LETO VERE SE NADALJUJE POGLABLJANJE V VERI (36) Ovira za vero je grešno življenje

Po puščavi se je pomikala karavana. Sonce je neznosno pripekalo, vode je zmanjkovalo, ljudje so postajali vedno bolj nestrpni. Tedaj zagledajo pred seboj čudovito zelenico z bujnimi palmami. Čimprej hočejo priti tja, a vodič jih svari: "Ostanite tukaj! Vse skupaj je le privid, fata morgana." Gredo naprej in zopet zagledajo čisto blizu novo zelenico. Zdi se jim, da slišijo celo žuborenje vode. Vendar jih vodič zopet roti, da je vse skupaj le privid, in jih noče peljati v tisto smer. Neki popotnik, ki mu je nepotrpežljivost prikipela do vrha, je potegnil samokres in vodiča ustrelil. Ko se je smrtno zadeti vodič zgrudil, je z zadnjimi močmi pokazal na pravo smer in jih rotil: "Tja pojdite, ker drugače ste izgubljeni!"

Boga ni mogoče iskati tam, kamor nas vodijo slepe strasti, kamor nas vabijo mamljivi užitki. Ni pravi tisti bog, ki si ga človek ustvari po svojih željah. Veliko je danes takšnih lažnih bogov – prividov.

Poslušati je treba tistega, ki nam res kaže pravo pot, ne svoje zaslepljene narave. "Pretrgaj vezi s strastjo in jutri boš veren," pravi znameniti mislec Pascal.

"V grešnih strasteh živeti, to je v teminah živeti, to pomeni biti daleč od tvojega obličja," je zapisal sv. Avguštin.

Na Kitajskem je veliko nekristjanov sprejelo katoliško vero. Tudi cesarju je bil Kristusov evangelij všeč. Misijonarje je vprašal, če mora tudi cesar spolnjevati Božje zapovedi. Ti so mu pojasnili, da pri Bogu ni nobene izjeme. Z odgovorom cesar ni bil zadovoljen, zato se ni dal krstiti.

Grešno življenje je velika ovira za vero. Če bi ljudje, ki so zakopani v grehe, sprejeli vero v Boga, bi morali spremeniti svoje življenje.

Če človek s svojim življenjem nasprotuje Bogu, gre proč od Resnice. Resnica je večkrat tudi neprijetna, ker je zahtevna.

Félicité Lamnennais (+ 1854) je rekel: "Bog je ustvaril neločljivi sestri: resnico in neprijetnost. Ne verjamem, da bi bilo dobro zaradi druge sestre zadaviti prvo."

Kardinal Newman pravi: "Človek, ki ljubi greh, seveda ne želi, da bi bil evangelij resničen; zaradi tega ne more biti pošten sodnik. Posvetnež, sebičnež, pijanec ali oderuh so že iz svojih nagibov zoper Sveto pismo, ki jih obsoja. Kot poslanca miru bi sprejeli tistega, ki bi jim dokazal, da Kristusov nauk ni od Boga."

Grešno življenje je ovira za sprejem Boga, dokler se človek oklepa greha. Ko pa se ga hoče rešiti, lahko prav težnja po rešitvi od greha postane izhodišče za iskanje Odrešenika.

Thomas Merton, katerega nekatere duhovne knjige so prevedene tudi v slovenščino, je zahrepenel po Bogu, ko je občutil težo sužnosti grehu. Kot otrok ni bil deležen prave verske vzgoje. Predajal se je grešnemu življenju. Ko je potoval v Rim, je na mozaikih rimskih cerkva videl veličastne podobe Kristusa. Začel je razmišljati o njem. Bral je Novo zavezo.

Neko noč je ob prižgani luči ob sebi zagledal očeta, ki je umrl pred enim letom. Očetovo navzočnost je občutil tako živo, kakor da bi se ga oče res dotaknil ali z njim govoril. Sam piše, da se je zavedal, da to ni le privid ne domišljija ne živci. V tistem trenutku se mu je ob notranji luči razodela vsa grdobija njegovih grehov. Močno je zahrepenel po zglednem življenju. V molitvi je prosil Boga, naj ga reši sužnosti grehu.

Potrebnih je bilo še več Božjih posegov, da se je Thomas končno s celim srcem odločil za Boga in je popolnoma pustil grešno življenje. Zapisal je, da so bili lastni grehi zanj pekel, v katerem je gorel in trpel. Leta 1934 je odšel v Ameriko, v Evropi pa je že dišalo po 2. svetovni vojni. "Ali sem se tedaj zavedal, da bi samo moji grehi zadostovali, da bi zrušili vso Anglijo in vso Nemčijo? Niso še iznašli tako strašne bombe, ki bi napravila le polovico toliko škode, kakor jo napravi en sam smrtni greh!"

Leta 1938, ko mu je bilo 25 let, je bil sprejet v katoliško Cerkev. Končno je stopil v strogi trapistovski samostan Getsemani v Kentuckyju in 1949 postal duhovnik. Po vsem svetu je zaslovel po svojih temeljitih duhovnih knjigah.

