POPOLNA PODARITEV (6) Marija – vodnica k svobodi v brezmejnosti Boga

Človek je v zadnjem stoletju dosegel velikanski napredek v poznanju tehničnih sredstev in v moči razpolaganja s temi sredstvi – v tem naš čas presega vsako drugo dobo. A nekaj manjka: spoznanje in predstave o poslednjem cilju, za katerega naj človek smiselno vlaga ta sredstva. Ob koncu vseh svojih velikih dosežkov stoji človeštvo brez moči. Freud je nekoč dejal: »Jaz vam lahko vse razložim. Kaj pa je cilj in smisel v vsem tem, tega vam ne morem povedati.« Naša znanstveno-tehnična civilizacija grozi, da nam bo zrasla čez glavo. Spet nam jasneje prihaja v zavest človekova končnost in njegova poslednja onemoglost – posebno to izkušamo, ko gre za prizadevanje, kako bi zgradili pravičnejši družbeni red. Z novo razločnostjo nas prevzema spoznanje: Sami sebe ne moremo odrešiti, odrešenje nam more biti le podarjeno – podarjeno od Njega, »ki ima edini nesmrtnost in prebiva v nedostopni svetlobi« (1 Tim 6,16). To je na svoj način izrazil tudi eden najvplivnejših modernih filozofov, Martin Heidegger. Ob njegovi smrti je ob koncu maja 1976 znani časopis »Spiegel« objavil pogovor, v katerem je Heidegger deset let prej (1966) izjavil: Človeštvo je danes v takšnem stanju in je zašlo v tako brezizhoden položaj, da tega ne more zares spremeniti niti filozofija niti pesništvo niti kakršnokoli drugo teoretično ali praktično človekovo početje; »samo Bog nas more rešiti – če to hoče«. Človek mora v ta namen spraviti skupaj le »pripravljeno pripravljenost«.

Prav na tej črti moramo zaslutiti, kako silno pomembno je obhajanje svetega leta odrešenja prav danes, ko gre za vprašanje: »biti – ne biti« človeštva. Križ, osvetljen s sijajem vstajenjskega jutra, nam glasno oznanja: Bog nas ne le more, marveč tudi hoče odrešiti. V Kristusu nam je izrekel svojo nepreklicno Besedo odrešenja. Zdaj je samo na nas (na vsakem človeku, v vsakem času, tudi našem), da svobodno odgovorimo s »pripravljeno pripravljenostjo« na vabilo neizrekljive ljubezni, ki nas hoče pritegniti v neizmerno bogastvo večno osrečujočega življenja troedinega Boga. – Odrešenje je tako rekoč ženitovanjska skrivnost, poroka med Bogom-Ženinom in človeštvom-nevesto. Res, »največje povišanje človeka«, kakor pravi papež! Vse naše življenje na zemlji, v katerem smo po veri, upanju in ljubezni v začetni in krhki obliki že deležni odrešenja, je v dramatični borbi zoper protibožje sile greha potovale nasproti popolni odrešenosti v brezmejni svobodi Boga samega. Ko bomo dospeli do Cilja – do Boga – ga bomo »gledali in ljubili, ljubili in hvalili – to bo konec brez konca« (sv. Avguštin).

»Povsod Boga, ljubljena Mati, mi hočemo povsod Boga!« To je pesem, ki je nastala v Franciji, in sicer povsem iz duha grignionske »popolne podaritve Kristusu po Mariji«. »Sveta Devica je sredstvo, po katerem je naš Gospod prišel k nam. Zato mora biti tudi za nas sredstvo, da pridemo k njemu. Saj Marija ni kakor druge stvari, da bi nas z navezovanjem bolj oddaljevala kakor pa približevala Bogu … Nikoli ne moreš misliti na Marijo, ne da bi Marija namesto tebe mislila na Boga. Saj ga sploh ne moreš hvaliti in častiti, ne da bi tudi ona s teboj ne hvalila in častila Boga. Marija je namreč vsa v odnosu do Boga; zato jo po pravici imenujem 'odnos' do Boga, ker obstoji vsa samo v odnosu do Boga. Marija je odmev Boga, ki ne pove in ne ponavlja nič drugega kakor le 'Bog'. Če rečeš 'Marija', reče ona 'Bog'. Sv. Elizabeta je Marijo hvalila in blagrovala, ker je verovala. Marija, zvesti odmev Boga, pa je zapela: Moja duša poveličuje Gospoda. Kar je storila Marija tedaj, to še vedno dela.« (Pp75; 225).

