Trinajstkrat je Marija jokala med 2. in 6. februarjem 1995

Župnik, ki je naslednji dan ob 18.45 tudi sam videl solzenje kipa, nam je naložil molk, naj o dogodku z nikomer ne govorimo. Napisal natančno poročilo za škofa msgr. Girolama Grilla. Sam pa sem poklical policijo, saj si nisem bil na jasnem, kaj se dogaja. Naslednjo noč, 3. Februarja, je policija zaprla območje in Marija je bila nadzorovana noč in dan. V naslednjih dneh se je solzenje kipa še večkrat ponovilo, tudi vpričo policije. 4. februarja pa je župnik z natančnim poročilom obiskal škofa.

Prva škofova reakcija je bila skeptična in nervozna: ne da bi ga prebral, je poročilo raztrgal, rekoč: »Še vedno so ljudje, ki verjamejo tem neumnostim jokajočih Marijinih kipov!« Medtem se je solzenje Marijinega kipa nadaljevalo. Škof je poslal pismo z ukazom, naj se kip uniči. Vendar je policija to izvršbo ustavila, rekoč da škof nima pristojnosti, da to stori, ker je kip last družine Gregori. Tudi sam sem se uprl ukazu, da bi kip razbil: policija je naredila zapisnik in Marija je ostala na svojem mestu.

Ponoči, 5. Februarja, nam ni bilo dano spati. Čim smo zadremali, je skozi špranje na okenskih roletah vdrla svetloba, takšna kakršno sem videl prvi dan solzenja kipa, in iz te svetlobe, ki je napolnila sobo, se je trikrat zaslišal glas: »Moraš jo nesti v cerkev, hoče iti k svojemu Sinu, Jezusu!« Pretresen sem poklical župnika, osvobodil Marijin kip, ki je bil zabetoniran v votlini, in ga s policijskim avtom odpeljal v župnišče. Župnik nas je čakal na vratih, vendar ni mogel odnesti Marije v cerkev, ker je imel prepoved od škofa. Odločil se je, da jo namesti v župnišču, kjer je izpostavil Najsvetejše. Ko je bil škof o tem obveščen, je naročil župniku, naj odvrže Marijo v smeti. Župnik se je torej moral znebiti Marije! Bil sem v službi; župnik je poklical mojega brata in sta skrivaj odnesla Marijo na njegovo podstrešje. Nato je župnik o vseh teh dogodkih še enkrat natančno poročal škofu, ki je prvič pristal na to, da nas sprejme na pogovor.

2. Preizkušnje in notranji boji

Velik udarec za Strleta je bila gotovo materina smrt 8. januarja 1932, ko je bil v četrtem razredu gimnazije. Mati je okoli leta 1920 prebolela koze in od tedaj naprej je bila ves čas slabega zdravja. Glede na to, da je Strle očeta izgubil že pri šestih letih, je bila smrt matere toliko bolj boleča. Hkrati je to ogrozilo tudi njegovo nadaljnje šolanje. Dobra dva meseca pred materino smrtjo je v pesmi Jesen zapisal: »Mladost mi je odšla cvetoča, skrbi se zgrinjajo zdaj nad menoj.« In malo naprej: »Stemnilo se je meni lice, na srce se zgrnilo tisoč muk. …. Postaralo se srce moje – in mora bojevati težke boje.«

Dober mesec po materini smrti pa je v pesmi Noč se meni je prikradla zapisal: »Zdaj pokriva starše zemlja, moja je bodočnost temna. Kje sedaj je cvet mladosti, kje sedaj so vse radosti? … Ah, nikjer je ni mladosti. Vse minule so radosti, kajti vsa ljubeča srca v črnem grobu zdaj trohne mi.«

V teh težkih trenutkih je iskal oporo v veri. V pesmi Pri Jezuščku je v zadnjih dveh kiticah zapisal:

            Četudi prijatelje svoje zgubim,

            pri Tebi še vedno utehe dobim.

            In trnje četudi me zbada na poti,

            saj prideš naproti Ti bedni siroti!

            V veliki sem sili, o Jezušček moj,

            – nesreča se zgrinja sedaj nad menoj.

            Oh, mati preljuba umrla mi je –

            kje zame na svetu ljubezen je še??

O Jezus, le Tebe zdaj hočem ljubiti,

            na veke jaz hočem le Tebi služiti.

p. Andrej Pirš

ODMEVI 2.

Najprej se Vam zahvalim za podarjeno knjižico o Janezu Pavlu II. Res je dobra. Prosim pa, da mi tudi naslednje leto pošiljate naše glasilo, ki ga z velikim veseljem vsega preberem in ga ponavadi dam naprej. Pišete tudi o stvareh, o katerih se v Cerkvi ne govori ravno dosti (npr. evharistični čudež v Argentini). In ravno te stvari nas laike (lahko) zelo bližajo k Bogu.

Magdalena