BOŽJI SLUŽAVNIK ANTON STRLE (7) Gimnazijska leta božjega služabnika Antona Strleta (2) 3. Duhovna poglobitev

Kako dolgo je trajala ta napetost in nihanje med izpovedovanjem vere ter kruto realnostjo, ne vemo. Vsaj na materialnem področju se je stvar kmalu rešila in je mogel nadaljevati s šolanjem.

Da je še mogel ostati v gimnaziji, mu je pomagala štipendija, ki jo je prejel, in nekaj si je prislužil z inštrukcijami ostalih dijakov. 20. 5. 1956 je v opisu svojega življenja (curriculum vitae) zapisal: »V 4. gimnazijskem razredu je že bilo na tem, da študij prekine, ker mu je umrla mati. Rešila ga je zaradi štipendije Katoliškega tiskovnega društva zelo znižana oskrbovalnina; deloma si je pomagal z inštrukcijami.« Verjetno pa so pomagali tudi različni dobrotniki.

Na duhovnem področju pa mu je materina smrt pomagala k notranji poglobitvi. Sam pove, da si je po smrti svoje matere izbral Marijo za svojo drugo mater. Tako je njegovo doživetje božje bližine pri desetih letih dobilo svoj izrazit marijanski poudarek, ki ga je zaznamoval za vse življenje.

Pomemben korak je bil njegov vstop med člane katoliške akcije. Sam ta svoj korak takole opisuje v kratkem prispevku za zbornik o profesorju Ernestu Tomcu, ki je izšel leta 1991 v Buenos Airesu: »Profesorja (Tomca) sem videval v zvezi z mesečnimi duhovnimi obnovami, ki smo jih imeli člani dijaške Katoliške akcije v kapeli Slomškovega doma spodaj na Poljanski cesti 6 v Ljubljani. Menda od 6. razreda dalje sem bil namreč tudi jaz kot dijak član KA, ki je delovala tudi med dijaki škofijske gimnazije v Šentvidu, na kateri sem študiral. Teh rekolekcij pa smo se udeleževali tudi člani iz škofovih zavodov. … Za sodelovanje pri mladcih pa me je pridobil sedanji lazarist Franc Sodja, ki je bil v zavodih za en razred pred menoj.«[1] Duhovna usmeritev katoliške akcije ga je gotovo globoko zaznamovala. Prof. Strle je bil eden redkih, ki je imel na skrivaj srečanja za člane katoliške akcije tudi po drugi svetovni vojni. To pričuje Marko Kremžar.

Čeprav ga je slovenščina in nemščina zelo pritegovala, pa to nikakor ni zadušilo njegove duhovnosti. Po svoje so zelo zanimivi njegovi opisi, kako je vse povezoval s Kristusom. »Ko sem se proti koncu gimnazijskih let skušal na pamet navaditi celotni Prešernov sonetni venec, je dobila začetna kitica takoj svojevrstno vsebino. 'Življenja moj'ga magistrale' je bil v mojih mislih takoj poistoveten s Kristusom. Pesnitev je s tem dobila živo in vesoljsko prostrano in obenem do globin segajočo vsebino: 'Ti si življenja moj'ga magistrale. Vse misli 'zvirajo' z ljubezni ene. In kjer ponoči v spanju so zastale, zbude se, ko spet zarja noč prežene.' In ko sem se na pamet učil tudi sonete nesreče, se je nehote zgodilo z verzi nekaj podobnega kakor pri sonetnem vencu: 'Zvedrila se je noč, zija naproti življenja gnus, nadlog in stisk nemalo: globoko brezno brez vse rešnje poti.' Zmago nad gnusom življenja, nad stiskami in nadlogami, je mogoče doseči le v naslonitvi na Zmagovalca[2] nad smrtjo. Samo on rešuje iz 'globokega brezna brez vse rešnje poti.'«

V času gimnazije so šli dijaki vsaj enkrat na leto v gledališče, včasih tudi na kakšno glasbeno predstavo. Tako je več kot štirideset let po dogodku zapisal: »Ko sem nekoč gledal Beethovnovega 'Fidelija', je prav poseben vtis napravil name prizor, ko jetnik po dolgem času prebivanja v popolnoma temni ječi pride na sonce in v silnem zanosu opeva sonce in njegovo prijazno, toplo luč. Tedaj mi je bil vseskozi pred očmi Kristus, ki je pravo sonce našega življenja. In zdelo se mi je kar škoda tako čudovitih melodij, če bi jih uporabili le za zemeljske, minljive stvari. Saj navsezadnje vse velja samo Bogu.«

