Da je bil profesor Strle
svojemu dobrotniku vse življenje hvaležen, razodeva opis nove maše, ki ga je na
hitro napisal 21. 1. 2003. Takole piše: »Tisto leto pred mašniškim posvečenjem
29. 6. 1941 v ljubljanski stolnici sem bil prefekt v Marijanišču (tedaj za
učiteljiščnike), ko je bil njegov ravnatelj dr. Jože Pogačnik, poznejši
nadškof. Novo mašo sem imel pri Sv. Vidu nad Cerknico, in sicer 13. 7. Šel sem
pred novo mašo (najbrž že pred mašniškim posvečenjem) k župniku J. Puclju, ki
je bil tedaj župnik na Ježici, in ga prosil, naj bo govornik pri novi maši.
Takoj se je začel odločno tega braniti in mi z vnemo zatrjevati, da se prav
gotovo že zaradi vrste okoliščin (npr. uglednost in imenitnost) spodobi, da to
nalogo prevzame dr. J. Pogačnik. Vendar sem še bolj odločno jaz vztrajal pri
prošnji, za katero govorijo tako močni razlogi, da jih ni mogoče obiti. G.
župnik je začel celo poudarjati, kako njega stane vsaka pridiga zelo veliko
(saj je bilo meni in vsem župljanom pri Sv. Vidu znano, kako vsebinsko dognane
in lepe so bile Pucljeve pridige, pri katerih ni poslušalcev čisto nič motila
govorica, ki je razločno razodevala Ribničana; saj je tudi vidovska govorica
zaznamovana z ribniško barvo in ozračjem). In celo rekel mi je – ko je končno
le sprejel –, naj mu prinesem ta ali oni zvezek nemške pridigarske revije, ki se
utegne nanašati tudi na to, kar bi moglo biti vsaj majhna pomoč ...
Na tisto nedeljo (13. 7.
1941) je okoli eno uro pred sv. mašo (ob 10.00) prosil, naj se oglasim pri
njem. Presenečen sem bil, ko me je prosil, tako ponižno in s pretresljivo
skromnostjo, naj mu oprostim (odpustim), ker me je ob neki priliki (samo enkrat
je bilo kaj takega) prijel za ušesa in me pokaral zaradi tega, ker sem premalo
zares vzel snov, ki mi jo je pri prejšnji uri (kak teden prej) naložil, da jo
predelam, a nikakor ni šlo zadovoljivo (menda sem tedaj pokazal tako veliko
bridkost, da je šlo župniku to globoko do srca, čeprav mi tega do novomašnega
dneva ni nikoli povedal). Ob tej njegovi prošnji sem bil zelo zelo presenečen.
In sem z vso odkritosrčnostjo dejal, da mu tega nisem in sploh nisem mogel
zameriti. Nasprotno! Dolžan sem hvaležnost tudi za to – saj je šlo samo za
župnikovo skrb zame. Tudi mi je g. župnik Pucelj tedaj tudi ponudil, da ga
tikam, česar pa nisem mogel sprejeti.
In zdaj Pucljeva novomašna
pridiga! Ko je šel na prižnico, je vsa cerkev kar zadrževala dih – v
pričakovanju, da bo po dolgih letih spet slišala glas od njega, ki so ga
(praktično) vsi verniki tako radi in s tako velikim pridom poslušali. In vsem
so ostale v neizbrisnem spominu že prve besede te novomašne pridige: »Bil je
človek, od Boga poslan – ime mu je bilo Janez! – Ni bil on luč, ampak je
prišel, da bi pričeval o luči ...« – Ne da bi hotel govoriti o sebi, je govoril
o sebi, ko je iz začetka Janezovega evangelija navedel Janeza Krstnika in nakazal
polno stvari, ki so vzburkale srca in duhove njegovih nekdanjih poslušalcev in
spovedancev in učencev, ki so od Janeza Puclja prejeli toliko Kristusove luči
in toliko prepričljivega pričevanja za »zvesto pričo«, ki je Kristus sam, pričo
za Očetovo ljubezen do človeštva ...
Naj omenim samo še nekaj
malega bolj s konca pridige. Omenil je pridigar mater sv. Pija X.. Ko je bil
sv. Pij X. posvečen za škofa, je svoji materi pokazal škofovski prstan, ki ga
je pravkar prejel – mati pa je tedaj pokazala svoj poročni prstan in rekla: »Če
bi tega prstana ne bilo, bi tudi tvojega ne bilo ...« In nato govornik Pucelj:
»Novomašnik! Ko boš izrekal spremenitvene besede nad kelihom, boš videl na dnu
odsev podobe tvojega obraza – prosi, da bi se tvoj obraz preobrazil v Jezusov
obraz ...« Seveda niti daleč ne znam ustrezno povedati tega, kar sem razumel in
čutil tedaj in kar so razumeli in čutili navzoči.
