Nebeškemu Očetu sem neizmerno
hvaležna, da je bila Marjetka Smrekar del mojega življenja. K temu, da sva se
spoznali, je botrovala knjižica njenih pesmi, ki sem jo dobila v dar.
Po Božji previdnosti sem bila takrat pri sveti
maši v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani. Po sveti maši je bilo
rečeno, da je danes med nami tudi invalidka Marjetka. Pristopila sem k njej in
jo pozdravila. Enako je naredilo še nekaj navzočih. Kmalu se je skupinica
oblikovala v krog. Držali smo se za roke in peli. Iz naših oči je žarela sreča,
ljubezen in sprejetost.
Lepe spomine nosim tudi na pogovore, ki sva jih
imeli, ko sva se enkrat mesečno srečevali. Sedeli sva pred cerkvijo Srca
Jezusovega na Taboru v Ljubljani in dostikrat sem kar čutila, kako sta se
najini duši med pogovori prelivali druga v drugo.
Občudovala sem njeno vztrajnost in željo po čim
večji samostojnosti, njeno spretnost, fizično ter notranjo moč. Ure z njo so
bile dragocene lekcije za moje življenje.
Pot življenja je Marjetko vodila v drug kraj in
mnogo kasneje, ko je bila že bolna in je živela v domu za ostarele, se je
zgodilo še nekaj najinih srečanj, ki pa so se zaradi njene oslabelosti odvijala
v tišini. Marjetka je bila z obrazom obrnjena k steni, kjer je visela izredno
lepa upodobitev njene matere. Iz Marjetkinega nepremičnega zrenja v materino podobo
sem lahko jasno razbrala kako hrepeni po srečanju z njo. Sedaj sta za večno
združeni v Nebeški domovini.
Novico o Marjetkini smrti sem sporočila svoji hčerki Klari Jasni. Že naslednjega dne mi je sporočila, kako sta se tisto noč z Marjetko poslovili v sanjah. Sanjala je, da je sedela v klopi Marijine bazilike na Brezjah. Naenkrat je prišla Marjetka in prisedla k njej. Ni imela vozička. Pristopila je z lahkotnimi koraki, pokončno, s čudovitim smehljajem in tako lepih obrazom ... Smehljali sta se, s solzo ganjenosti v kotičkih oči ... Še ko mi je pripovedovala o tem dogodku, sem lahko iz njenih besed čutila veličino in lepoto tistega dogodka, v zavesti, da Marjetka živi novo, bolj srečno življenje.
Ob pogrebni slovesnosti je Marjetkin nečak Jaka
Smrekar med drugim dejal: »Marjetka je smisel svojega življenja ter srečo našla
v globoki veri v Boga. Ljubezen do življenja in do Boga je delila z vsakomer,
ki je to želel. Z močno voljo je navdihovala mnoge ljudi. Tudi pisala je. V
njeni prozi in poeziji so prevladovali trije motivi: ljubezen, trpljenje in
Bog.«
Marjetka je bila vedno odprta navzven in se
živo zanimala tudi za druge. Tako je leta 2008 napisala uvod v pesniško zbirko
moje hčere Klare Jasne Klic po Ljubezni - Slutnja Božje ljubezni. Dala je tudi
pobudo za zgoščenko brane poezije, ki je leta 2014 pod naslovom Upanje v očeh,
izšla pri založbi Salve.
Njen duhovni oče, dr. Anton Nadrah, je nekoč o
njej dejal: »Marjetkino telo je privezano na invalidski voziček, a njen duh je
svoboden in ustvarjalen ter se hrani iz vere v Boga.«
Nevenka Filipič
