova Mati, objokuje Sina, ki so ga sneli s križa in ji ga položili v naročje. Kristusova ljubezen in ljubezen njegove Matere Marije ter želja, da bi ju tolažila – zaradi tolikih grehov, ki ju žalijo – je prodirala v nežno in velikodušno srce te male deklice, predvsem pa je njeno srce preplavilo popolno zaupanje v Marijo. Nekega dne se je nenadoma obrnila na mater in ji brez ovinkov rekla: »Veš, Gospa iz kapelice me bo ozdravila!«
31. julija 1777 je Ana Marija, ki je takrat imela 9 let, padla po stopnicah in si zlomila nogo. Kirurg, ki se je hitro odzval klicu na pomoč, je namestil kost na dekličini nogi. Po njegovem odhodu je gospa Rivier, napolnjena z »vero, ki prestavlja gore«, odstranila povoje in zmasirala otrokovo nogo z oljem iz svetilke v kapelici Marije iz Pradellesa. Naslednji dan je oteklina izginila. 15. avgusta pa je eden izmed stricev rekel deklici: »Vstani in poskusi hoditi.« Ana Marija je vstala in začela hoditi, brez opore! Vzkliknila je od veselja: » Blažena Devica Marija me je ozdravila. Devica me je ozdravila!" Vsa navdušena je vsem pripovedovala, kako čudovite reči, ji je storila Devica Marija.