Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

Prikaz objav z oznako brezmejnosti Boga. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako brezmejnosti Boga. Pokaži vse objave

sreda, 1. julij 2015

POPOLNA PODARITEV (6) Marija – vodnica k svobodi v brezmejnosti Boga



Človek je v zadnjem stoletju dosegel velikanski napredek v poznanju tehničnih sredstev in v moči razpolaganja s temi sredstvi – v tem naš čas presega vsako drugo dobo. A nekaj manjka: spoznanje in predstave o poslednjem cilju, za katerega naj človek smiselno vlaga ta sredstva. Ob koncu vseh svojih velikih dosežkov stoji človeštvo brez moči. Freud je nekoč dejal: »Jaz vam lahko vse razložim. Kaj pa je cilj in smisel v vsem tem, tega vam ne morem povedati.« Naša znanstveno-tehnična civilizacija grozi, da nam bo zrasla čez glavo. Spet nam jasneje prihaja v zavest človekova končnost in njegova poslednja onemoglost – posebno to izkušamo, ko gre za prizadevanje, kako bi zgradili pravičnejši družbeni red. Z novo razločnostjo nas prevzema spoznanje: Sami sebe ne moremo odrešiti, odrešenje nam more biti le podarjeno – podarjeno od Njega, »ki ima edini nesmrtnost in prebiva v nedostopni svetlobi« (1 Tim 6,16). To je na svoj način izrazil tudi eden najvplivnejših modernih filozofov, Martin Heidegger. Ob njegovi smrti je ob koncu maja 1976 znani časopis »Spiegel« objavil pogovor, v katerem je Heidegger deset let prej (1966) izjavil: Človeštvo je danes v takšnem stanju in je zašlo v tako brezizhoden položaj, da tega ne more zares spremeniti niti filozofija niti pesništvo niti kakršnokoli drugo teoretično ali praktično človekovo početje; »samo Bog nas more rešiti – če to hoče«. Človek mora v ta namen spraviti skupaj le »pripravljeno pripravljenost«.
Prav na tej črti moramo zaslutiti, kako silno pomembno je obhajanje svetega leta odrešenja prav danes, ko gre za vprašanje: »biti – ne biti« človeštva. Križ, osvetljen s sijajem vstajenjskega jutra, nam glasno oznanja: Bog nas ne le more, marveč tudi hoče odrešiti. V Kristusu nam je izrekel svojo nepreklicno Besedo odrešenja. Zdaj je samo na nas (na vsakem človeku, v vsakem času, tudi našem), da svobodno odgovorimo s »pripravljeno pripravljenostjo« na vabilo neizrekljive ljubezni, ki nas hoče pritegniti v neizmerno bogastvo večno osrečujočega življenja troedinega Boga. – Odrešenje je tako rekoč ženitovanjska skrivnost, poroka med Bogom-Ženinom in človeštvom-nevesto. Res, »največje povišanje človeka«, kakor pravi papež! Vse naše življenje na zemlji, v katerem smo po veri, upanju in ljubezni v začetni in krhki obliki že deležni odrešenja, je v dramatični borbi zoper protibožje sile greha potovale nasproti popolni odrešenosti v brezmejni svobodi Boga samega. Ko bomo dospeli do Cilja – do Boga – ga bomo »gledali in ljubili, ljubili in hvalili – to bo konec brez konca« (sv. Avguštin).
»Povsod Boga, ljubljena Mati, mi hočemo povsod Boga!« To je pesem, ki je nastala v Franciji, in sicer povsem iz duha grignionske »popolne podaritve Kristusu po Mariji«. »Sveta Devica je sredstvo, po katerem je naš Gospod prišel k nam. Zato mora biti tudi za nas sredstvo, da pridemo k njemu. Saj Marija ni kakor druge stvari, da bi nas z navezovanjem bolj oddaljevala kakor pa približevala Bogu … Nikoli ne moreš misliti na Marijo, ne da bi Marija namesto tebe mislila na Boga. Saj ga sploh ne moreš hvaliti in častiti, ne da bi tudi ona s teboj ne hvalila in častila Boga. Marija je namreč vsa v odnosu do Boga; zato jo po pravici imenujem 'odnos' do Boga, ker obstoji vsa samo v odnosu do Boga. Marija je odmev Boga, ki ne pove in ne ponavlja nič drugega kakor le 'Bog'. Če rečeš 'Marija', reče ona 'Bog'. Sv. Elizabeta je Marijo hvalila in blagrovala, ker je verovala. Marija, zvesti odmev Boga, pa je zapela: Moja duša poveličuje Gospoda. Kar je storila Marija tedaj, to še vedno dela.« (Pp75; 225).
»Povsod Boga, ljubljena Mati, mi hočemo povsod Boga!« Zato (oprti na Božjo milost) hočemo, da bi se vsi ljudje svobodno odpirali za Ljubezen, ki edina resnično osvobaja in osrečuje – v polnosti in neminljivo.
Anton Strle