Na osnovi tega zelo živega
Strletovega opisa župnika Janeza Puclja bolje razumemo Pucljevo prizadevanje,
da bi Strle vstopil v škofove zavode in si tako pridobil izobrazbo, ki je bila
potrebna za vstop v semenišče in vpis na teološko fakulteto. 26. 2. 2003 je v
eni uri, tako rekoč na dušek napisal sledeče:
»Pravzaprav je grdo, da tudi
zdaj govorim vse preveč o sebi. Že v zvezi z novomašnim govorom sem navajal
stvari, ki povedo, da je za moje mašniško posvečenje bil bistveno odločilen J.
Pucelj.
Iz vasi Osredek, ki je dobre
štiri km stran od vidovske župnijske cerkve in tudi šole, smo otroci kar cele
mesece ostajali brez šolskega pouka. Šola je bila takšna, da je sem in tja
obstajal en sam razred, čeprav je bil pouk po možnosti za starejše učence(-ke)
višji. »Učne moči« so bili včasih tri(je), včasih dva ali tudi le ena. Ko sem
jaz končal šolo, se je štelo, da sem naredil 3 razrede; navadno pa so šteli dva
razreda. Jaz se tedaj v šoli nisem naučil niti deljenja pri računstvu (in tudi
kasneje računstvu ostal nekako tuj). Oče, bolj »mali kmet«, je umrl v starosti
42 let (otrok živih 5, trije so kmalu umrli, eden takoj po očetovem pogrebu –
umrl je oče na poti pri sorodnikih, ker je zbolel za pljučnico). V šolo sem
začel hoditi po očetovi smrti. Ko sem šolo končal, sem bil star nad 14 let.
Glavni moj posel je bil v tem, da sem pasel po gmajnah in (jeseni) po travnikih
domačo živimo (vsega skupaj 5–- 9 govedi), vsaj dve leti tudi sosedovo živino.
Šele tedaj je prišlo do tega, da se je moja mama z župnikom J. Pucljem začela
resno pogovarjati, ali ne bi »fanta bilo dobro dati v šolo«. Župnik je vedel,
da sem v sebi in na sebi nekaj, kar bi dalo upanja, da bi postal duhovnik. Tako
je prišlo do tega, da sem po nekaj pripravah odšel v spremstvu najstarejšega
brata Jožeta in mame v Št. Vid, nesoč s seboj vse, kar je bilo potrebno za
stanovanje in šolanje v »zavodu«. Vse je bilo že dogovorjeno, a zdaj je ob
vpisovanju na gimnazijo ravnatelj ugotovil, da sem za redni pouk vsaj pol leta
prestar. Vsi trije smo zdaj odšli na »prosvetno upravo« (nekaj podobnega) v
Ljubljano. A so rekli »Nemogoče!« Samo privatno more študirati in ob koncu
posebej delati izpite (ne pa tako kakor redni učenci gimnazije v zavodu Št.
Vid, ki je bila privatna, čeprav s pravico javnosti).
Kar strašen udarec je bil to
zame, pa tudi za mamo in brata. Župnik je bil tudi ves zaskrbljen. Domislil se
je salezijanskega Veržeja in se pismeno pozanimal, kako bi bilo, če bi šel jaz
tja in študiral kot že preveč star za redni študij. Ko je vse premislil sam in
se posvetoval z mamo (pa tudi z menoj), je prišel do drznega načrta: On bi mene
učil snovi za prva dva razreda klasične gimnazije tako, da bi čez 1 leto za tem
jaz napravil na državni gimnaziji izpite za dva razreda gimnazije in bi potem
mogel vstopiti v šentviško (zavodsko) gimnazijo kot reden učenec. Seveda bi pa
moral prej narediti izpit na javni (državni) klasični gimnaziji. In res je
župnik nadvse velikodušno sprejel to veliko breme nase, breme, ki ni nič
kazalo, da bo uspešno »donošeno«. Tako sem jaz iz uro hoda oddaljene vasi začel
hoditi k Sv. Vidu v župnišče, kjer me je župnik učil latinščine, nemščine in še
kaj drugega (prihajal sem dva- ali tri-krat tedensko, morda še večkrat) in se
učil in učil (a moram reči: če gledam zdaj nazaj: vse preveč ležerno,
brezskrbno).