Pisatelj Ksaver Meško (+ 1964) v delu Iz mojega dnevnika popisuje, kako so mu v šesti gimnaziji vzeli vero v Boga. Ni pa odnehal Boga iskati, ker se je brez njega počutil kakor mrtev. Šele ko se je rešil grehov, je našel Boga:

"A jaz sem hrepenel po Tebi, hrepenel kakor popotnik v žgoči samotni puščavi po zelenem otoku, po brsteči oazi ... Čim bolj sem se oddaljeval od Tebe, tem bolj sem hrepenel po Tebi, ker je bilo moje srce tem nemirnejše, tem nesrečnejše ...

Moj Bog, Ti veš, kolikokrat sem v tihih nočeh slonel ob oknu ter čakal, da se razodeneš moji duši. Nemara Te najdem v mirnem snu vsemira – sem mislil – nemara zasledim v prirodni tišini Tvojo bližino ... In kolikokrat sem bedel v viharnih nočeh ter prisluškoval, ali spoznam nemara v bobnečem gromu glas Tvojega večnega veličastva.

Ah, vedel sem, da moraš nekje biti – a moja duša Te vendarle ni mogla najti, se ni mogla združiti s Teboj ...

Nekoč pa mi je govoril neki skrivnostni notranji glas: Ne najdeš Ga, dokler s solzami resnične in očiščujoče pokore ne opereš svoje duše vsakega, tudi najmanjšega madeža. Ne najdeš Ga, dokler z ognjem svete, najčistejše ljubezni ne sežgeš v uničujočem plamenu samozatajevanja vseh vezi, ki te še priklepajo na nižine sveta ...

In tedaj sem šel – in z močno, železno roko sem iztrebil iz svojih misli vso ljubezen do sveta in do samega sebe. In v svojem srcu sem sežgal vso ljuljko in svojo dušo sem umil s pekočimi solzami očiščujočega kesa – le visokogoreči plamen ljubezni in hrepenenja po Tebi sem še pustil plapolati v njej. In potem sem stopil pred Tvoj oltar – in iz očiščene moje duše se je dvignila pred Tvoj prestol najlepša, najvišja, najmogočnejša, najveličastnejša himna mojega življenja:

Resurrexi ...

Da, jaz sem bil mrtev in spet sem oživel."

zbral p. Anton

LETO VERE POGLABLJANJE V VERI (35) Mislijo, da te ne potrebujejo

Večkrat srečamo očitek, da vera v Boga omejuje človekovo svobodo. Tako je v mladosti mislil tudi Franc: "Kot otrok sem imel srečo, da sem živel v precej vernem, čeprav zelo tradicionalnem okolju. Bil je čas, ko sem imel to za veliko 'smolo' in sem si želel, da bi nikoli ne bil slišal o veri, o Bogu, da bi mogel biti čisto svoboden, prost vsakih vezi, končno, da bi bil samemu sebi zadosten vzrok bivanja."

Drugi vatikanski koncil analizira pojav ateizma, ki izvira iz človekove težnje po svobodi in neodvisnosti:

"Moderni ateizem nastopa pogosto tudi v sistematični obliki, ki razen drugih vzrokov pritira človekovo težnjo po avtonomiji tako daleč, da vzbuja težave glede kakršnekoli odvisnosti od Boga. Tisti, ki izpovedujejo takšen ateizem, zatrjujejo: svoboda obstoji v tem, da je človek sam sebi cilj, edini oblikovalec in ustvarjalec svoje lastne zgodovine. To pa je, tako menijo, nezdružljivo s priznavanjem Gospoda, začetnika in cilja vseh stvarnosti, ali pa vsaj napravlja takšno trditev za popolnoma odveč. Ta nauk more dobivati oporo tudi v občutju moči, ki ga podeljuje človeku današnji tehnični napredek.

Med oblikami današnjega ateizma ne smemo molče iti mimo tiste, ki pričakuje človekovo osvoboditev predvsem od njegove gospodarske in socialne osvoboditve. Tej osvoboditvi pa po zatrjevanju pravkar omenjene vrste ateizma religija nasprotuje po svoji naravi, češ da v človeku prebuja upanje na varljivo prihodnje življenje in ga s tem odvrača od graditve zemeljske družbe. Zato privrženci takšnega nauka tam, kjer pridejo na oblast, silovito napadajo religijo in širijo ateizem tudi na ta način, da zlasti pri vzgoji mladine uporabljajo tista sredstva pritiska, ki so na razpolago javni oblasti" (CS 20,1 s).

Pri mnogih vlada prepričanje, da vera v Boga nasprotuje človekovemu dostojanstvu.       Vendar dobiva človekovo dostojanstvo ravno v Bogu "svoj temelj in svojo dovršitev" (CS 21,3). Bog je s stvarjenjem človeka obdaril z razumom in voljo. Poklical ga je k Božjemu otroštvu, k deležnosti pri svojem Božjem življenju in Božji sreči.

Mati Terezija pravi: "Dandanes poskušajo ljudje dokazati, da lahko delajo sami, da v svojem življenju ne potrebujejo Boga in da zmorejo vse. S tem ko poskušajo živeti brez Boga, ustvarjajo vse več nesreč in uboštva."