Kako je povezoval različne dogodke s Kristusom, kaže tudi sledeči opis poti domov, ki se je ohranil v tipkopisu: »Ko sem bil na gimnaziji, sem hodil peš pozimi z Rakeka v več kot 4 ure oddaljeno gorsko vas. Z menoj je šel tudi za dva razreda višji sošolec[3]. Nekoč je bilo tik pred božičem kar veliko snega. Sicer je bila pot pregažena. Vendar me je vse skupaj tako utrudilo, tako zdelalo, da kratko malo ni hotelo več iti naprej. Ni šlo in ni šlo. Prtljage nisem mogel sploh nič več nositi, čeprav je ni bilo tako zelo veliko. Če bi bil tedaj sam, bi se preprosto ustavil in sedel na sneg poleg poti in bi najbrž zmrznil. Sošolec je tedaj vzel v svoje roke vso mojo prtljago, čeprav tudi njemu ni bilo lahko nesti niti svojo, kaj šele obenem mojo. A je vse skupaj vzel in me bodril, da naj le grem, naj pomislim, da bo kmalu ob cesti hiša, kjer se bova ustavila, tam so njegovi sorodniki, pa se bova odpočila in okrepila. Še in še me je bodril in skušal storiti vse, da bi mi dal poguma za pot naprej. In res se je čez nekaj časa pokazala vas. Ni bila še blizu, a vendar sem jo že videl. In sošolec me je nanjo spet in spet opozoril. In končno sva prišla do hiše, kjer so nam postregli v topli sobi in zares prijazno in velikodušno. Od začetka niti ust nisem mogel odpreti. Čutil sem se do smrti utrujenega. Polagoma pa sem prihajal k sebi. Dolgo časa sva še sedela in si odpočivala. Nato sva odšla. In spet je prišla moč in toplota v ude. In šlo je veselo naprej, brez posebnih težav. – Ta dogodek se mi je povezal s Kristusom, posebno v zvezi s sv. obhajilom. Kolikokrat sem se čutil telesno in duhovno izčrpanega. A pri Kristusu sem dobival vedno novo okrepitev za pot naprej.«

Ob koncu si lahko zastavimo vprašanje, kako je bilo z njegovo odločitvijo za duhovništvo. Vsaj po sedaj znanem gradivu se zdi, da večjih težav ni imel. Pojavljala pa se je vsaj skušnjava, da bi šel študirat jezike, slavistiko ali pa germanistiko.

Prof. Strle se je kasneje v življenju vedno s hvaležnostjo spominjal gimnazijskih let. Dobro se je zavedal, da se mora svoji globoki in temeljiti humanistični izobrazbi zahvaliti, da je kot teološki profesor mogel uporabljati dosegljivo tujo literaturo in pisati članke v lepem slovenskem jeziku.

p. Andrej Pirš

---

[1] Profesor Ernest Tomec, Zbornik člankov in pričevanj ob 50-letnici njegove smrti, Buenos Aires 1991, str. 238.

[2] Strletu se je zatipkalo in je napisal: v naslonitvi na Zmagovalcem nad smrtjo.

[3] To je bil Andrej Makovec (14. 4. 1913 – 13. 11. 1989), doma iz župnije Sv. Vid nad Cerknico. V duhovnika je bil posvečen 17. 12. 1938. Dolga leta je bil župnik na Blokah. S prof. Strletom je vse življenje ohranjal stike.

BOŽJI SLUŽAVNIK ANTON STRLE (6) Gimnazijska leta božjega služabnika Antona Strleta (1)

Še pred dobrim letom je bilo zelo malo znanega o Strletovih gimnazijskih letih (1930-1936), ki jih je preživljal v Škofovih zavodih, privatni škofijski klasični gimnaziji s pravico javnosti. Prav v povezavi z zbiranjem gradiva za njegovo beatifikacijo pa se je že do sedaj marsikaj našlo. Na osnovi do sedaj odkritega in zbranega gradiva je mogoče zaznati tri poudarke: 1. Strletovo izredno pridnost in nadarjenost; 2. Nakazani so obrisi notranjih bojev, ki jih je povzročila materina smrt, in 3. Iz te preizkušnje izide duhovno obogaten.

