Trpim, da tolažim našega Gospoda

Frančišek je izredno sočustvoval z Jezusom, žalostnim zaradi naših grehov. Hotel ga je tolažiti. Bil je kakor angel na Oljski gori, ki je v trpljenju prišel tolažit Jezusa, ki je potil krvavi pot.

Angel je v tretjem prikazanju v jeseni 1916 naročil otrokom: “Tolažite svojega Boga!” Njegovo žalost je Frančišek na mističen način dojel v prvem Marijinem prikazanju, ko ga je gledal v zelo močni luči, ki je kakor odsev izhajala iz Marijinih dlani. Ta luč je prodrla v njihova srca in v najgloblje globine njihovih duš. Tedaj so sami sebe videli »v Bogu, ki je bil ta luč«.

Za Frančiška je zelo značilna njegova izjava Luciji, ki dobro razodene, kako je začel globlje dojemati Gospodovo žalost:

»Zelo sem bil vesel, da sem videl angela. Še več veselja sem doživel ob pogledu na našo Gospo. Toda najlepši se mi je zdel naš Gospod v tisti luči, ki jo je naša Gospa vlila v naša srca. Tako zelo ljubim Boga! Toda on je tako žalosten zaradi mnogih grehov! Mi ne smemo nikoli več narediti nobenega!«

Ko je Lucija veliko trpela, jo je hotel opogumiti:

“Kaj zato! Ali ni naša Gospa napovedala, da bomo morali mnogo trpeti v spravo našemu Gospodu in njenemu brezmadežnemu Srcu za grehe, s katerimi jih ljudje žalijo? Onadva sta tako žalostna! Če ju moremo s tem trpljenjem tolažiti, smo lahko zelo srečni.”

Ko je nekoč po prvem Marijinem prikazanju dolgo časa hotel biti sam zase, Lucija in Jacinta pa sta med tem lovili metulje, ga je Lucija pozneje vprašala, kaj dela toliko časa. Odgovoril je:

“Mislim na Boga, ki je tako žalosten zaradi tolikih grehov! O, ko bi mu mogel vsaj jaz delati veselje!”

Nekega dne je Lucija vprašala Frančiška:

»Frančišek, kaj raje počneš: tolažiš našega Gospoda ali spreobračaš grešnike, da nobena duša več ne bi prišla v pekel?«

'Raje tolažim našega Gospoda. Ali nisi opazila, kako je bila naša Gospa prejšnji mesec žalostna, ko je rekla, naj ljudje ne žalijo več Boga, našega Gospoda, ki je že zelo žaljen? Rad bi najprej potolažil našega Gospoda, potem pa spreobračal grešnike, da ga ne bi več žalili.'

Ob neki priložnosti je Lucija vprašala bolnega Frančiška:

»Frančišek, ali se zelo slabo počutiš?«

'Zelo, vendar trpim, da tolažim našega Gospoda.'

Nekoč sta Lucija in Jacinta skupaj stopila v sobo bolnega Frančiška. Rekel jima je:

'Danes govorita čim manj, ker me zelo boli glava.'

»Ne pozabi darovati za grešnike,« mu reče Jacinta.«

'Da. Toda najprej darujem, da potolažim našega Gospoda in našo Gospo, in potem darujem za grešnike in za svetega očeta.'

Ko je bil nekega dne Frančišek zelo vesel, ga je Lucija vprašala:

»Ti gre bolje?«

'Ne. Slabše se počutim. Toda to ne bo več dolgo, potem pa grem v nebesa. Tam bom zelo tolažil našega Gospoda in našo Gospo. Jacinta bo veliko molila za grešnike, za svetega očeta in zate. Ti pa ostaneš tukaj, ker tako hoče naša Gospa. Stori vse, kar ti poreče!'

Značilne so Lucijine besede v četrtem Spominu, ki pokažejo razliko v poslanstvu Frančiška in Jacinte:

»Medtem ko se je zdelo, da je Jacinto povsem zaposlovala misel na spreobračanje grešnikov in obvarovanje duš pred peklom, je Frančišek mislil le na to, da bi tolažil našega Gospoda in našo ljubo Gospo, ki sta se mu zdela tako zelo žalostna.«

Nekoč so šli naši trije pastirčki mimo hiše Lucijine krstne botre. Pravkar je napravila medeno vodo in nas je poklicala, da bi jo dala vsakemu kozarec. Najprej je dobil poln kozarec Frančišek, a ga je dal naprej Jacinti, da bi najprej pila ona in za njo Lucija. On pa je medtem izginil.

»Kje je Frančišek?« je vprašala Lucijina botra.

'Ne vem, ne vem. Še pravkar je bil tu,' je odgovorila Lucija.

Deklici sta ga šli iskat in ga našli pri vodnjaku Lucijine hiše.

'Frančišek, ti nisi pil medene vode. Botra te je tolikokrat poklicala, pa se nisi pokazal.'

„Ko sem prijel za kozarec, sem se v trenutku spomnil, da bi napravil žrtev in z njo potolažil našega Gospoda. In medtem ko sta vedve pili, sem zbežal sem.“

p. Anton