Kardinal Newman govori o odprtosti za Boga pri tistih, ki so ponižni in poslušni Svetemu pismu. Nato razglablja o razlogih zaprtosti za Boga:

"Nasprotno pa si nepotrpežljivi, prevzetni, vase zaverovani in svojeglavi ljudje na splošno ustvarjajo napačna mnenja o ljudeh in rečeh. Predsodki in prevzetnost slepijo oči in speljujejo sodbe – pri kateremkoli iskanju – na kriva pota ...

Če vidim, da se razglabljanj o religioznih rečeh loti kdo, ki je prenagljen in nasilen, gospodovalen in napuhnjen, osoren in nestrpen do misli in občutij drugih, sem že vnaprej prepričan, da se ne bo dobro končalo. Ne bo prodrl v vso resnico; bilo bi proti naravi reči in izkustvu človeštva, da bi našel, kar išče."

Ovire za verovanje izvirajo iz človekove narave same in iz okolja zunaj človeka. Od vere odvrača k slabemu nagnjena narava. Če je človek zagledan v svoj svet, ni odprt za Boga, ne sliši Kristusovih besed in ne vidi Kristusove ljubezni do njega. Predajanje lagodnosti je tudi velika ovira za vero. Če je človek zaljubljen vase, misli, da ne potrebuje Boga. Dalje je človek zelo usmerjen na tisto, kar vidi, kar sliši, otipa, izmeri, stehta. Le to ima za dokazano. Zato je vera v nevidnega, neslišnega Boga za človeka težka. Sv. Pavel govori o zakladu v prstenih posodah (prim. 2 Kor 4,7).

Na nevero današnjega človeka vpliva skrajno zmaterializiran in stehniziran svet. Medtem ko je človek v materialnem oziru zelo napredoval, je v duhovnem zelo zaostal. Današnji porabniški človek je usmerjen v praktični materializem: vera nič ne nese! Kaj imam od vere za udobno življenje na tem svetu?

Alenka Goljevšček v knjigi New age in krščanstvo takole opisuje napuh novodobnega človeka:

"Na začetku novega veka je bil um tisti, ki se je lotil gradnje novega babilonskega stolpa. Kakšno upanje, kakšna vera je bila to! Ljudje so zaslepljeno verjeli, da um zmore vse, lahko razreši vse uganke, razvozla vse skrivnosti, presvetli sleherno temo, odkrije vse skrito. Proč z Bogom, kaj bi z njim – s to izmišljotino praznoverja, zaostalosti, neznanja, strahopetnosti, ki človeka samo zasužnjuje in ovira! Na božjem prestolu se razšopiri novo božanstvo in pod njegovim žezlom se svet požene v divji dir: naprej! Naprej! Nastane nova religija napredka, časti se nova sveta trojica: neomejena proizvodnja, neomejena svoboda, neomejena sreča (užitek); božjo državo zamenja nova zemeljska država blaginje, ki obljublja izpolnitev vseh želja že na tem svetu. Človek izžene Boga in prisega na Naravo, v njej vidi neizčrpno, dinamično Moč, iz katere se napaja tudi sam ...

Prav ta babilonski stolp se nam danes podira na glavo. In ko se spotikamo nad ruševinami, se šele utegnemo ustaviti, se ozreti naokrog in pogledati, kam smo v tej divji dirki sploh prišli. Kar vidimo, ni niti malo razveseljivo."

Zgodba pripoveduje, kako se je pajek spustil z visokega drevesa na košat grm in tam napredel krasno pajčevino. Bil je srečen. Nekega dne je šel po svoji mreži na sprehod, da pregleda, če je z mrežo vse v redu. Prišel je do niti, ki je vodila nekam navzgor. Zazdelo se mu je, da ta nit ni prav nič potrebna. Pregrizel jo je. A tedaj se se mu je prelepa mreža sesula na glavo, kajti tista navpična nit je držala vso pajčevino in po njej je prišel z drevesa.

Ali ni človek, ki pravi, da Boga ne potrebuje, podoben temu pajku? Brez navpične povezave z Bogom tudi medsebojna povezava med ljudmi ne bo stekla. Človek sam v sebi ne bo srečen.

Pascal pravi, da je zanikanje Boga in neumrljive duše nekaj najbolj žalostnega na svetu:

"A kaj imamo od človeka, ki nam naznanja, da je odvrgel ta jarem, da ne verjame, da biva Bog, ki bedi nad njegovimi dejanji, da se ima za edinega gospodarja nad svojim ravnanjem in misli, da bo o tem le sebi dajal račun. Ali misli, da nas je s tem spodbudil, da bomo za naprej kaj prida zaupali vanj in pričakovali od njega tolažb, nasvetov in pomoči v vseh življenjskih potrebah? Si domišljajo, da so nas ne vem kako razveselili, če nam rečejo, da so mnenja, da naša duša ni drugega ko malo vetra in dima, zlasti še, če nam to povedo v nekem ponosnem in zadovoljnem tonu? Je to nekaj, kar se dá z veseljem povedati? Mar ni to nasprotno nekaj žalostnega, najbolj žalostnega na svetu?"