BOŽJI SLUŽABNIK ANTON STRLE (5)Strletov dobrotnik Janez Pucelj (3)

Da je bil profesor Strle svojemu dobrotniku vse življenje hvaležen, razodeva opis nove maše, ki ga je na hitro napisal 21. 1. 2003. Takole piše: »Tisto leto pred mašniškim posvečenjem 29. 6. 1941 v ljubljanski stolnici sem bil prefekt v Marijanišču (tedaj za učiteljiščnike), ko je bil njegov ravnatelj dr. Jože Pogačnik, poznejši nadškof. Novo mašo sem imel pri Sv. Vidu nad Cerknico, in sicer 13. 7. Šel sem pred novo mašo (najbrž že pred mašniškim posvečenjem) k župniku J. Puclju, ki je bil tedaj župnik na Ježici, in ga prosil, naj bo govornik pri novi maši. Takoj se je začel odločno tega braniti in mi z vnemo zatrjevati, da se prav gotovo že zaradi vrste okoliščin (npr. uglednost in imenitnost) spodobi, da to nalogo prevzame dr. J. Pogačnik. Vendar sem še bolj odločno jaz vztrajal pri prošnji, za katero govorijo tako močni razlogi, da jih ni mogoče obiti. G. župnik je začel celo poudarjati, kako njega stane vsaka pridiga zelo veliko (saj je bilo meni in vsem župljanom pri Sv. Vidu znano, kako vsebinsko dognane in lepe so bile Pucljeve pridige, pri katerih ni poslušalcev čisto nič motila govorica, ki je razločno razodevala Ribničana; saj je tudi vidovska govorica zaznamovana z ribniško barvo in ozračjem). In celo rekel mi je – ko je končno le sprejel –, naj mu prinesem ta ali oni zvezek nemške pridigarske revije, ki se utegne nanašati tudi na to, kar bi moglo biti vsaj majhna pomoč ...

Na tisto nedeljo (13. 7. 1941) je okoli eno uro pred sv. mašo (ob 10.00) prosil, naj se oglasim pri njem. Presenečen sem bil, ko me je prosil, tako ponižno in s pretresljivo skromnostjo, naj mu oprostim (odpustim), ker me je ob neki priliki (samo enkrat je bilo kaj takega) prijel za ušesa in me pokaral zaradi tega, ker sem premalo zares vzel snov, ki mi jo je pri prejšnji uri (kak teden prej) naložil, da jo predelam, a nikakor ni šlo zadovoljivo (menda sem tedaj pokazal tako veliko bridkost, da je šlo župniku to globoko do srca, čeprav mi tega do novomašnega dneva ni nikoli povedal). Ob tej njegovi prošnji sem bil zelo zelo presenečen. In sem z vso odkritosrčnostjo dejal, da mu tega nisem in sploh nisem mogel zameriti. Nasprotno! Dolžan sem hvaležnost tudi za to – saj je šlo samo za župnikovo skrb zame. Tudi mi je g. župnik Pucelj tedaj tudi ponudil, da ga tikam, česar pa nisem mogel sprejeti.

In zdaj Pucljeva novomašna pridiga! Ko je šel na prižnico, je vsa cerkev kar zadrževala dih – v pričakovanju, da bo po dolgih letih spet slišala glas od njega, ki so ga (praktično) vsi verniki tako radi in s tako velikim pridom poslušali. In vsem so ostale v neizbrisnem spominu že prve besede te novomašne pridige: »Bil je človek, od Boga poslan – ime mu je bilo Janez! – Ni bil on luč, ampak je prišel, da bi pričeval o luči ...« – Ne da bi hotel govoriti o sebi, je govoril o sebi, ko je iz začetka Janezovega evangelija navedel Janeza Krstnika in nakazal polno stvari, ki so vzburkale srca in duhove njegovih nekdanjih poslušalcev in spovedancev in učencev, ki so od Janeza Puclja prejeli toliko Kristusove luči in toliko prepričljivega pričevanja za »zvesto pričo«, ki je Kristus sam, pričo za Očetovo ljubezen do človeštva ...

