Perzijska zgodba pripoveduje, kako se je neki človek
sprehajal ob morski obali in našel vrečo polno kamenčkov. Začel jih je metati v
galebe, ki so krožili nad morjem. V vreči mu je končno ostal en sam kamenček.
Vzel ga je domov in doma ob luči ognja opazil, da ima v rokah pravi dragulj. Jezil
se je sam nad seboj: "Jaz prismoda! Cela vreča je bila polna samih
draguljev!" Vrnil se je k morju, toda vsi dragulji so potonili v globoki
vodi.
Samo enkrat živimo. Za duhovne dragulje gre! Naše
življenje je razmetavanje teh draguljev ali pa zbiranje. Pogosto ljudje ne
spoznajo, da gre pri veri za silno pomembno zadevo. Zanje gre, za njihovo srečo
na tem in na drugem svetu.
Gre za resnice, od katerih je odvisna moja večna sreča
ali nesreča. Francoski mislec Pascal
svari pred malomarnostjo glede vprašanja Boga in večnosti:
"Tu [pri vprašanju Boga in večnosti] ne gre za
malenkostno korist kakega tujega človeka, da bi smeli tako nemarno ravnati; za
nas same gre, in za naše vse! ... Ta malomarnost v zadevi, v kateri gre zanje
same, za njihovo večnost, za njihovo vse, me bolj razjezi kakor gane, ob njej
ostrmim in se zgrozim: zame je to pošastno ...
Premislite o tem in potlej povejte, če je mogoče
dvomiti, da je edina dobrina v tem življenju upanje na drugo življenje in da je
človek srečen samo, če si ga čimbolj utrjuje; in kakor za tiste, ki povsem
trdno zaupajo v svojo večnost, ni več nesreč, tako tudi ni sreče za one, ki jim
je ta luč povsem ugasnila."
Kdor ne veruje v Boga, bi v svoji neveri ne smel biti
tako trden, da ne bi postavljal dvomov o njej. Če ima sebe vsaj nekoliko rad,
si bo zastavil vprašanja:
"Kaj pa, če je res, da biva Bog, ki me je
ustvaril? Da torej nisem proizvod slučaja in da tudi vesolje ni nekaj
slučajnega. Kaj pa, če je res, kar piše v Svetem pismu:
'Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega
edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak bi imel
večno življenje. Bog namreč ni poslal svojega Sina na svet, da bi svet sodil,
ampak da bi se svet rešil po njem' (Jn 3,16 s).
Kaj pa, če je res, da se je Bog, ki je postal človek,
zame trudil vse zemeljsko življenje, zame umrl in vstal ter me sedaj pričakuje,
da se z ljubeznijo povežem z njim? Da torej evangeliji niso bajke.
Kaj pa, če mašna daritev, sveto obhajilo, krst, birma,
spoved, cerkvena poroka, cerkveni pogreb niso prazni obredi?
Kaj pa, če s smrtjo ni vsega konec? Če sem nesmrten in
določen, da bom po smrti vedno živel v družbi poveličanega Kristusa, njegovih
angelov in svetnikov? In če tega ne bom zaslužil, da bom zaslišal besede: 'Proč
izpred mene!?'"
