Človek je v zadnjem stoletju
dosegel velikanski napredek v poznanju tehničnih sredstev in v moči
razpolaganja s temi sredstvi – v tem naš čas presega vsako drugo dobo. A nekaj
manjka: spoznanje in predstave o poslednjem cilju, za katerega naj človek
smiselno vlaga ta sredstva. Ob koncu vseh svojih velikih dosežkov stoji
človeštvo brez moči. Freud je nekoč dejal: »Jaz vam lahko vse razložim. Kaj pa
je cilj in smisel v vsem tem, tega vam ne morem povedati.« Naša
znanstveno-tehnična civilizacija grozi, da nam bo zrasla čez glavo. Spet nam
jasneje prihaja v zavest človekova končnost in njegova poslednja onemoglost –
posebno to izkušamo, ko gre za prizadevanje, kako bi zgradili pravičnejši
družbeni red. Z novo razločnostjo nas prevzema spoznanje: Sami sebe ne moremo
odrešiti, odrešenje nam more biti le podarjeno – podarjeno od Njega, »ki ima
edini nesmrtnost in prebiva v nedostopni svetlobi« (1 Tim 6,16). To je na svoj
način izrazil tudi eden najvplivnejših modernih filozofov, Martin Heidegger. Ob
njegovi smrti je ob koncu maja 1976 znani časopis »Spiegel« objavil pogovor, v
katerem je Heidegger deset let prej (1966) izjavil: Človeštvo je danes v
takšnem stanju in je zašlo v tako brezizhoden položaj, da tega ne more zares
spremeniti niti filozofija niti pesništvo niti kakršnokoli drugo teoretično ali
praktično človekovo početje; »samo Bog nas more rešiti – če to hoče«. Človek
mora v ta namen spraviti skupaj le »pripravljeno pripravljenost«.
Prav na tej črti moramo
zaslutiti, kako silno pomembno je obhajanje svetega leta odrešenja prav danes,
ko gre za vprašanje: »biti – ne biti« človeštva. Križ, osvetljen s sijajem
vstajenjskega jutra, nam glasno oznanja: Bog nas ne le more, marveč tudi hoče
odrešiti. V Kristusu nam je izrekel svojo nepreklicno Besedo odrešenja. Zdaj je
samo na nas (na vsakem človeku, v vsakem času, tudi našem), da svobodno
odgovorimo s »pripravljeno pripravljenostjo« na vabilo neizrekljive ljubezni,
ki nas hoče pritegniti v neizmerno bogastvo večno osrečujočega življenja
troedinega Boga. – Odrešenje je tako rekoč ženitovanjska skrivnost, poroka med
Bogom-Ženinom in človeštvom-nevesto. Res, »največje povišanje človeka«, kakor
pravi papež! Vse naše življenje na zemlji, v katerem smo po veri, upanju in
ljubezni v začetni in krhki obliki že deležni odrešenja, je v dramatični borbi
zoper protibožje sile greha potovale nasproti popolni odrešenosti v brezmejni
svobodi Boga samega. Ko bomo dospeli do Cilja – do Boga – ga bomo »gledali in
ljubili, ljubili in hvalili – to bo konec brez konca« (sv. Avguštin).
»Povsod Boga, ljubljena Mati,
mi hočemo povsod Boga!« To je pesem, ki je nastala v Franciji, in sicer povsem
iz duha grignionske »popolne podaritve Kristusu po Mariji«. »Sveta Devica je
sredstvo, po katerem je naš Gospod prišel k nam. Zato mora biti tudi za nas
sredstvo, da pridemo k njemu. Saj Marija ni kakor druge stvari, da bi nas z
navezovanjem bolj oddaljevala kakor pa približevala Bogu … Nikoli ne moreš
misliti na Marijo, ne da bi Marija namesto tebe mislila na Boga. Saj ga sploh
ne moreš hvaliti in častiti, ne da bi tudi ona s teboj ne hvalila in častila
Boga. Marija je namreč vsa v odnosu do Boga; zato jo po pravici imenujem
'odnos' do Boga, ker obstoji vsa samo v odnosu do Boga. Marija je odmev Boga,
ki ne pove in ne ponavlja nič drugega kakor le 'Bog'. Če rečeš 'Marija', reče
ona 'Bog'. Sv. Elizabeta je Marijo hvalila in blagrovala, ker je verovala.
Marija, zvesti odmev Boga, pa je zapela: Moja duša poveličuje Gospoda. Kar je
storila Marija tedaj, to še vedno dela.« (Pp75; 225).
»Povsod Boga, ljubljena Mati,
mi hočemo povsod Boga!« Zato (oprti na Božjo milost) hočemo, da bi se vsi
ljudje svobodno odpirali za Ljubezen, ki edina resnično osvobaja in osrečuje –
v polnosti in neminljivo.
Anton Strle
Ni komentarjev:
Objavite komentar