An

POGLABLJANJE V VERI (27) Znanost in vera sta tvoj dar

Pogosto se sliši očitek, ne samo v šoli, da si znanost in vera nasprotujeta. Pravi znanstveniki naj bi zato ne bili verni. Ker ljudje danes znanost in znanstvenike visoko cenijo, je razumljivo, da tak očitek mnoge odvrača od vere.

Morda smo že slišali takšne ali podobne sodbe: "Verujem v to, kar vidim in kar je znanstveno dokazano. Z znanostjo lahko vse razložimo, zato vere ne potrebujemo. Na kar je včasih dajala odgovor vera, zdaj odgovarja znanost. Če pa morda česa le še ne more rešiti, se ji bo to posrečilo že čez nekaj desetletij."

Med dijaki so napravili anketo, kaj mislijo o veri. Nekateri so zapisali, da je vera pozitiven pojav, da ne ovira življenja v modernem svetu, da dobro vpliva na moralno življenje in da je brez nje vse brez cilja.

Drugi so zagovarjali, da vera ni skladna z znanostjo:

"Ne morem razumeti ljudi, ki kljub izsledkom znanosti še vedno lahko resnično verujejo."

"Religija ni za inteligenco, je le za preproste in osamljene ljudi."

"Religija je v današnjem svetu velika zabloda in neumnost."

"Religija je le za starejše ljudi, tisti pa, ki hočejo v znanosti kaj doseči, se ne morejo predajati verskim čustvom."

Tisti, ki pravijo, da si znanost in religija nasprotujeta (to v glavnem niso znanstveniki!), večkrat trdijo, da znanost gradi na dejstvih, krščanstvo pa na vrednotah in čustvih. Vendar znanost in krščanska vera gradita na dejstvih, na dokazih. Znanost na dokazih o svetu, krščanstvo pa na zgodovinsko dokazanem Jezusu, njegovem življenju, odrešilni smrti in vstajenju ter na njegovem nauku. Ne samo pri kristjanu, ampak tudi pri znanstveniku, ki je pogosto kristjan, imajo pomembno vlogo vredote in čustva. Teologija, ki je nauk o Bogu in njegovih stvareh, je tudi znanost, sveta znanost.

Med znanostjo in krščansko vero je bil dolgotrajen spor. Končal se je z jasnim spoznanjem, da imata znanost in vera vsaka svoje področje in raven spoznanja. Kar spada k verskemu spoznanju, ne more dognati po znanstveni metodi izkustvena znanost. Kar spada k tej znanosti, spoštuje in ceni tudi Cerkev. Gre za razlikovanje znanstvenega in verskega spoznanja.

Napetost med vero in znanostjo nastaja najprej zato, ker imajo nekateri ljudje zoper vero mnogo predsodkov, pogosto zaradi nepoučenosti o veri. Tudi na strani vere so včasih nekateri Sveto pismo in vero razlagali na tak način, da so po nepotrebnem posegali na področje znanosti, za kar niso bili usposobljeni.

Že papež Leon XIII. je leta 1893 v okrožnici o proučevanju Svetega pisma zapisal:

"Med teologom in naravoslovcem ne bo prišlo do nobenega resničnega nesoglasja, če se le oba držita vsak v svojih mejah in se v skladu z opominom sv. Avguština varujeta, da ne bi »tega, kar je nepoznano, lahkomiselno razglašala za znano«."

Če bi se na obeh straneh tega držali, bi znanost in krščanska vera postali sestri tudi v praksi. Načelno sta sestri, saj obe izvirata od istega Stvarnika.

Glavna »knjiga«, ki jo prebira in študira znanstvenik, je knjiga narave, glavna knjiga, ki jo prebira in študira vernik, je Sveto pismo. Ti dve knjigi si ne nasprotujeta, ampak se lepo dopolnjujeta. Obe sta namreč dar istega Boga človeku. Če bi človek ne poznal Svetega pisma, bi mnogo manj vedel.

Kadar je v zgodovini med vero in znanostjo prihajalo do nasprotij, se je to dogajalo zaradi napačnega "branja" knjige narave ali knjige Svetega pisma. Sveto pismo je knjiga, ki nas uči, kaj naj verujemo in kako naj živimo. To najdragocenejšo knjigo sveta je treba razumeti v duhu dobe, v kateri je nastala, in ne s stališča današnje znanosti. V tej knjigi zato ne smemo iskati podatkov, kakršne odkrivajo naravoslovne znanosti.

Že italijanski fizik, astronom in matematik Galileo Galilei (+ 1642) je glede Svetega pisma in njegovega glavnega avtorja, Svetega Duha, rekel: "Namen Svetega Duha je, da nas pouči, kako pridemo v nebesa, in ne, kakšni so nebesni zakoni." Podobno se je davno pred Galilejem izrazil sv. Avguštin.

Vera sama po sebi ni in ne bi smela biti nasprotnica znanosti in napredka. Kadar so verni ljudje to bili, so bili zato, ker niso dovolj razlikovali med dvema različnima področjema, med znanostjo in vero. Vere tudi niso pravilno razlagali ali so jo celo zlorabljali. Misel, da je med vero in znanostjo nasprotje, so resni znanstveniki že zdavnaj zavrgli.