»Povsod Boga, ljubljena Mati, mi hočemo povsod Boga!« Zato (oprti na Božjo milost) hočemo, da bi se vsi ljudje svobodno odpirali za Ljubezen, ki edina resnično osvobaja in osrečuje – v polnosti in neminljivo.

Anton Strle

Trinajstkrat je Marija jokala med 2. in 6. februarjem 1995

Župnik, ki je naslednji dan ob 18.45 tudi sam videl solzenje kipa, nam je naložil molk, naj o dogodku z nikomer ne govorimo. Napisal natančno poročilo za škofa msgr. Girolama Grilla. Sam pa sem poklical policijo, saj si nisem bil na jasnem, kaj se dogaja. Naslednjo noč, 3. Februarja, je policija zaprla območje in Marija je bila nadzorovana noč in dan. V naslednjih dneh se je solzenje kipa še večkrat ponovilo, tudi vpričo policije. 4. februarja pa je župnik z natančnim poročilom obiskal škofa.

Prva škofova reakcija je bila skeptična in nervozna: ne da bi ga prebral, je poročilo raztrgal, rekoč: »Še vedno so ljudje, ki verjamejo tem neumnostim jokajočih Marijinih kipov!« Medtem se je solzenje Marijinega kipa nadaljevalo. Škof je poslal pismo z ukazom, naj se kip uniči. Vendar je policija to izvršbo ustavila, rekoč da škof nima pristojnosti, da to stori, ker je kip last družine Gregori. Tudi sam sem se uprl ukazu, da bi kip razbil: policija je naredila zapisnik in Marija je ostala na svojem mestu.

Ponoči, 5. Februarja, nam ni bilo dano spati. Čim smo zadremali, je skozi špranje na okenskih roletah vdrla svetloba, takšna kakršno sem videl prvi dan solzenja kipa, in iz te svetlobe, ki je napolnila sobo, se je trikrat zaslišal glas: »Moraš jo nesti v cerkev, hoče iti k svojemu Sinu, Jezusu!« Pretresen sem poklical župnika, osvobodil Marijin kip, ki je bil zabetoniran v votlini, in ga s policijskim avtom odpeljal v župnišče. Župnik nas je čakal na vratih, vendar ni mogel odnesti Marije v cerkev, ker je imel prepoved od škofa. Odločil se je, da jo namesti v župnišču, kjer je izpostavil Najsvetejše. Ko je bil škof o tem obveščen, je naročil župniku, naj odvrže Marijo v smeti. Župnik se je torej moral znebiti Marije! Bil sem v službi; župnik je poklical mojega brata in sta skrivaj odnesla Marijo na njegovo podstrešje. Nato je župnik o vseh teh dogodkih še enkrat natančno poročal škofu, ki je prvič pristal na to, da nas sprejme na pogovor.

Sv. Jožef varuje pred zlom, Marija odpira nebeška vrata

V 32. poglavju svojega življenjepisa sv. Terezija Avilska pripoveduje o videnju pekla, katero ji je Gospod dal leta 1559: »To je ena od najpomembnejših milosti, ki mi jo je Gospod podaril na način, da bi mogla iz nje izvleči največjo korist. Izgubila sem strah pred stiskami in nasprotji tega življenja in od nje sem prejela dovolj poguma za njihovo prenašanje.« V istem 32. poglavju to videnja osmišlja poseben svet, ki se je rodil 24. avgusta 1562 kot natančno nasprotje pekla: prvi reformirani karmel sv. Jožefa v Avili. Majhna Sveta Družina na zemlji!

Majhen samostan, ki je bil uresničen po želji Božjega Srca, ji je opisal Jezus nekega dne po sv. obhajilu: »Jezus je želel, da bi bil samostan posvečen sv. Jožefu, ki nas bo varoval in katerega kip bo postavljen nad ena od njegovih vrat. Marijin kip mora biti postavljen nad druga vrata in Jezusov nad osrednja. Ta samostan bi bil zvezda, ki bi izžareval veliko luč.« Vse je jasno: Ta Božji svet je svet sv. Jožefa. Obstaja dvoje vrat: Prva, vhodna vrata, vodijo na cesto in so zaupana sv. Jožefu. Ta vrata omogočajo, da zapustimo ta zapleteni, zmedeni, sovražni in nevarni svet. Druga vrata, skozi katera je Jezus prišel na ta svet, so skrivnostna. To so Marijina vrata, ki se odpirajo v nebesa.

