Kako dolgo je trajala ta
napetost in nihanje med izpovedovanjem vere ter kruto realnostjo, ne vemo. Vsaj
na materialnem področju se je stvar kmalu rešila in je mogel nadaljevati s
šolanjem.
Da je še mogel ostati v
gimnaziji, mu je pomagala štipendija, ki jo je prejel, in nekaj si je prislužil
z inštrukcijami ostalih dijakov. 20. 5. 1956 je v opisu svojega življenja
(curriculum vitae) zapisal: »V 4. gimnazijskem razredu je že bilo na tem, da
študij prekine, ker mu je umrla mati. Rešila ga je zaradi štipendije
Katoliškega tiskovnega društva zelo znižana oskrbovalnina; deloma si je pomagal
z inštrukcijami.« Verjetno pa so pomagali tudi različni dobrotniki.
Na duhovnem področju pa mu je
materina smrt pomagala k notranji poglobitvi. Sam pove, da si je po smrti svoje
matere izbral Marijo za svojo drugo mater. Tako je njegovo doživetje božje
bližine pri desetih letih dobilo svoj izrazit marijanski poudarek, ki ga je
zaznamoval za vse življenje.
Pomemben korak je bil njegov
vstop med člane katoliške akcije. Sam ta svoj korak takole opisuje v kratkem
prispevku za zbornik o profesorju Ernestu Tomcu, ki je izšel leta 1991 v Buenos
Airesu: »Profesorja (Tomca) sem videval v zvezi z mesečnimi duhovnimi obnovami,
ki smo jih imeli člani dijaške Katoliške akcije v kapeli Slomškovega doma
spodaj na Poljanski cesti 6 v Ljubljani. Menda od 6. razreda dalje sem bil
namreč tudi jaz kot dijak član KA, ki je delovala tudi med dijaki škofijske
gimnazije v Šentvidu, na kateri sem študiral. Teh rekolekcij pa smo se
udeleževali tudi člani iz škofovih zavodov. … Za sodelovanje pri mladcih pa me
je pridobil sedanji lazarist Franc Sodja, ki je bil v zavodih za en razred pred
menoj.«[1] Duhovna usmeritev
katoliške akcije ga je gotovo globoko zaznamovala. Prof. Strle je bil eden
redkih, ki je imel na skrivaj srečanja za člane katoliške akcije tudi po drugi
svetovni vojni. To pričuje Marko Kremžar.
Čeprav ga je slovenščina in
nemščina zelo pritegovala, pa to nikakor ni zadušilo njegove duhovnosti. Po
svoje so zelo zanimivi njegovi opisi, kako je vse povezoval s Kristusom. »Ko
sem se proti koncu gimnazijskih let skušal na pamet navaditi celotni Prešernov
sonetni venec, je dobila začetna kitica takoj svojevrstno vsebino. 'Življenja
moj'ga magistrale' je bil v mojih mislih takoj poistoveten s Kristusom.