Znanstveniki so danes večinoma veri naklonjeni. Green in Carkner pravita v knjigi Deset predsodkov zoper krščanstvo:

"V nasprotju s splošno razširjenim prepričanjem je treba poudariti, da so med tistimi, ki se na univerzah oklepajo krščanstva, v večini znanstveniki" (str. 46).

Znanost in vera sta sestri, ki imata istega najvišjega Očeta. Obe delata z razumom. Pravilno razlaganje verskih resnic in znanstvenih odkritij nikoli ne more voditi do nasprotij. Če se kje pojavijo, je znamenje, da na eni ali na obeh straneh nekaj ni v redu.

Med znanstveniki 19. in začetka 20. stoletja je bilo sicer res precej razširjeno mnenje, da je med vero in znanostjo nasprotje. Med nekaterimi ljudmi z manjšo izobrazbo pa ta predsodek živi še danes. Da so resni znanstveniki zavrgli mnenje, da je med vero in znanostjo nasprotje, kažejo tudi anketne raziskave.

Francoski list Figaro je leta 1926 izvedel anketo med francoskimi akademiki. Vseh 88 članov francoske akademije znanosti je dobilo vprašanje, ali je znanost nasprotna religioznemu čustvu. Prišlo je 73 odgovorov. V njih nihče ne trdi, da bi bili vzroki za nevero v kakih znanstvenih dognanjih.

Niti en akademik ni odgovoril, da vidi med vero in znanostjo nepremostljivo nasprotje. Le trije se bolj zadržano izražajo glede nekaterih veroizpovedi.

P. Sebatier v omenjeni anketi pravi: "Mislim, da je nespametno vnašati nasprotje med vero in znanost, ki naj po mojem ostaneta vsaka na svojem osebnem področju. Dvigati jih eno proti drugi ne more nikomur koristiti; to delajo predvsem ljudje, ki so v eni kakor v drugi slabo poučeni."

Nemški biolog Max Hartmann ugotavlja, kako se znanost vedno bolj bliža veri in kako "narašča v naši dobi število naravoslovnih znanstvenikov, ki na razne načine in z različnimi utemeljitvami tudi javno izpovedujejo religijo in vero v Boga".

Nemški fizik Max Planck (+ 1947), začetnik kvantne teorije, leta 1918 Nobelov nagrajenec, pravi:

"Kamor in kakor daleč pogledamo, nikjer ne najdemo med religijo in naravoslovjem nobenega nasprotja, pač pa, in v prav najvažnejših točkah, popolno soglasje. Vera in naravoslovje, to dvoje se ne izključuje, kakor marsikdo danes misli ali se boji, marveč se med seboj dopolnjuje in omogoča. Pač najneposrednejši dokaz za skladnost med religijo in naravoslovjem, pa naj njun odnos še tako kritično motrimo, je zgodovinsko dejstvo, da so bili ravno največji naravoslovci vseh časov, možje kakor Kepler, Newton, Leibniz prežeti z globoko vernostjo."

Ruski zdravnik kirurg dr. Luka Vojno-Jasenicki, ki je kot zdravnik znanstvenik dobil Stalinovo nagrado in je pozneje postal pravoslavni duhovnik in škof, je povedal o sebi:

"Vem, da se mnogo ljudi sprašuje, kako sem mogel, ko sem si bil pridobil slavo učenjaka in velikega kirurga, opustiti znanost in postati oznanjevalec Kristusovega evangelija. Delajo veliko napako, ker mislijo, da je nemogoče združevati vero in znanost. Tako mišljenje je povsem zgrešeno. Zgodovina nas uči, da so bili genialni učenjaki, kakor Galileo, Newton, Kopernik, Pasteur in veliki ruski filozof Pavlov globoko verni. Vem tudi, da je mnogo profesorjev, naših sodobnikov, vernih."

Einstein je zapisal, da o večini predstavnikov naravoslovne znanosti lahko trdimo: "Edini so si v tem, da si vera in znanost ne stojita sovražno nasproti."

Svetovno znani učenjak in profesor na kolumbijski univerzi v ZDA Mihajlo Pupin (+ 1935) je rekel: "Pred nami sta dve možnosti: ali verujemo, da je vesoljstvo in veličastni red posledica slepega slučaja ali posledica nekega Uma. Osebno verujem v Božji Razum."

Francoski znanstvenik Louis Pasteur (+ 1895), ki je med drugim izumil cepivo proti steklini, je rekel: "Malo znanja človeka oddaljuje od Boga, veliko znanja pa ga vodi k Bogu."

Podobno je zapisal angleški filozof Bacon Verulamski (+ 1626): "Samo površno poznavanje narave more odvračati od Boga, globlje in temeljitejše znanje pa nas vodi nazaj k Bogu."

An

LETO VERE SE NADALJUJE POGLABLJANJE V VERI (25) Moja odločitev zate je nepreklicna

Perzijska zgodba pripoveduje, kako se je neki človek sprehajal ob morski obali in našel vrečo polno kamenčkov. Začel jih je metati v galebe, ki so krožili nad morjem. V vreči mu je končno ostal en sam kamenček. Vzel ga je domov in doma ob luči ognja opazil, da ima v rokah pravi dragulj. Jezil se je sam nad seboj: "Jaz prismoda! Cela vreča je bila polna samih draguljev!" Vrnil se je k morju, toda vsi dragulji so potonili v globoki vodi.

