Bog nam v svoji ljubezni
podarja prav sam sebe – ne le nekaj ustvarjenega. Saj bi ustvarjene dobrine
same nikdar ne mogle izpolniti neskončnega brezna našega srca, ustvarjenega za
brezmejno in večno srečo v notranjem občestvu z Bogom (prim. CS 21,3). Križ,
obsijan z zarjo vstajenjskega jutra, nam še posebej glasno govori: ˝Bog je svet
tako ljubil, da je dal svojega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne
pogubil, marveč imel večno življenje.˝ ˝Sin Božji me je vzljubil in zame dal
sam sebe!˝
Ne samo ljudi v splošnem,
marveč tudi prav mene – vsakogar – osebno je v Kristusu Bog vzljubil in
neprenehoma ljubi tudi s človeškim srcem, prevzetim iz device Marije. Ta
čudovita resnica naj bi nas do dna presunila in prepojila – kakor da bi jo
prvikrat odkrili. In naš odgovor naj bo resnično poglobljena in velikodušnejša
ljubezen do Boga (in neločljivo do bližjega zaradi Boga) v vsakdanjosti našega
krščanskega življenja.
Ko spričo svoje slabotnosti
in nestanovitnosti vprašujemo, kje naj dobimo moči za to, nam Jezus sam s križa
kaže na novo Evo pod križem in kliče: ˝Glej, tvoja mati!˝
Sv. Ludvik Montfortski pravi: ˝Bog je samo Mariji dal ključe do vinskega
hrama Božje ljubezni in ji podelil moč stopati po najvzvišenejših in
najskritejših poteh popolnosti in voditi po njih tudi druge. Samo Marija pomaga
vstopiti ubogim otrokom nezveste Eve v zemeljski raj, da se tam veselo
sprehajajo z Bogom in dobe varno zavetje pred svojimi sovražniki. Tam uživajo
brez strahu pred smrtjo sad drevesa življenja in spoznanja dobrega in hudega
ter pijejo v globokih požirkih nebeško vodo iz bistrega studenca, ki teče v
izobilju. Ali lepše: Marija sama je ta zemeljski raj ali deviška in
blagoslovljena zemlja, s katere sta bila pregnana zaradi svojih grehov Adam in
Eva. Marija odpira dostop k sebi tistim, ki jih želi napraviti svete.˝
Kdor se popolnoma izroči
Mariji in po njej Kristusu ter se resno trudi, da bi to uresničeval v svojem
vsakdanjem življenju, je že s tem samim stopil na pot Božje ljubezni. To se
jasno vidi na primer pri rajnem primasu Cerkve na Poljskem, kardinalu Št. Wyszýnskem. V Franciji so izdali
knjigo njegovih lastnih Zapiskov iz
zapora. Pobožnost do Marije mu je že v mladosti pomagala, da je ostal
neomajno zvest Bogu. Ko pa je že kot kardinal za nekaj več kakor tri leta
prišel v zapore (1953-1956), je takoj prve tedne, tako hude, da bi marsikoga
duhovno in telesno strle, uporabil za kar najskrbnejšo pripravo na grignionsko
podaritev samega sebe Mariji. To je bistveno prispevalo, da je v najtrših
preizkušnjah globoko dozorel za spolnitev vélike naloge, ki ga je čakala.
Kardinala Wyszynskega označujejo kot ˝moža, ki ne pozna strahu˝, razen tistega
strahu božjega, ki človeku pomaga, da se z največjo tenkočutnostjo izogiblje
vsemu, kar bi utegnilo žaliti Boga, ki je Ljubezen sama. Tega odločnega moža je
pri njegovem delovanju vodil duh iskrene evangeljske ljubezni tudi v razmerju
do najhujših sovražnikov vere in Cerkve. Večkrat je dejal: ˝Tisto, česar svet,
ki je v stanju brezupnosti, najbolj potrebuje, je: razodetje ljubečega,
usmiljenega Boga, kakršno najlepše sije v Marijinem in Jezusovem srcu.˝
Anton Strle