Pridigo mi je v celoti
natipkano po sv. maši govornik izročil. Seveda sem jo shranil s skrbnostjo.
Vendar se je izgubila: Ko so Italijani zažgali tudi mojo (našo) domačo hišo, je
zgorela skupaj z novomašnimi fotografijami in raznimi darovi za novo mašo. –
Poslušalci pa so (po vsej župniji in še čez) spet in spet povedali ta ali oni
oddelek iz pridige. Tudi še več let za tem tega niso pozabili. Vidovski rojak
župnik Andrej Makovec je še čez 50 let pozneje navajal lepe in globoke misli
omenjene novomašne pridige.
V juliju 1941 so že bili
partizani (čeprav tedaj še ne pod tem imenom) v gozdovih okoli Krvave peči
(Mokrc ...). Zato se je moj brat odločil, da bo novomašna pogostitev kar v
župnišču za povsem bližnje sorodnike in pa za asistenco. Tako je bilo kosilo v
prav isti sobi, v kateri je bil J. Pucelj gimnazijski profesor in ravnatelj
itd. za mene, edinega učenca, katerega je J. Pucelj v enem letu pripravil za
to, da sem napravil izpit za vse predmete 1. in 2. r. klasične gimnazije (in sicer je bil
ta izpit na ljubljanski klasični gimnaziji pod ravnateljem dr. J. Lokarjem) in
mogel začeti isto leto z rednim obiskovanjem 3. r. klasične gimnazije v zavodu
sv. Stanislava v Št.Vidu. Pri kosilu sem se mogel temu nadvse požrtvovalnemu
»profesorju« zahvaliti zares iz srca. Vendar sem posebej mogel poudariti to, da
je bil J. Pucelj pri verouku in tudi v drugih nastopih (in podobno), »vzgojitelj
za Kristusa« (paidagogos eis Christon – Gal 3,24). In tega »vzgojitelja za
Kristusa« je usmiljeni Gospod uporabil za prebuditev in dozoritev mojega
poklica k duhovništvu. – Zanimivo je v nekem oziru tudi to, da je župnik Janez
Pucelj kdaj pa kdaj sam omenil: 'Če nisem nič drugega dobrega storil, je pa
bilo moje dobro delo to, da sem nekoč krstil nekega cigančka, ki bi bil gotovo
umrl brez krsta, če bi se jaz takrat kljub vsem oviram in pomislekom ne bi
potrudil; in pa to, da sem Špelinovemu Tonetu (rekel je »Tončku«) pomagal, da
je postal duhovnik.'«
Po smrti Janeza Puclja (umrl
je 12. oktobra 1964) so študenti župnije Ljubljana Ježica izdali posebno na
ciklostilu razmnoženo tiskovino z naslovom In memoriam. Pucljev naslednik
župnik Dušan Rueh je v uvodu zapisal: »Njegova (Pucljeva) prva fara je bila pri
Sv. Vidu nad Cerknico. Rad jo je imel in se jo je vedno z veseljem spominjal.
Opisal je te svoje ljudi v črtici »Krištof«. Popravil in olepšal je cerkev in
tamošnji farani so mu hvaležni. Morda največje delo, ki ga je bil storil v tej
župniji pa je, da je odkril malega Toneta, ga sam vzgajal in inštruiral,
pozneje pa podpiral, da je doštudiral in leta 1941 zapel novo mašo. To je
sedanji profesor na bogoslovni fakulteti v Ljubljani dr. Anton Strle, ki dobrote
svojega mentorja in vzgojitelja ne more pozabiti.«
Prof. Strle je za verski list
Družino napisal po smrti kratek Pucljev življenjepis in nekaj časa hodil tudi
maševat na podružnico Sv. Jurija v Stožicah ob nedeljah za mašo, ki jo je pred
tem od svoje upokojitve pa do smrti redno opravljal Janez Pucelj. Prof. Strle
je vse življenje vedno in povsod spoštljivo govoril o svojem dobrotniku Janezu
Puclju. Pri Bogu je sicer vse mogoče, a po človeško gledano Božji služabnik
Strle brez Puclja ne bi postal duhovnik in tako tudi profesor na teološki
fakulteti ne.
p. Andrej Pirš FSO
Ni komentarjev:
Objavite komentar