Samo enkrat živimo. Za duhovne dragulje gre! Naše življenje je razmetavanje teh draguljev ali pa zbiranje. Pogosto ljudje ne spoznajo, da gre pri veri za silno pomembno zadevo. Zanje gre, za njihovo srečo na tem in na drugem svetu.

Gre za resnice, od katerih je odvisna moja večna sreča ali nesreča. Francoski mislec Pascal svari pred malomarnostjo glede vprašanja Boga in večnosti:

"Tu [pri vprašanju Boga in večnosti] ne gre za malenkostno korist kakega tujega človeka, da bi smeli tako nemarno ravnati; za nas same gre, in za naše vse! ... Ta malomarnost v zadevi, v kateri gre zanje same, za njihovo večnost, za njihovo vse, me bolj razjezi kakor gane, ob njej ostrmim in se zgrozim: zame je to pošastno ...

Premislite o tem in potlej povejte, če je mogoče dvomiti, da je edina dobrina v tem življenju upanje na drugo življenje in da je človek srečen samo, če si ga čimbolj utrjuje; in kakor za tiste, ki povsem trdno zaupajo v svojo večnost, ni več nesreč, tako tudi ni sreče za one, ki jim je ta luč povsem ugasnila."

Kdor ne veruje v Boga, bi v svoji neveri ne smel biti tako trden, da ne bi postavljal dvomov o njej. Če ima sebe vsaj nekoliko rad, si bo zastavil vprašanja:

"Kaj pa, če je res, da biva Bog, ki me je ustvaril? Da torej nisem proizvod slučaja in da tudi vesolje ni nekaj slučajnega. Kaj pa, če je res, kar piše v Svetem pismu:

'Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč ni poslal svojega Sina na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet rešil po njem' (Jn 3,16 s).

Kaj pa, če je res, da se je Bog, ki je postal človek, zame trudil vse zemeljsko življenje, zame umrl in vstal ter me sedaj pričakuje, da se z ljubeznijo povežem z njim? Da torej evangeliji niso bajke.

Kaj pa, če mašna daritev, sveto obhajilo, krst, birma, spoved, cerkvena poroka, cerkveni pogreb niso prazni obredi?

Kaj pa, če s smrtjo ni vsega konec? Če sem nesmrten in določen, da bom po smrti vedno živel v družbi poveličanega Kristusa, njegovih angelov in svetnikov? In če tega ne bom zaslužil, da bom zaslišal besede: 'Proč izpred mene!?'" 

LETO VERE POGLABLJANJE V VERI (17)

Našel te bom, če bo kdo molil zame

Na prvem mestu je molitev staršev. Sv. Avguštin pripoveduje, kako se je v njem začela vera in molitev ob molitvi drugih:
"Naleteli smo na ljudi, Gospod, ki so molili k tebi, in od njih smo se učili spoznavati te, kolikor smo mogli, in slutili, da si velik, ki nas lahko slišiš in nam pomagaš, tudi če se ne prikazuješ našim čutom. In tako sem začel že kot deček moliti k tebi."
Ko je Avguštin zašel v grešno življenje in pozneje v zablodo maniheizma, je njegova mati Monika vztrajno v solzah molila zanj. Sam pripoveduje:
"Ti pa si iztegnil roko iz višav in iztrgal mojo dušo iz te globoke temè. Zakaj jokala je zame k tebi moja mati, tvoja verna, huje kakor jočejo matere ob telesni smrti otrok. Saj je videla mojo dušno smrt v svoji veri in duhu, ki ga je imela od tebe. In ti si jo uslišal, Gospod. Uslišal si jo in nisi prezrl njenih solzá, ko so obilno tekoč močile zemljo pod njenimi očmi na vseh krajih njene molitve: uslišal si jo."
Nato Avguštin pripoveduje o materinih sanjah, v katerih je stala na leseni letvi. Prišel je krasen mladenič in jo "vprašal, zakaj je žalostna in kako da vsak dan joče ... Mati mu je odgovorila, da objokuje mojo izprijenost. Potolažil jo je, češ naj bo brez skrbi, ter ji velel, naj se dobro ozre in se prepriča: kjer da je sama, tam sem tudi jaz. Ozrla se je in videla mene, kako stojim na isti letvi poleg nje... Preteklo je še domalega devet let in ves ta čas sem se valjal po globokem blatu in taval po teminah zmot. Res, da sem se poskušal med tem večkrat dvigniti, a vselej me je vrglo še globlje nazaj. Moja mati pa, čista vdova, pobožna in trezna, kakršne ti ljubiš, ni nehala ob urah svojih molitev naprej in naprej jokati zame k tebi, sicer že z živim upom v srcu, a zato nič manj goreča v joku in vzdihovanju. Njene prošnje so stopale pred tvoje obličje, in vendar si dopuščal, da sem še dalje blodil in greznil v temi.
Pa še drug odgovor si ji dal v tistih dneh, ki naj ga omenim ... po svojem svečeniku, nekem škofu ... Tega je mati prosila, naj bi blagovolil z menoj govoriti in mi ovreči moje zmote, da bi me hudega razučil in dobrega naučil ... Odvrnil ji je, da še nisem zrel za pouk, ker da sem še ves napuhnjen od mikavne novosti one krive vere ...
'Pusti ga,' je dejal, 'kjer je, samo moli h Gospodu zanj! Po nadaljnjem prebiranju knjig bo že sam našel, kolika zmota in brezbožnost je v tem nauku.'
Ko pa mu mati na te besede le še ni dala miru, ampak ga je med obilnimi solzami čedalje huje rotila in silila, naj me vendar obišče in se pogovori z menoj, jo je mož že nekoliko nejevoljen zavrnil: 'Pojdi in pusti me že! Kakor resnično živiš, nemogoče je, da bi se otrok takšnih solza pogubil.' V najinih poznejših pogovorih mi je mati večkrat omenjala, da je sprejela ta odgovor tako, kot da bi bil glas iz nebes."