P. André Doze, Jožef, senca Očeta

POPOLNA PODARITEV (4) Marija je zemeljski raj

Bog nam v svoji ljubezni podarja prav sam sebe – ne le nekaj ustvarjenega. Saj bi ustvarjene dobrine same nikdar ne mogle izpolniti neskončnega brezna našega srca, ustvarjenega za brezmejno in večno srečo v notranjem občestvu z Bogom (prim. CS 21,3). Križ, obsijan z zarjo vstajenjskega jutra, nam še posebej glasno govori: ˝Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, marveč imel večno življenje.˝ ˝Sin Božji me je vzljubil in zame dal sam sebe!˝

Ne samo ljudi v splošnem, marveč tudi prav mene – vsakogar – osebno je v Kristusu Bog vzljubil in neprenehoma ljubi tudi s človeškim srcem, prevzetim iz device Marije. Ta čudovita resnica naj bi nas do dna presunila in prepojila – kakor da bi jo prvikrat odkrili. In naš odgovor naj bo resnično poglobljena in velikodušnejša ljubezen do Boga (in neločljivo do bližjega zaradi Boga) v vsakdanjosti našega krščanskega življenja.

Ko spričo svoje slabotnosti in nestanovitnosti vprašujemo, kje naj dobimo moči za to, nam Jezus sam s križa kaže na novo Evo pod križem in kliče: ˝Glej, tvoja mati!˝

Sv. Ludvik Montfortski pravi: ˝Bog je samo Mariji dal ključe do vinskega hrama Božje ljubezni in ji podelil moč stopati po najvzvišenejših in najskritejših poteh popolnosti in voditi po njih tudi druge. Samo Marija pomaga vstopiti ubogim otrokom nezveste Eve v zemeljski raj, da se tam veselo sprehajajo z Bogom in dobe varno zavetje pred svojimi sovražniki. Tam uživajo brez strahu pred smrtjo sad drevesa življenja in spoznanja dobrega in hudega ter pijejo v globokih požirkih nebeško vodo iz bistrega studenca, ki teče v izobilju. Ali lepše: Marija sama je ta zemeljski raj ali deviška in blagoslovljena zemlja, s katere sta bila pregnana zaradi svojih grehov Adam in Eva. Marija odpira dostop k sebi tistim, ki jih želi napraviti svete.˝

Kdor se popolnoma izroči Mariji in po njej Kristusu ter se resno trudi, da bi to uresničeval v svojem vsakdanjem življenju, je že s tem samim stopil na pot Božje ljubezni. To se jasno vidi na primer pri rajnem primasu Cerkve na Poljskem, kardinalu Št. Wyszýnskem. V Franciji so izdali knjigo njegovih lastnih Zapiskov iz zapora. Pobožnost do Marije mu je že v mladosti pomagala, da je ostal neomajno zvest Bogu. Ko pa je že kot kardinal za nekaj več kakor tri leta prišel v zapore (1953-1956), je takoj prve tedne, tako hude, da bi marsikoga duhovno in telesno strle, uporabil za kar najskrbnejšo pripravo na grignionsko podaritev samega sebe Mariji. To je bistveno prispevalo, da je v najtrših preizkušnjah globoko dozorel za spolnitev vélike naloge, ki ga je čakala. Kardinala Wyszynskega označujejo kot ˝moža, ki ne pozna strahu˝, razen tistega strahu božjega, ki človeku pomaga, da se z največjo tenkočutnostjo izogiblje vsemu, kar bi utegnilo žaliti Boga, ki je Ljubezen sama. Tega odločnega moža je pri njegovem delovanju vodil duh iskrene evangeljske ljubezni tudi v razmerju do najhujših sovražnikov vere in Cerkve. Večkrat je dejal: ˝Tisto, česar svet, ki je v stanju brezupnosti, najbolj potrebuje, je: razodetje ljubečega, usmiljenega Boga, kakršno najlepše sije v Marijinem in Jezusovem srcu.˝

Anton Strle

POPOLNA PODARITEV (3) Marija nas napravlja sprejemljive za Svetega Duha

Jezusov velikonočni dar je Sveti Duh. Sv. Janez pripoveduje, da ga je Jezus podelil apostolom že na dan svojega vstajenja, ko se jim je prvič prikazal. Zaslužil ga je vsem ljudem, ko je v neizrekljivi ljubezni do Očeta in do nas žrtvoval svoje življenje. Iz prebodenega srca poveličanega Kristusa odslej neprestano pritekajo reke žive vode (prim. Jn 7,37-39; 19,34; Ez 47): milost Svetega Duha, ki očiščuje in prenavlja. Cerkev nas v bogoslužju velikonočnega časa, h kateremu spadajo binkošti kot višek in dovršitev, še posebej vabi, naj se odpremo za delovanje Svetega Duha v našem srcu in s tem tudi v vsem našem življenju. Za uresničenje tega je posebno odlično sredstvo ravno pobožnost do Device Marije, kakršno uči sv. Ludvik Montfortski. To jasno opazimo v življenju premnogih velikih kristjanov in svetnikov, npr. pri Kolbeju.