Naj omenim samo še nekaj malega bolj s konca pridige. Omenil je pridigar mater sv. Pija X.. Ko je bil sv. Pij X. posvečen za škofa, je svoji materi pokazal škofovski prstan, ki ga je pravkar prejel – mati pa je tedaj pokazala svoj poročni prstan in rekla: »Če bi tega prstana ne bilo, bi tudi tvojega ne bilo ...« In nato govornik Pucelj: »Novomašnik! Ko boš izrekal spremenitvene besede nad kelihom, boš videl na dnu odsev podobe tvojega obraza – prosi, da bi se tvoj obraz preobrazil v Jezusov obraz ...« Seveda niti daleč ne znam ustrezno povedati tega, kar sem razumel in čutil tedaj in kar so razumeli in čutili navzoči.

Pridigo mi je v celoti natipkano po sv. maši govornik izročil. Seveda sem jo shranil s skrbnostjo. Vendar se je izgubila: Ko so Italijani zažgali tudi mojo (našo) domačo hišo, je zgorela skupaj z novomašnimi fotografijami in raznimi darovi za novo mašo. – Poslušalci pa so (po vsej župniji in še čez) spet in spet povedali ta ali oni oddelek iz pridige. Tudi še več let za tem tega niso pozabili. Vidovski rojak župnik Andrej Makovec je še čez 50 let pozneje navajal lepe in globoke misli omenjene novomašne pridige.

V juliju 1941 so že bili partizani (čeprav tedaj še ne pod tem imenom) v gozdovih okoli Krvave peči (Mokrc ...). Zato se je moj brat odločil, da bo novomašna pogostitev kar v župnišču za povsem bližnje sorodnike in pa za asistenco. Tako je bilo kosilo v prav isti sobi, v kateri je bil J. Pucelj gimnazijski profesor in ravnatelj itd. za mene, edinega učenca, katerega je J. Pucelj v enem letu pripravil za to, da sem napravil izpit za vse predmete 1. in 2. r. klasične gimnazije (in sicer je bil ta izpit na ljubljanski klasični gimnaziji pod ravnateljem dr. J. Lokarjem) in mogel začeti isto leto z rednim obiskovanjem 3. r. klasične gimnazije v zavodu sv. Stanislava v Št.Vidu. Pri kosilu sem se mogel temu nadvse požrtvovalnemu »profesorju« zahvaliti zares iz srca. Vendar sem posebej mogel poudariti to, da je bil J. Pucelj pri verouku in tudi v drugih nastopih (in podobno), »vzgojitelj za Kristusa« (paidagogos eis Christon – Gal 3,24). In tega »vzgojitelja za Kristusa« je usmiljeni Gospod uporabil za prebuditev in dozoritev mojega poklica k duhovništvu. – Zanimivo je v nekem oziru tudi to, da je župnik Janez Pucelj kdaj pa kdaj sam omenil: 'Če nisem nič drugega dobrega storil, je pa bilo moje dobro delo to, da sem nekoč krstil nekega cigančka, ki bi bil gotovo umrl brez krsta, če bi se jaz takrat kljub vsem oviram in pomislekom ne bi potrudil; in pa to, da sem Špelinovemu Tonetu (rekel je »Tončku«) pomagal, da je postal duhovnik.'«

Po smrti Janeza Puclja (umrl je 12. oktobra 1964) so študenti župnije Ljubljana Ježica izdali posebno na ciklostilu razmnoženo tiskovino z naslovom In memoriam. Pucljev naslednik župnik Dušan Rueh je v uvodu zapisal: »Njegova (Pucljeva) prva fara je bila pri Sv. Vidu nad Cerknico. Rad jo je imel in se jo je vedno z veseljem spominjal. Opisal je te svoje ljudi v črtici »Krištof«. Popravil in olepšal je cerkev in tamošnji farani so mu hvaležni. Morda največje delo, ki ga je bil storil v tej župniji pa je, da je odkril malega Toneta, ga sam vzgajal in inštruiral, pozneje pa podpiral, da je doštudiral in leta 1941 zapel novo mašo. To je sedanji profesor na bogoslovni fakulteti v Ljubljani dr. Anton Strle, ki dobrote svojega mentorja in vzgojitelja ne more pozabiti.«