Preprost pristaniški delavec iz Dublina Matt Talbot (+ 1925) je bil šestnajst let strastno vdan pijači in takrat je pozabil na Boga in vero. Njegova mati Elisabeth je – podobno kakor Monika za sina Avguština – vztrajno zanj v solzah molila in ga z ljubeznivo potrpežljivostjo prenašala.
Nekega dne se je Matt odločil, da ne bo več pil. Odšel je v cerkev, se po dolgih letih spet spovedal, in naredil obljubo za tri mesece, da ne bo pokusil alkohola. Prve tedne je zelo trpel. Da ga alkohol ne bi zvabil, ni maral s seboj nositi nobenega denarja. Po treh mesecih je svojo obljubo podaljšal za eno leto, nato pa za vse življenje.
Tej obljubi o popolni zdržnosti od alkohola je ostal zvest vse življenje. Pred odhodom na delo je vsak dan šel k jutranji maši in k obhajilu. Opravljal je dolge večerne molitve, spal na trdem ležišču, se postil in se popolnoma odpovedal tudi kajenju, ki je bilo njegova druga strast.

Veliko vrednost ima molitev drugih ljudi. Novinar je vprašal mater Terezijo, kaj misli o bogastvu, ki je last Vatikana in Cerkve. Mati Terezija je rekla novinarju: "Gospod, vi pa niste srečni. Nekaj vas teži, niste mirni. Morali bi verovati."
"Kako pa naj postanem veren?" je vprašal novinar.
"Molite!"
"Ne znam moliti."
"Potem bom pa jaz za vas molila, vi pa poskusite podariti soljudem svoj nasmeh. Nasmeh je kakor dotik. V naše življenje prinaša delček božje resničnosti."
An

POGLABLJANJE V VERI (2)

POGLABLJANJE V VERI (2)

Razumu je v oporo čudež

Nekateri kljub vztrajnemu iskanju ne morejo priti do vere. Tudi razumski razlogi jih ne ogrejejo. Želijo si še jasnejših dokazov, kar čudežev. Takšna je Ivanka:
"Zakaj Bog noče dati nobenega znamenja, da bi taki, kot sem jaz, prišli k popolni veri. Če bi jaz videla kak čudež, bi takoj verovala. Moja mama veruje v Boga brez pomislekov, saj je verna, prav tako njeni starši, jaz pa ne morem."

V Novi zavezi imamo dobro izpričane Jezusove čudeže: obuditev treh mrtvih, številna ozdravljenja, večkratna pomnožitev kruha. Največji Jezusov čudež je njegovo vstajenje od mrtvih. Vsi ti in drugi Jezusovi čudeži in njegove prerokbe, ki so se izpolnile, dokazujejo, da je Jezus res božji poslanec in da je njegov nauk resničen.

Na Jezusa se zato lahko popolnoma zanesemo. Sam je rekel: "Verjemite delom, če že ne verjamete meni" (Jn 10,38). Sv. Avguštin je zapisal: "Jaz bi ne bil kristjan, ko bi ne bilo čudežev."

Le Peux je med francosko revolucijo ustanovil novo vero, ki jo je imenoval "Filantropia" (človekoljubje). Zelo si je prizadeval, da bi dobil privržencev, a ljudje so stali ob strani. Svoje težave je potožil državniku Ch. M. Talleyrandu (+ 1838). Ta mu je svetoval: "Če hočete kaj doseči, pojdite in delajte čudeže: ozdravljajte bolnike, obujajte mrtve, potem pa se dajte križati in pokopati, tretji dan pa vstanite od mrtvih. Zagotavljam vam, da bo vse drlo za vami."

Le Paux je čez nekaj let umrl. Ker ni vstal iz groba, je z njim umrla tudi njegova vera.

