Trinajstkrat je Marija jokala med 2. in 6. februarjem 1995

Župnik, ki je naslednji dan ob 18.45 tudi sam videl solzenje kipa, nam je naložil molk, naj o dogodku z nikomer ne govorimo. Napisal natančno poročilo za škofa msgr. Girolama Grilla. Sam pa sem poklical policijo, saj si nisem bil na jasnem, kaj se dogaja. Naslednjo noč, 3. Februarja, je policija zaprla območje in Marija je bila nadzorovana noč in dan. V naslednjih dneh se je solzenje kipa še večkrat ponovilo, tudi vpričo policije. 4. februarja pa je župnik z natančnim poročilom obiskal škofa.

Prva škofova reakcija je bila skeptična in nervozna: ne da bi ga prebral, je poročilo raztrgal, rekoč: »Še vedno so ljudje, ki verjamejo tem neumnostim jokajočih Marijinih kipov!« Medtem se je solzenje Marijinega kipa nadaljevalo. Škof je poslal pismo z ukazom, naj se kip uniči. Vendar je policija to izvršbo ustavila, rekoč da škof nima pristojnosti, da to stori, ker je kip last družine Gregori. Tudi sam sem se uprl ukazu, da bi kip razbil: policija je naredila zapisnik in Marija je ostala na svojem mestu.

Ponoči, 5. Februarja, nam ni bilo dano spati. Čim smo zadremali, je skozi špranje na okenskih roletah vdrla svetloba, takšna kakršno sem videl prvi dan solzenja kipa, in iz te svetlobe, ki je napolnila sobo, se je trikrat zaslišal glas: »Moraš jo nesti v cerkev, hoče iti k svojemu Sinu, Jezusu!« Pretresen sem poklical župnika, osvobodil Marijin kip, ki je bil zabetoniran v votlini, in ga s policijskim avtom odpeljal v župnišče. Župnik nas je čakal na vratih, vendar ni mogel odnesti Marije v cerkev, ker je imel prepoved od škofa. Odločil se je, da jo namesti v župnišču, kjer je izpostavil Najsvetejše. Ko je bil škof o tem obveščen, je naročil župniku, naj odvrže Marijo v smeti. Župnik se je torej moral znebiti Marije! Bil sem v službi; župnik je poklical mojega brata in sta skrivaj odnesla Marijo na njegovo podstrešje. Nato je župnik o vseh teh dogodkih še enkrat natančno poročal škofu, ki je prvič pristal na to, da nas sprejme na pogovor.

Nepričakovan in neverjeten dogodek na svečnico 1995

Minevali so meseci in prišla je svečnica 1995, dan, ko se je zgodilo nekaj nepričakovanega in neverjetnega, kar je za vedno spremenilo življenje te družine. Popoldne se je družina udeležila bogoslužnega dogodka v cerkvi. Med molitvijo rožnega venca se je očka Fabio z otrokoma vrnil domov, da bi jima dal malico. Ob 16.20 je z vrta zaslišal hčerkino vpitje: »Očka, očka, Marija joka!« Ker je v vrtu naprava za namakanje, je Fabio pomislil, da je ta naprava zmočila kip. Vendar je takoj za tem Gessica zavpila: »Očka, pridi hitro, teče kri!« Fabio dobesedno pripoveduje: »Tekel sem in videl kri, vendar sem najprej pomislil, da se je Gessica ranila in popacala kip, toda Gessica ni bila ranjena. V tistem trenutku sem opazil, da se je iz Marijinega desnega očesa potočila krvava solza, ki se je ustavila v višini srca. S prstom sem se dotaknil tekočine. Bila je topla. Istočasno sem zaznal v vertikalni smeri od zgoraj navzdol, kot da bi me po vsem telesu prešinil električni tok. Nato naju je oba z Gessico zaslepila močna svetloba, kot blisk. Zajokal sem, objel deklico in se z avtom odpeljal v župnišče. Župnik me je pomiril in me spovedal.