Jezusov velikonočni dar je
Sveti Duh. Sv. Janez pripoveduje, da ga je Jezus podelil apostolom že na dan
svojega vstajenja, ko se jim je prvič prikazal. Zaslužil ga je vsem ljudem, ko
je v neizrekljivi ljubezni do Očeta in do nas žrtvoval svoje življenje. Iz
prebodenega srca poveličanega Kristusa odslej neprestano pritekajo reke žive
vode (prim. Jn 7,37-39; 19,34; Ez 47): milost Svetega Duha, ki očiščuje in
prenavlja. Cerkev nas v bogoslužju velikonočnega časa, h kateremu spadajo
binkošti kot višek in dovršitev, še posebej vabi, naj se odpremo za delovanje Svetega
Duha v našem srcu in s tem tudi v vsem našem življenju. Za uresničenje tega je
posebno odlično sredstvo ravno pobožnost do Device Marije, kakršno uči sv.
Ludvik Montfortski. To jasno opazimo v življenju premnogih velikih kristjanov
in svetnikov, npr. pri Kolbeju.
Opiraje se na pričevanje Svetega
pisma pravi sv. Ludvik: »Marija je rodila v zvezi s Svetim Duhom najvišje, kar
je bilo in bo, učlovečenega Boga, in bo zato napravila tudi največje stvari v
poslednjih časih. Njej je pridržano oblikovanje in vzgoja velikih svetnikov, ki
bodo nastopili proti koncu sveta. Samo ta enkratna in čudodelna Devica more
namreč v zvezi s Svetim Duhom povzročiti posebne in izredne stvari.
Kadar Sveti Duh, njen Ženin,
najde Marijo v duši, naravnost prileti k tej duši in stopi ves vanjo. Obilno se
priobči tej duši, in sicer toliko, kolikor prostora ta duša napravi njegovi
Nevesti.
Eden glavnih vzrokov, da
Sveti Duh sedaj ne dela v dušah velikih čudežev, je, ker té niso dovolj tesno
združene z njegovo zvesto in nerazdružljivo Nevesto. Pravim, nerazdružljivo
Nevesto, zakaj odkar se je Sveti Duh, ki je bitna Ljubezen Očetova in Sinova,
zaročil z Marijo, da bi rodila Jezusa Kristusa, glavo izvoljenih, in Jezusa
Kristusa v dušah, je nikdar ni zapustil, ker mu je ostala vedno zvesta in
rodovitna« (Pp 35 s).
Ne verjamem, da bi mogel kdo
dospeti do tesnega zedinjena z našim Gospodom in do popolne zvestobe Svetemu
Duhu brez zelo velike povezanosti s presveto Devico in brez njene pomoči.
Izmed tisočerih tudi
današnjih prič, ki to potrjujejo, naj bo francoski duhovnik Dominique Auzinet.
V knjigi, ki je izšla 1981, pripoveduje: V letih 1970–-72 je med študenti
teologije v mednarodnem semenišču v Strassbourgu nastopila strašna kriza glede
poklica in duhovniške ˝identitete˝ (kaj je duhovnik, kaj je njegova naloga?). V
glavah in srcih teh ljudi se je naselilo nekaj, kar je »polagoma, a globoko
spodjedalo vero v Jezusa in zaupanje v Cerkev«. To je izviralo – pravi Auzinet
– iz zgolj razumskega pristopanja k Božji besedi in k verskim resnicam Cerkve.
Neki duhovnik, katerega je Auzinet imel za zagrizenega »starokopitneža«, a je
nanj napravljal globok vtis s svojim strogim, a vendar izrazito vedrim
življenjem, mu je rekel: »Treba ti je začeti z molitvijo rožnega venca. Daruj
se vsak dan znova Devici Mariji in ona bo napravila, da se boš dvignil iz
bolnega marazma (onemoglosti), v katerem tičiš!«
Auzinet je kljub skrajnemu
odporu v svojem obupnem položaju le sprejel navodilo. »In polagoma sem se
neopazno spremenil. Dan za dnem je vedno bolj plahnel duh kritike in
oporečništva; mir se je naselil v meni. Dobil sem 'okus' za molitev. Sveto
pismo mi ni bilo več le predmet razumskega raziskovanja, marveč sem našel v
njem notranjo hrano, besedo Boga prav meni. Tudi sv. obhajilo je spet dobilo
resnično globino … In odkril sem luč Svetega Duha. Prepojila me je po notranje.
Čutil sem kakor izredno osvoboditev od moreče duhovne teme, osvoboditev od
nesmisla in brezizhodnosti. In ta osvoboditev, ki mi je bila zdaj vrnjena, je
kar naenkrat dobila ime: Jezus! … In ko sem se vpraševal o svojem izkustvu, sem
nenadoma odkril Devico Marijo. Kdo bi mogel verjeti, da more molitev
zapovrstnosti zdravamarij povzročiti takšen učinek? Presenečen sem bil nad
izredno močjo, ki je vsebovana v tej molitvi; nad močjo, ki je – kar sem
pozneje spoznal – moč Svetega Duha samega. Ni mogoče iskreno izgovarjati
Marijino ime, ne da bi človek pritegnil vase hkrati Svetega Duha …«
Anton Strle