Čudeži se godijo še danes. Marsikomu pomagajo do vere, nekaterim pa tudi ne. Potrebno je, da je človek za vero in čudež sprejemljiv, brez predsodkov. Spomnimo se na Lurd v Franciji. Pisatelj Emil Zola (+ 1902) se je odpravil v Lurd, da bi osmešil prikazovanja in čudeže. Že v Parizu je v belem romarskem vlaku opazil več hudih bolníc, med njimi tudi Marijo Lebranchu, ki je bila v zadnjem stadiju takrat še neozdravljive in smrtonosne jetike. Rekel je: "Če ta ozdravi, bom tudi jaz veroval."

Bolníca je res vpričo Zolaja in mnogih ljudi 21. avgusta 1892 v čudodelni kopeli nenadoma popolnoma ozdravela. Jetika se ji ni nikoli več povrnila. V Zdravniškem uradu so potrdili, da je noga, ki je bila zaradi napredujoče jetike v kolku izpahnjena, popolnoma zdrava, prav tako tudi pljuča, katerih eno krilo je bilo že čisto razpadlo, drugo pa tudi že močno prizadeto. Pisatelj Zola je kljub čudežu ostal neveren. Ko se je vrnil domov, je 1894 napisal roman Lurd in v njem popisal prav to bolníco. Zapisal pa je neresnico, češ da se je bolníci na poti domov iz Lurda tako poslabšalo, da je kmalu umrla.

Da bomo imeli pravo gledanje na čudeže, je treba upoštevati, da Bog ne deluje samo v čudežih, kakor mnogi mislijo, ampak v vsakem še tako navadnem dogajanju. V tem pogledu je »čudež« vsak pšenični klas, vsaka cvetlica, vsak metulj, vsako človeško oko in še posebej vsako človeško srce.

Napačna je torej predstava, da je Bog kakor urar, ki je na začetku sveta "navil" svet kot uro, zdaj pa ura sama od sebe teče, Bog pa le še občasno posega vanjo za kakšna "popravila".

To poseganje naj bi bili čudeži. Bog v tej vesoljski "uri" stalno deluje. Pri čudežu Bog deluje na drugačen, bolj na zunaj zaznaven način. Če je ves svet ustvaril in stalno v njem deluje, lahko povzroča tudi čudeže. Ker je pri čudežu božje delovanje posebno vidno, je lahko za vero v Boga in v njegovo razodetje marsikomu v veliko oporo prav čudež. Še posebej danes, ko je vera tako zelo ogrožena, ne smemo zanemarjati pomena čudeža.

Podobno čudežno ozdravljenje kakor Zola je doživel slavni zdravnik in Nobelov nagrajenec dr. Alexis Carrel (+ 1944).

Leta 1903 je namesto zadržanega zdravnika spremljal bolniški vlak v Lurd. Kolegu na vlaku je dejal: "Nesmiselno je govoriti o čudežih, kajti naravni zakoni so nespremenljivi... No, pred dejstvom se bom uklonil tudi jaz. Postavite me pred trdno dejstvo in bom verjel!" V skupini je bila mlada umirajoča bolnica Marie Ferrand, ki je imela tuberkulozno vnetje trebušne mrene. Carrel jo je pregledal in ugotovil tako slabo stanje, da je mislil, da bo zdaj zdaj izdihnila.

Dejal je: "Če bo tale ozdravela, bo to res čudež! Veroval bom in šel bom za meniha."

V Lurdu so Marie z lurško vodo umili in jo odnesli pred votlino. Carrel, ki je bil ob bolnici, je šepetaje prosil Marijo: "O, kako rad bi, ljuba Gospa, z vsemi temi nesrečnimi veroval, da ti nisi le v domišljiji ustvarjeni zdravilni vrelec! Ozdravi torej to dekle, ki je že več kot dovolj trpela! Daj, da še nekaj časa živi, meni pa pomagaj, da bi veroval!" Zgodil se je čudež. Umirajoče dekle je pred njegovimi očmi vstalo popolnoma zdravo z besedami: "Zdrava sem!" Dr. Carrel je skupaj z dvema drugima zdravnikoma ozdravljenko natančno pregledal in ugotovil popolno ozdravljenje.

Dr. Carrel je ozdravljenje pošteno opisal. Zaradi tega je moral zapustiti Francijo in se umakniti v ZDA, kjer je bil predstojnik Rockefellerjevega medicinskega raziskovalnega instituta v New Yorku. Tu je zaradi znamenitih odkritij na področju medicinske znanosti leta 1912 prejel Nobelovo nagrado.

Kljub lurškemu čudežu še več let ni prišel do trdne vere. S čudežem v Lurdu se je v slavnem znanstveniku proces vere šele začel. Ko se je Carrel srečal s preprostim menihom cistercijanom Alexisom Presséjem, ga je "njegova preprostost, uboštvo, dobrohotnost in velikodušnost prvi trenutek razorožila". En sam redovnikov stavek je zadostoval, da so na poti do vere padle vse pregrade. Potrebno je bilo, da se je slavni znanstvenik poleg doživetja čudeža srečal s svetniškim človekom, da je postal veren. O veri je dr. Carrel pozneje zapisal:

"Hočem verovati vse, kar nas Cerkev uči. Pri tem ne čutim nobenih težav, kajti moj razum ni naletel na nikakršno nasprotje med vero in znanostjo... Odgovor vere je neprimerno bolj zadovoljiv kakor odgovor znanosti."