ODMEVI

Naša družina se je posvetila presvetima srcema v oktobru 2011. Nekaj dni zatem je nepričakovano umrla tašča in možu je bila dana velika milost, da ji je omogočil bolniško maziljenje in da so ob umirajoči molili rožni venec Božjega usmiljenja. Kmalu zatem smo izvedeli, da ima dojenček, ki smo ga pričakovali, močno ovito in zavozlano popkovino. Vneto smo molili zanj in ob koncu devetdnevnice Božjega usmiljenja se je rodil popolnoma zdrav, in sicer prav na nedeljo Božjega usmiljenja leta 2012. Jaz osebno bi se rada zahvalila presvetima Srcema za lastno spreobrnjenje, ki sta mi ga izmolila starša z obhajanjem prvih petkov in sobot. Sedaj midva izročava najine štiri sinove v varstvo Mariji in Jezusu, zlasti pa še najinega nerojenega otroka, ki ga pričakujemo v mesecu juniju in prosimo molitev tudi druge.

Tadeja

ODMEVI 3.

Ko me je skušal hudi duh, tako da je uporabil moje čute oziroma čustva, sem se zatekla k nadangelu Mihaelu, naj mi pomaga v boju. Pomagal mi je. Priporočila sem mu tudi druge, ki jih skuša hudi duh.

Kati

ODMEVI 2.

Najprej se Vam zahvalim za podarjeno knjižico o Janezu Pavlu II. Res je dobra. Prosim pa, da mi tudi naslednje leto pošiljate naše glasilo, ki ga z velikim veseljem vsega preberem in ga ponavadi dam naprej. Pišete tudi o stvareh, o katerih se v Cerkvi ne govori ravno dosti (npr. evharistični čudež v Argentini). In ravno te stvari nas laike (lahko) zelo bližajo k Bogu.

Magdalena

ODMEVI 1.

Hvala vam za glasilo Bernardove družine V MATERINI ŠOLI. Vsako številko z veseljem pričakujem. Potem pa berem in premišljujem od začetka do konca, drugi dan pa zopet od začetka. Srečna sem, da imam po tem glasilu stike s Stično. Če pa je mogoče, da pridem tja, sem pa najbolj srečen človek na svetu. Zahvaljujem se Jezusovemu in Marijinemu Srcu, ker dajeta toliko milosti v življenju. Zahvaljujem se Bogu za letošnje duhovne vaje v Lurdu, ker to so bila nebesa na zemlji. Gospe Vesni pa lepa hvala, da je tako lepo opisala potek doživetja v Lurdu. Hvala za vas vse romarje, saj smo bili kot ena družina.

Minka

ODMEVI

Nekoč sem rekel spovedniku, da se mi ne zdi prav, ker vedno mislim samo na Jezusa, ne pa na Marijo. Pa mi je dobro odgovoril: »Marija ima rada, da imaš ti rad Njenega Sina!« Kako mi je to dobro delo! Bil sem vesel in potolažen.

Peter

ODMEVI Marjetka živi!

Nebeškemu Očetu sem neizmerno hvaležna, da je bila Marjetka Smrekar del mojega življenja. K temu, da sva se spoznali, je botrovala knjižica njenih pesmi, ki sem jo dobila v dar.

Po Božji previdnosti sem bila takrat pri sveti maši v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani. Po sveti maši je bilo rečeno, da je danes med nami tudi invalidka Marjetka. Pristopila sem k njej in jo pozdravila. Enako je naredilo še nekaj navzočih. Kmalu se je skupinica oblikovala v krog. Držali smo se za roke in peli. Iz naših oči je žarela sreča, ljubezen in sprejetost.

Lepe spomine nosim tudi na pogovore, ki sva jih imeli, ko sva se enkrat mesečno srečevali. Sedeli sva pred cerkvijo Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani in dostikrat sem kar čutila, kako sta se najini duši med pogovori prelivali druga v drugo.

Občudovala sem njeno vztrajnost in željo po čim večji samostojnosti, njeno spretnost, fizično ter notranjo moč. Ure z njo so bile dragocene lekcije za moje življenje.

Pot življenja je Marjetko vodila v drug kraj in mnogo kasneje, ko je bila že bolna in je živela v domu za ostarele, se je zgodilo še nekaj najinih srečanj, ki pa so se zaradi njene oslabelosti odvijala v tišini. Marjetka je bila z obrazom obrnjena k steni, kjer je visela izredno lepa upodobitev njene matere. Iz Marjetkinega nepremičnega zrenja v materino podobo sem lahko jasno razbrala kako hrepeni po srečanju z njo. Sedaj sta za večno združeni v Nebeški domovini.

Novico o Marjetkini smrti sem sporočila svoji hčerki Klari Jasni. Že naslednjega dne mi je sporočila, kako sta se tisto noč z Marjetko poslovili v sanjah. Sanjala je, da je sedela v klopi Marijine bazilike na Brezjah. Naenkrat je prišla Marjetka in prisedla k njej. Ni imela vozička. Pristopila je z lahkotnimi koraki, pokončno, s čudovitim smehljajem in tako lepih obrazom ... Smehljali sta se, s solzo ganjenosti v kotičkih oči ... Še ko mi je pripovedovala o tem dogodku, sem lahko iz njenih besed čutila veličino in lepoto tistega dogodka, v zavesti, da Marjetka živi novo, bolj srečno življenje.

Ob pogrebni slovesnosti je Marjetkin nečak Jaka Smrekar med drugim dejal: »Marjetka je smisel svojega življenja ter srečo našla v globoki veri v Boga. Ljubezen do življenja in do Boga je delila z vsakomer, ki je to želel. Z močno voljo je navdihovala mnoge ljudi. Tudi pisala je. V njeni prozi in poeziji so prevladovali trije motivi: ljubezen, trpljenje in Bog.«

Marjetka je bila vedno odprta navzven in se živo zanimala tudi za druge. Tako je leta 2008 napisala uvod v pesniško zbirko moje hčere Klare Jasne Klic po Ljubezni - Slutnja Božje ljubezni. Dala je tudi pobudo za zgoščenko brane poezije, ki je leta 2014 pod naslovom Upanje v očeh, izšla pri založbi Salve.

Njen duhovni oče, dr. Anton Nadrah, je nekoč o njej dejal: »Marjetkino telo je privezano na invalidski voziček, a njen duh je svoboden in ustvarjalen ter se hrani iz vere v Boga.«

Nevenka Filipič