Pesnitev je s tem dobila živo in vesoljsko prostrano in obenem do globin
segajočo vsebino: 'Ti si življenja moj'ga magistrale. Vse misli 'zvirajo' z
ljubezni ene. In kjer ponoči v spanju so zastale, zbude se, ko spet zarja noč
prežene.' In ko sem se na pamet učil tudi sonete nesreče, se je nehote zgodilo
z verzi nekaj podobnega kakor pri sonetnem vencu: 'Zvedrila se je noč, zija
naproti življenja gnus, nadlog in stisk nemalo: globoko brezno brez vse rešnje
poti.' Zmago nad gnusom življenja, nad stiskami in nadlogami, je mogoče doseči
le v naslonitvi na Zmagovalca[2] nad smrtjo. Samo on rešuje
iz 'globokega brezna brez vse rešnje poti.'«
V času gimnazije so šli
dijaki vsaj enkrat na leto v gledališče, včasih tudi na kakšno glasbeno
predstavo. Tako je več kot štirideset let po dogodku zapisal: »Ko sem nekoč
gledal Beethovnovega 'Fidelija', je prav poseben vtis napravil name prizor, ko
jetnik po dolgem času prebivanja v popolnoma temni ječi pride na sonce in v
silnem zanosu opeva sonce in njegovo prijazno, toplo luč. Tedaj mi je bil
vseskozi pred očmi Kristus, ki je pravo sonce našega življenja. In zdelo se mi
je kar škoda tako čudovitih melodij, če bi jih uporabili le za zemeljske,
minljive stvari. Saj navsezadnje vse velja samo Bogu.«
Kako je povezoval različne
dogodke s Kristusom, kaže tudi sledeči opis poti domov, ki se je ohranil v
tipkopisu: »Ko sem bil na gimnaziji, sem hodil peš pozimi z Rakeka v več kot 4
ure oddaljeno gorsko vas. Z menoj je šel tudi za dva razreda višji sošolec[3]. Nekoč je bilo tik pred
božičem kar veliko snega. Sicer je bila pot pregažena. Vendar me je vse skupaj
tako utrudilo, tako zdelalo, da kratko malo ni hotelo več iti naprej. Ni šlo in
ni šlo. Prtljage nisem mogel sploh nič več nositi, čeprav je ni bilo tako zelo
veliko. Če bi bil tedaj sam, bi se preprosto ustavil in sedel na sneg poleg
poti in bi najbrž zmrznil. Sošolec je tedaj vzel v svoje roke vso mojo
prtljago, čeprav tudi njemu ni bilo lahko nesti niti svojo, kaj šele obenem
mojo. A je vse skupaj vzel in me bodril, da naj le grem, naj pomislim, da bo
kmalu ob cesti hiša, kjer se bova ustavila, tam so njegovi sorodniki, pa se
bova odpočila in okrepila. Še in še me je bodril in skušal storiti vse, da bi
mi dal poguma za pot naprej. In res se je čez nekaj časa pokazala vas. Ni bila
še blizu, a vendar sem jo že videl. In sošolec me je nanjo spet in spet
opozoril. In končno sva prišla do hiše, kjer so nam postregli v topli sobi in
zares prijazno in velikodušno. Od začetka niti ust nisem mogel odpreti. Čutil
sem se do smrti utrujenega. Polagoma pa sem prihajal k sebi. Dolgo časa sva še
sedela in si odpočivala. Nato sva odšla. In spet je prišla moč in toplota v
ude. In šlo je veselo naprej, brez posebnih težav. – Ta dogodek se mi je
povezal s Kristusom, posebno v zvezi s sv. obhajilom. Kolikokrat sem se čutil
telesno in duhovno izčrpanega. A pri Kristusu sem dobival vedno novo okrepitev
za pot naprej.«
Ob koncu si lahko zastavimo
vprašanje, kako je bilo z njegovo odločitvijo za duhovništvo. Vsaj po sedaj
znanem gradivu se zdi, da večjih težav ni imel. Pojavljala pa se je vsaj
skušnjava, da bi šel študirat jezike, slavistiko ali pa germanistiko.
Prof. Strle se je kasneje v
življenju vedno s hvaležnostjo spominjal gimnazijskih let. Dobro se je zavedal,
da se mora svoji globoki in temeljiti humanistični izobrazbi zahvaliti, da je
kot teološki profesor mogel uporabljati dosegljivo tujo literaturo in pisati
članke v lepem slovenskem jeziku.
p. Andrej Pirš
[1]
Profesor Ernest Tomec, Zbornik člankov in pričevanj ob 50-letnici njegove
smrti, Buenos Aires 1991, str. 238.
[2]
Strletu se je zatipkalo in je napisal: v naslonitvi na Zmagovalcem nad smrtjo.
[3]
To je bil Andrej Makovec (14. 4. 1913 – 13. 11. 1989), doma iz župnije Sv. Vid
nad Cerknico. V duhovnika je bil posvečen 17. 12. 1938. Dolga leta je bil
župnik na Blokah. S prof. Strletom je vse življenje ohranjal stike.
