Župnik, ki je naslednji dan ob
18.45 tudi sam videl solzenje kipa, nam je naložil molk, naj o dogodku z
nikomer ne govorimo. Napisal natančno poročilo za škofa msgr. Girolama Grilla.
Sam pa sem poklical policijo, saj si nisem bil na jasnem, kaj se dogaja.
Naslednjo noč, 3. Februarja, je policija zaprla območje in Marija je bila
nadzorovana noč in dan. V naslednjih dneh se je solzenje kipa še večkrat
ponovilo, tudi vpričo policije. 4. februarja pa je župnik z natančnim poročilom
obiskal škofa.
Prva škofova reakcija je bila
skeptična in nervozna: ne da bi ga prebral, je poročilo raztrgal, rekoč: »Še
vedno so ljudje, ki verjamejo tem neumnostim jokajočih Marijinih kipov!« Medtem
se je solzenje Marijinega kipa nadaljevalo. Škof je poslal pismo z ukazom, naj
se kip uniči. Vendar je policija to izvršbo ustavila, rekoč da škof nima
pristojnosti, da to stori, ker je kip last družine Gregori. Tudi sam sem se
uprl ukazu, da bi kip razbil: policija je naredila zapisnik in Marija je ostala
na svojem mestu.
Ponoči, 5. Februarja, nam ni
bilo dano spati. Čim smo zadremali, je skozi špranje na okenskih roletah vdrla
svetloba, takšna kakršno sem videl prvi dan solzenja kipa, in iz te svetlobe,
ki je napolnila sobo, se je trikrat zaslišal glas: »Moraš jo nesti v cerkev,
hoče iti k svojemu Sinu, Jezusu!« Pretresen sem poklical župnika, osvobodil
Marijin kip, ki je bil zabetoniran v votlini, in ga s policijskim avtom
odpeljal v župnišče. Župnik nas je čakal na vratih, vendar ni mogel odnesti
Marije v cerkev, ker je imel prepoved od škofa. Odločil se je, da jo namesti v
župnišču, kjer je izpostavil Najsvetejše. Ko je bil škof o tem obveščen, je
naročil župniku, naj odvrže Marijo v smeti. Župnik se je torej moral znebiti
Marije! Bil sem v službi; župnik je poklical mojega brata in sta skrivaj
odnesla Marijo na njegovo podstrešje. Nato je župnik o vseh teh dogodkih še
enkrat natančno poročal škofu, ki je prvič pristal na to, da nas sprejme na
pogovor.
