Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

Prikaz objav z oznako nas napravlja. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako nas napravlja. Pokaži vse objave

četrtek, 2. april 2015

POPOLNA PODARITEV (3) Marija nas napravlja sprejemljive za Svetega Duha



Jezusov velikonočni dar je Sveti Duh. Sv. Janez pripoveduje, da ga je Jezus podelil apostolom že na dan svojega vstajenja, ko se jim je prvič prikazal. Zaslužil ga je vsem ljudem, ko je v neizrekljivi ljubezni do Očeta in do nas žrtvoval svoje življenje. Iz prebodenega srca poveličanega Kristusa odslej neprestano pritekajo reke žive vode (prim. Jn 7,37-39; 19,34; Ez 47): milost Svetega Duha, ki očiščuje in prenavlja. Cerkev nas v bogoslužju velikonočnega časa, h kateremu spadajo binkošti kot višek in dovršitev, še posebej vabi, naj se odpremo za delovanje Svetega Duha v našem srcu in s tem tudi v vsem našem življenju. Za uresničenje tega je posebno odlično sredstvo ravno pobožnost do Device Marije, kakršno uči sv. Ludvik Montfortski. To jasno opazimo v življenju premnogih velikih kristjanov in svetnikov, npr. pri Kolbeju.
Opiraje se na pričevanje Svetega pisma pravi sv. Ludvik: »Marija je rodila v zvezi s Svetim Duhom najvišje, kar je bilo in bo, učlovečenega Boga, in bo zato napravila tudi največje stvari v poslednjih časih. Njej je pridržano oblikovanje in vzgoja velikih svetnikov, ki bodo nastopili proti koncu sveta. Samo ta enkratna in čudodelna Devica more namreč v zvezi s Svetim Duhom povzročiti posebne in izredne stvari.
Kadar Sveti Duh, njen Ženin, najde Marijo v duši, naravnost prileti k tej duši in stopi ves vanjo. Obilno se priobči tej duši, in sicer toliko, kolikor prostora ta duša napravi njegovi Nevesti.
Eden glavnih vzrokov, da Sveti Duh sedaj ne dela v dušah velikih čudežev, je, ker té niso dovolj tesno združene z njegovo zvesto in nerazdružljivo Nevesto. Pravim, nerazdružljivo Nevesto, zakaj odkar se je Sveti Duh, ki je bitna Ljubezen Očetova in Sinova, zaročil z Marijo, da bi rodila Jezusa Kristusa, glavo izvoljenih, in Jezusa Kristusa v dušah, je nikdar ni zapustil, ker mu je ostala vedno zvesta in rodovitna« (Pp 35 s).
Ne verjamem, da bi mogel kdo dospeti do tesnega zedinjena z našim Gospodom in do popolne zvestobe Svetemu Duhu brez zelo velike povezanosti s presveto Devico in brez njene pomoči.
Izmed tisočerih tudi današnjih prič, ki to potrjujejo, naj bo francoski duhovnik Dominique Auzinet. V knjigi, ki je izšla 1981, pripoveduje: V letih 1970–-72 je med študenti teologije v mednarodnem semenišču v Strassbourgu nastopila strašna kriza glede poklica in duhovniške ˝identitete˝ (kaj je duhovnik, kaj je njegova naloga?). V glavah in srcih teh ljudi se je naselilo nekaj, kar je »polagoma, a globoko spodjedalo vero v Jezusa in zaupanje v Cerkev«. To je izviralo – pravi Auzinet – iz zgolj razumskega pristopanja k Božji besedi in k verskim resnicam Cerkve. Neki duhovnik, katerega je Auzinet imel za zagrizenega »starokopitneža«, a je nanj napravljal globok vtis s svojim strogim, a vendar izrazito vedrim življenjem, mu je rekel: »Treba ti je začeti z molitvijo rožnega venca. Daruj se vsak dan znova Devici Mariji in ona bo napravila, da se boš dvignil iz bolnega marazma (onemoglosti), v katerem tičiš!«
Auzinet je kljub skrajnemu odporu v svojem obupnem položaju le sprejel navodilo. »In polagoma sem se neopazno spremenil. Dan za dnem je vedno bolj plahnel duh kritike in oporečništva; mir se je naselil v meni. Dobil sem 'okus' za molitev. Sveto pismo mi ni bilo več le predmet razumskega raziskovanja, marveč sem našel v njem notranjo hrano, besedo Boga prav meni. Tudi sv. obhajilo je spet dobilo resnično globino … In odkril sem luč Svetega Duha. Prepojila me je po notranje. Čutil sem kakor izredno osvoboditev od moreče duhovne teme, osvoboditev od nesmisla in brezizhodnosti. In ta osvoboditev, ki mi je bila zdaj vrnjena, je kar naenkrat dobila ime: Jezus! … In ko sem se vpraševal o svojem izkustvu, sem nenadoma odkril Devico Marijo. Kdo bi mogel verjeti, da more molitev zapovrstnosti zdravamarij povzročiti takšen učinek? Presenečen sem bil nad izredno močjo, ki je vsebovana v tej molitvi; nad močjo, ki je – kar sem pozneje spoznal – moč Svetega Duha samega. Ni mogoče iskreno izgovarjati Marijino ime, ne da bi človek pritegnil vase hkrati Svetega Duha …«
Anton Strle