2. Preizkušnje in notranji boji

Velik udarec za Strleta je bila gotovo materina smrt 8. januarja 1932, ko je bil v četrtem razredu gimnazije. Mati je okoli leta 1920 prebolela koze in od tedaj naprej je bila ves čas slabega zdravja. Glede na to, da je Strle očeta izgubil že pri šestih letih, je bila smrt matere toliko bolj boleča. Hkrati je to ogrozilo tudi njegovo nadaljnje šolanje. Dobra dva meseca pred materino smrtjo je v pesmi Jesen zapisal: »Mladost mi je odšla cvetoča, skrbi se zgrinjajo zdaj nad menoj.« In malo naprej: »Stemnilo se je meni lice, na srce se zgrnilo tisoč muk. …. Postaralo se srce moje – in mora bojevati težke boje.«

Dober mesec po materini smrti pa je v pesmi Noč se meni je prikradla zapisal: »Zdaj pokriva starše zemlja, moja je bodočnost temna. Kje sedaj je cvet mladosti, kje sedaj so vse radosti? … Ah, nikjer je ni mladosti. Vse minule so radosti, kajti vsa ljubeča srca v črnem grobu zdaj trohne mi.«

V teh težkih trenutkih je iskal oporo v veri. V pesmi Pri Jezuščku je v zadnjih dveh kiticah zapisal:

            Četudi prijatelje svoje zgubim,

            pri Tebi še vedno utehe dobim.

            In trnje četudi me zbada na poti,

            saj prideš naproti Ti bedni siroti!

            V veliki sem sili, o Jezušček moj,

            – nesreča se zgrinja sedaj nad menoj.

            Oh, mati preljuba umrla mi je –

            kje zame na svetu ljubezen je še??

O Jezus, le Tebe zdaj hočem ljubiti,

            na veke jaz hočem le Tebi služiti.

p. Andrej Pirš