Prof. Strle je za verski list Družino napisal po smrti kratek Pucljev življenjepis in nekaj časa hodil tudi maševat na podružnico Sv. Jurija v Stožicah ob nedeljah za mašo, ki jo je pred tem od svoje upokojitve pa do smrti redno opravljal Janez Pucelj. Prof. Strle je vse življenje vedno in povsod spoštljivo govoril o svojem dobrotniku Janezu Puclju. Pri Bogu je sicer vse mogoče, a po človeško gledano Božji služabnik Strle brez Puclja ne bi postal duhovnik in tako tudi profesor na teološki fakulteti ne.

p. Andrej Pirš FSO

BOŽJI SLUŽABNIK ANTON STRLE (4) Strletov dobrotnik Janez Pucelj (2)

Na osnovi tega zelo živega Strletovega opisa župnika Janeza Puclja bolje razumemo Pucljevo prizadevanje, da bi Strle vstopil v škofove zavode in si tako pridobil izobrazbo, ki je bila potrebna za vstop v semenišče in vpis na teološko fakulteto. 26. 2. 2003 je v eni uri, tako rekoč na dušek napisal sledeče:

»Pravzaprav je grdo, da tudi zdaj govorim vse preveč o sebi. Že v zvezi z novomašnim govorom sem navajal stvari, ki povedo, da je za moje mašniško posvečenje bil bistveno odločilen J. Pucelj.

Iz vasi Osredek, ki je dobre štiri km stran od vidovske župnijske cerkve in tudi šole, smo otroci kar cele mesece ostajali brez šolskega pouka. Šola je bila takšna, da je sem in tja obstajal en sam razred, čeprav je bil pouk po možnosti za starejše učence(-ke) višji. »Učne moči« so bili včasih tri(je), včasih dva ali tudi le ena. Ko sem jaz končal šolo, se je štelo, da sem naredil 3 razrede; navadno pa so šteli dva razreda. Jaz se tedaj v šoli nisem naučil niti deljenja pri računstvu (in tudi kasneje računstvu ostal nekako tuj). Oče, bolj »mali kmet«, je umrl v starosti 42 let (otrok živih 5, trije so kmalu umrli, eden takoj po očetovem pogrebu – umrl je oče na poti pri sorodnikih, ker je zbolel za pljučnico). V šolo sem začel hoditi po očetovi smrti. Ko sem šolo končal, sem bil star nad 14 let. Glavni moj posel je bil v tem, da sem pasel po gmajnah in (jeseni) po travnikih domačo živimo (vsega skupaj 5–- 9 govedi), vsaj dve leti tudi sosedovo živino. Šele tedaj je prišlo do tega, da se je moja mama z župnikom J. Pucljem začela resno pogovarjati, ali ne bi »fanta bilo dobro dati v šolo«. Župnik je vedel, da sem v sebi in na sebi nekaj, kar bi dalo upanja, da bi postal duhovnik. Tako je prišlo do tega, da sem po nekaj pripravah odšel v spremstvu najstarejšega brata Jožeta in mame v Št. Vid, nesoč s seboj vse, kar je bilo potrebno za stanovanje in šolanje v »zavodu«. Vse je bilo že dogovorjeno, a zdaj je ob vpisovanju na gimnazijo ravnatelj ugotovil, da sem za redni pouk vsaj pol leta prestar. Vsi trije smo zdaj odšli na »prosvetno upravo« (nekaj podobnega) v Ljubljano. A so rekli »Nemogoče!« Samo privatno more študirati in ob koncu posebej delati izpite (ne pa tako kakor redni učenci gimnazije v zavodu Št. Vid, ki je bila privatna, čeprav s pravico javnosti).

Kar strašen udarec je bil to zame, pa tudi za mamo in brata. Župnik je bil tudi ves zaskrbljen. Domislil se je salezijanskega Veržeja in se pismeno pozanimal, kako bi bilo, če bi šel jaz tja in študiral kot že preveč star za redni študij. Ko je vse premislil sam in se posvetoval z mamo (pa tudi z menoj), je prišel do drznega načrta: On bi mene učil snovi za prva dva razreda klasične gimnazije tako, da bi čez 1 leto za tem jaz napravil na državni gimnaziji izpite za dva razreda gimnazije in bi potem mogel vstopiti v šentviško (zavodsko) gimnazijo kot reden učenec. Seveda bi pa moral prej narediti izpit na javni (državni) klasični gimnaziji. In res je župnik nadvse velikodušno sprejel to veliko breme nase, breme, ki ni nič kazalo, da bo uspešno »donošeno«. Tako sem jaz iz uro hoda oddaljene vasi začel hoditi k Sv. Vidu v župnišče, kjer me je župnik učil latinščine, nemščine in še kaj drugega (prihajal sem dva- ali tri-krat tedensko, morda še večkrat) in se učil in učil (a moram reči: če gledam zdaj nazaj: vse preveč ležerno, brezskrbno).

