Newman je imel
glede bivanja Boga takšno gotovost kakor glede bivanja samega sebe. Opiral se
je pri tem predvsem na svojo vest. Pogled na toliko slabih zgledov ljudi okrog
sebe in v zgodovini pa ga je zbegal, da je v knjigi Izpoved mojega življenja zapisal:
"Če ... usmerim svoj
pogled od sebe v svet ljudi, me to napolnjuje z nedopovedljivo žalostjo. Zdi
se, da svet veliko resnico (o bivanju Boga), ki sem z njo povsem prežet, taji.
Zaradi tega sem nujno tako zbegan, kakor če bi svet zanikal moje lastno
bivanje. Ko bi pogledal v ogledalo in ne bi uzrl svojega obraza, bi se me lotil
enak občutek kakor sedaj, ko gledam v živi in nemirni svet in ne vidim odseva
njegovega Stvarnika. To je zame ena izmed velikih težav pri tej absolutno prvi
verski resnici, o kateri sem pravkar govoril. Ko bi ne bilo tega glasu, ki tako
jasno govori v moji vesti in mojem srcu, bi bil ob pogledu v svet ateist ali
panteist ali politeist."
Toliko slabih zgledov v
zgodovini in sedanjosti je vodilo Newmana, kakor pripoveduje v isti knjigi, do
prepričanja o obstoju izvirnega greha:
"Tako mislim o svetu: - če Bog je in ker Bog je, je človeški rod že od vsega začetka zapleten v strašno
prakrivdo. Izgubil je zvezo s Stvarnikovimi nameni. To je dejstvo, ki je tako
resnično, kakor je resnično dejstvo Božjega bivanja. In zaradi tega je nauk, ki
ga imenujejo teologi izvirni greh, v mojih očeh skoraj tako gotov kakor bivanje
sveta in bivanje Boga."
Davorina je odbijalo od
Cerkve in vere neprimerno ravnanje duhovnika:
"Za neke velikonočne
praznike sem prišel domov. Prva očetova skrb je bila, če sem bil pri spovedi.
Ker nisem bil, sem moral k domačemu župniku. Že dolgo nisem bil pri spovedi in
namen, da bi šel, je že zdavnaj izginil. Na očetovo željo sem šel, čeprav z
odporom. Toda po njej sem še bolj zdrsnil z roba ceste, ki naj bi me vodila za
Kristusom. Spovednik ni imel niti malo razumevanja z mojimi slabostmi, ni me
potolažil ali spodbudil, da stopim na pravo pot, pač pa me je hudo obsodil.
Samo karanje človeka ne dvigne. Razočaran sem zapustil spovednico in sklenil,
da se v celoti odrečem vsemu, kar diši po veri, in vsemu, kar uči Cerkev.
Duhovnik me je dokončno odvrnil od vsega, kar mi je dal dom in tistih nekaj let
verouka ...
Samo
tisti, ki živi iz evangelija, ima resnično moč nad človeškimi slabostmi.
Obsojanje še ni nikoli rodilo pravega razumevanja in zaupanja, kaj šele
ljubezni. Tudi danes se zgodi, da ima kakšen duhovnik dokaj čuden odnos do
spovedancev v spovednici. Sem za dober nauk, ki nam pomaga k boljšemu spoznanju
sebe in svojih slabosti, zato duhovnik v spovednici naj ne bo sodnik, marveč
tolažnik in spodbujevalec k dobremu."