Opiraje se na pričevanje Svetega pisma pravi sv. Ludvik: »Marija je rodila v zvezi s Svetim Duhom najvišje, kar je bilo in bo, učlovečenega Boga, in bo zato napravila tudi največje stvari v poslednjih časih. Njej je pridržano oblikovanje in vzgoja velikih svetnikov, ki bodo nastopili proti koncu sveta. Samo ta enkratna in čudodelna Devica more namreč v zvezi s Svetim Duhom povzročiti posebne in izredne stvari.

Kadar Sveti Duh, njen Ženin, najde Marijo v duši, naravnost prileti k tej duši in stopi ves vanjo. Obilno se priobči tej duši, in sicer toliko, kolikor prostora ta duša napravi njegovi Nevesti.

Eden glavnih vzrokov, da Sveti Duh sedaj ne dela v dušah velikih čudežev, je, ker té niso dovolj tesno združene z njegovo zvesto in nerazdružljivo Nevesto. Pravim, nerazdružljivo Nevesto, zakaj odkar se je Sveti Duh, ki je bitna Ljubezen Očetova in Sinova, zaročil z Marijo, da bi rodila Jezusa Kristusa, glavo izvoljenih, in Jezusa Kristusa v dušah, je nikdar ni zapustil, ker mu je ostala vedno zvesta in rodovitna« (Pp 35 s).

Ne verjamem, da bi mogel kdo dospeti do tesnega zedinjena z našim Gospodom in do popolne zvestobe Svetemu Duhu brez zelo velike povezanosti s presveto Devico in brez njene pomoči.

Izmed tisočerih tudi današnjih prič, ki to potrjujejo, naj bo francoski duhovnik Dominique Auzinet. V knjigi, ki je izšla 1981, pripoveduje: V letih 1970–-72 je med študenti teologije v mednarodnem semenišču v Strassbourgu nastopila strašna kriza glede poklica in duhovniške ˝identitete˝ (kaj je duhovnik, kaj je njegova naloga?). V glavah in srcih teh ljudi se je naselilo nekaj, kar je »polagoma, a globoko spodjedalo vero v Jezusa in zaupanje v Cerkev«. To je izviralo – pravi Auzinet – iz zgolj razumskega pristopanja k Božji besedi in k verskim resnicam Cerkve. Neki duhovnik, katerega je Auzinet imel za zagrizenega »starokopitneža«, a je nanj napravljal globok vtis s svojim strogim, a vendar izrazito vedrim življenjem, mu je rekel: »Treba ti je začeti z molitvijo rožnega venca. Daruj se vsak dan znova Devici Mariji in ona bo napravila, da se boš dvignil iz bolnega marazma (onemoglosti), v katerem tičiš!«

Auzinet je kljub skrajnemu odporu v svojem obupnem položaju le sprejel navodilo. »In polagoma sem se neopazno spremenil. Dan za dnem je vedno bolj plahnel duh kritike in oporečništva; mir se je naselil v meni. Dobil sem 'okus' za molitev. Sveto pismo mi ni bilo več le predmet razumskega raziskovanja, marveč sem našel v njem notranjo hrano, besedo Boga prav meni. Tudi sv. obhajilo je spet dobilo resnično globino … In odkril sem luč Svetega Duha. Prepojila me je po notranje. Čutil sem kakor izredno osvoboditev od moreče duhovne teme, osvoboditev od nesmisla in brezizhodnosti. In ta osvoboditev, ki mi je bila zdaj vrnjena, je kar naenkrat dobila ime: Jezus! … In ko sem se vpraševal o svojem izkustvu, sem nenadoma odkril Devico Marijo. Kdo bi mogel verjeti, da more molitev zapovrstnosti zdravamarij povzročiti takšen učinek? Presenečen sem bil nad izredno močjo, ki je vsebovana v tej molitvi; nad močjo, ki je – kar sem pozneje spoznal – moč Svetega Duha samega. Ni mogoče iskreno izgovarjati Marijino ime, ne da bi človek pritegnil vase hkrati Svetega Duha …«

Anton Strle