Tako je prišel čas za izpite. Bil je mesec junij. G. župnik ni dovolj pazil in me je prijavil k izpitu že nekoliko (nekaj dni) prepozno. Izpit je bil na klasični gimnaziji v Ljubljani. Ravnatelj dr. J. Lokar je bil v času svojega gimnazijskega študija znanec in (približno) sošolec J. Puclja. Vsekakor sta se tikala. J. Pucelj je lepo prosil Lokarja (liberalca – so pripovedovali), naj me vseeno vzame k izpitu. In me je spremljal v Ljubljano moj brat. Prenočeval sem – na posredovanje našega daljnega sorodnika zavarovalniškega strokovnjaka (matematika) I. Laha (iz Štrukljeve vasi) – v Marijanišču. Nato pa sem takoj zgodaj dopoldne prišel na izpit v klasično gimnazijo. Dopoldne sem v nekem razredu pisal npr. slovensko nalogo pri prof. Mirku Ruplu, latinsko pri prof. Južniču, nemško pri prof. Žitniku (če se ne motim). Popoldne pa so se skupaj zbrali vsi profesorji za 1. in 2. r. šolske snovi. Izprašan sem bil kar nekako zapovrstjo in v navzočnosti vseh profesorjev iz vseh potrebnih snovi. Nazadnje so mi napisali izpričevalo za 1. in 2. razred. Spomnim se, da je bil red za nemščino prav dobro. Celota predmetov je bila redovana tako, da je šlo bolj na prav dobro, vendar ni v celoti tega doseglo. Prof. Osana – tako se spomnim – mi je priporočil, naj matematiko kaj bolj pogledam, da ne bom imel težav, ko bom študiral v 3. razredu.

Seveda upravičeno menim, da so profesorji sklepali takole: V ljudski šoli je imel same odlične rede, le petje prav dobro. In J. Pucelj mi je v enem letu dal toliko znanja, da ne bo posebnih težav pri rednem študiju v Št. Vidu – sprejeli bi me tudi na gimnazijo v Ljubljani. In tako je res bilo (kljub vsej svoji nerodnosti sem nato 3. razred izdelal z odliko).

J. Pucelj je bil seveda silno zaskrbljen, kako bo z izpitom šlo. Prišel je tisti dan v našo hišo in prosil, da so skupaj molili za moj uspeh. Nato pa je, ko je stvar uspela, bil silno vesel. Meni je rekel znano besedo: »sčasoma boš za ministra ...« Seveda nisem niti mislil niti res postal minister. Pač pa se ne morem in se ne bom mogel nikoli dovolj zahvaliti Bogu za tako rekoč nezaslišano velikodušnost Janeza Puclja. Veljalo je o njem, kar je nato rekel v začetku novomašne pridige: »Bil je človek, od Boga poslan. Ime mu je bilo Janez« (Pucelj). In kako čudovito je ta človek pričeval o luči!«

Župnik Janez Pucelj ni bil ravno gostobeseden pri pisanju župnijske kronike. A ob koncu leta 1930 je zapisal: »V jesen je šel v III. gimnazijo v Zavod sv. Stanislava Anton Strle iz Osredka. Bil je prejšnje leto eno leto prestar, da bi bil sprejet v gimnazijo, in mu tedanji prosvetni šef Lončar Dragotin ni hotel dati dispenze. Mali »Peter Pavel Glavar« je bil ves obupan. No potem je hodil od časa do časa k župniku in učitelju, ki sta ga poučevala prvi v latinščini, drugi v nemščini, ter je v enem letu naredil skušnjo čez I. in II. razred gimnazije in tako stopil v 3. šolo. – Sčasoma boš še za ministra, ako vedno priden boš!«

p. Andrej Pirš FSO