Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sobota, 2. maj 2015

LETO VERE SE NADALJUJE POGLABLJANJE V VERI (37) Ovira za vero so slabi kristjani



Newman je imel glede bivanja Boga takšno gotovost kakor glede bivanja samega sebe. Opiral se je pri tem predvsem na svojo vest. Pogled na toliko slabih zgledov ljudi okrog sebe in v zgodovini pa ga je zbegal, da je v knjigi Izpoved mojega življenja zapisal:
"Če ... usmerim svoj pogled od sebe v svet ljudi, me to napolnjuje z nedopovedljivo žalostjo. Zdi se, da svet veliko resnico (o bivanju Boga), ki sem z njo povsem prežet, taji. Zaradi tega sem nujno tako zbegan, kakor če bi svet zanikal moje lastno bivanje. Ko bi pogledal v ogledalo in ne bi uzrl svojega obraza, bi se me lotil enak občutek kakor sedaj, ko gledam v živi in nemirni svet in ne vidim odseva njegovega Stvarnika. To je zame ena izmed velikih težav pri tej absolutno prvi verski resnici, o kateri sem pravkar govoril. Ko bi ne bilo tega glasu, ki tako jasno govori v moji vesti in mojem srcu, bi bil ob pogledu v svet ateist ali panteist ali politeist."
Toliko slabih zgledov v zgodovini in sedanjosti je vodilo Newmana, kakor pripoveduje v isti knjigi, do prepričanja o obstoju izvirnega greha:
"Tako mislim o svetu: - če Bog je in ker Bog je, je človeški rod že od vsega začetka zapleten v strašno prakrivdo. Izgubil je zvezo s Stvarnikovimi nameni. To je dejstvo, ki je tako resnično, kakor je resnično dejstvo Božjega bivanja. In zaradi tega je nauk, ki ga imenujejo teologi izvirni greh, v mojih očeh skoraj tako gotov kakor bivanje sveta in bivanje Boga."

Davorina je odbijalo od Cerkve in vere neprimerno ravnanje duhovnika:
"Za neke velikonočne praznike sem prišel domov. Prva očetova skrb je bila, če sem bil pri spovedi. Ker nisem bil, sem moral k domačemu župniku. Že dolgo nisem bil pri spovedi in namen, da bi šel, je že zdavnaj izginil. Na očetovo željo sem šel, čeprav z odporom. Toda po njej sem še bolj zdrsnil z roba ceste, ki naj bi me vodila za Kristusom. Spovednik ni imel niti malo razumevanja z mojimi slabostmi, ni me potolažil ali spodbudil, da stopim na pravo pot, pač pa me je hudo obsodil. Samo karanje človeka ne dvigne. Razočaran sem zapustil spovednico in sklenil, da se v celoti odrečem vsemu, kar diši po veri, in vsemu, kar uči Cerkev. Duhovnik me je dokončno odvrnil od vsega, kar mi je dal dom in tistih nekaj let verouka ...
Samo tisti, ki živi iz evangelija, ima resnično moč nad človeškimi slabostmi. Obsojanje še ni nikoli rodilo pravega razumevanja in zaupanja, kaj šele ljubezni. Tudi danes se zgodi, da ima kakšen duhovnik dokaj čuden odnos do spovedancev v spovednici. Sem za dober nauk, ki nam pomaga k boljšemu spoznanju sebe in svojih slabosti, zato duhovnik v spovednici naj ne bo sodnik, marveč tolažnik in spodbujevalec k dobremu."

Ni komentarjev:

Objavite komentar