Tako je prišel čas za izpite.
Bil je mesec junij. G. župnik ni dovolj pazil in me je prijavil k izpitu že
nekoliko (nekaj dni) prepozno. Izpit je bil na klasični gimnaziji v Ljubljani.
Ravnatelj dr. J. Lokar je bil v času svojega gimnazijskega študija znanec in (približno)
sošolec J. Puclja. Vsekakor sta se tikala. J. Pucelj je lepo prosil Lokarja
(liberalca – so pripovedovali), naj me vseeno vzame k izpitu. In me je
spremljal v Ljubljano moj brat. Prenočeval sem – na posredovanje našega
daljnega sorodnika zavarovalniškega strokovnjaka (matematika) I. Laha (iz
Štrukljeve vasi) – v Marijanišču. Nato pa sem takoj zgodaj dopoldne prišel na
izpit v klasično gimnazijo. Dopoldne sem v nekem razredu pisal npr. slovensko
nalogo pri prof. Mirku Ruplu, latinsko pri prof. Južniču, nemško pri prof.
Žitniku (če se ne motim). Popoldne pa so se skupaj zbrali vsi profesorji za 1. in 2. r. šolske snovi.
Izprašan sem bil kar nekako zapovrstjo in v navzočnosti vseh profesorjev iz
vseh potrebnih snovi. Nazadnje so mi napisali izpričevalo za 1. in 2. razred. Spomnim se,
da je bil red za nemščino prav dobro. Celota predmetov je bila redovana tako,
da je šlo bolj na prav dobro, vendar ni v celoti tega doseglo. Prof. Osana –
tako se spomnim – mi je priporočil, naj matematiko kaj bolj pogledam, da ne bom
imel težav, ko bom študiral v 3. razredu.
Seveda upravičeno menim, da
so profesorji sklepali takole: V ljudski šoli je imel same odlične rede, le
petje prav dobro. In J. Pucelj mi je v enem letu dal toliko znanja, da ne bo
posebnih težav pri rednem študiju v Št. Vidu – sprejeli bi me tudi na gimnazijo
v Ljubljani. In tako je res bilo (kljub vsej svoji nerodnosti sem nato 3.
razred izdelal z odliko).
J. Pucelj je bil seveda silno
zaskrbljen, kako bo z izpitom šlo. Prišel je tisti dan v našo hišo in prosil,
da so skupaj molili za moj uspeh. Nato pa je, ko je stvar uspela, bil silno
vesel. Meni je rekel znano besedo: »sčasoma boš za ministra ...« Seveda nisem
niti mislil niti res postal minister. Pač pa se ne morem in se ne bom mogel
nikoli dovolj zahvaliti Bogu za tako rekoč nezaslišano velikodušnost Janeza
Puclja. Veljalo je o njem, kar je nato rekel v začetku novomašne pridige: »Bil
je človek, od Boga poslan. Ime mu je bilo Janez« (Pucelj). In kako čudovito je
ta človek pričeval o luči!«
Župnik Janez Pucelj ni bil
ravno gostobeseden pri pisanju župnijske kronike. A ob koncu leta 1930 je
zapisal: »V jesen je šel v III. gimnazijo v Zavod sv. Stanislava Anton Strle
iz Osredka. Bil je prejšnje leto eno leto prestar, da bi bil sprejet v
gimnazijo, in mu tedanji prosvetni šef Lončar Dragotin ni hotel dati dispenze.
Mali »Peter Pavel Glavar« je bil ves obupan. No potem je hodil od časa do časa
k župniku in učitelju, ki sta ga poučevala prvi v latinščini, drugi v nemščini,
ter je v enem letu naredil skušnjo čez I. in II. razred gimnazije in tako
stopil v 3. šolo. – Sčasoma boš še za ministra, ako vedno priden boš!«
p. Andrej Pirš FSO
Ni komentarjev:
Objavite komentar