POGLABLJANJE V VERI (2)
Razumu je v oporo čudež
Nekateri kljub vztrajnemu iskanju ne morejo priti do vere. Tudi razumski razlogi jih ne ogrejejo. Želijo si še jasnejših dokazov, kar čudežev. Takšna je
Ivanka:
"Zakaj Bog noče dati nobenega znamenja, da bi taki, kot sem jaz, prišli k popolni veri. Če bi jaz videla kak čudež, bi takoj verovala. Moja mama veruje v Boga brez pomislekov, saj je verna, prav tako njeni starši, jaz pa ne morem."
V Novi zavezi imamo
dobro izpričane Jezusove čudeže: obuditev treh mrtvih, številna ozdravljenja, večkratna pomnožitev kruha. Največji Jezusov čudež je njegovo vstajenje od mrtvih. Vsi ti in drugi Jezusovi čudeži in njegove prerokbe, ki so se izpolnile, dokazujejo, da je Jezus res božji poslanec in da je njegov nauk resničen.
Na Jezusa se zato lahko popolnoma zanesemo. Sam je rekel: "Verjemite delom, če že ne verjamete meni" (Jn 10,38). Sv. Avguštin je zapisal: "Jaz bi ne bil kristjan, ko bi ne bilo čudežev."
Le Peux je med francosko revolucijo ustanovil novo vero, ki jo je imenoval "Filantropia" (človekoljubje). Zelo si je prizadeval, da bi dobil privržencev, a ljudje so stali ob strani. Svoje težave je potožil državniku Ch. M. Talleyrandu (+ 1838). Ta mu je svetoval: "Če hočete kaj doseči, pojdite in delajte čudeže: ozdravljajte bolnike, obujajte mrtve, potem pa se dajte križati in pokopati, tretji dan pa vstanite od mrtvih. Zagotavljam vam, da bo vse drlo za vami."
Le Paux je čez nekaj let umrl. Ker ni vstal iz groba, je z njim umrla tudi njegova vera.
Čudeži se godijo še danes. Marsikomu pomagajo do vere, nekaterim pa tudi ne. Potrebno je, da je človek za vero in čudež sprejemljiv, brez predsodkov. Spomnimo se na Lurd v Franciji.
Pisatelj Emil Zola (+ 1902) se je odpravil v Lurd, da bi osmešil prikazovanja in čudeže. Že v Parizu je v belem romarskem vlaku opazil več hudih bolníc, med njimi tudi
Marijo Lebranchu, ki je bila v zadnjem stadiju takrat še neozdravljive in smrtonosne jetike.
Rekel je: "Če ta ozdravi, bom tudi jaz veroval."
Bolníca je res vpričo Zolaja in mnogih ljudi 21. avgusta 1892 v čudodelni kopeli nenadoma popolnoma ozdravela. Jetika se ji ni nikoli več povrnila. V Zdravniškem uradu so potrdili, da je noga, ki je bila zaradi napredujoče jetike v kolku izpahnjena, popolnoma zdrava, prav tako tudi pljuča, katerih eno krilo je bilo že čisto razpadlo, drugo pa tudi že močno prizadeto.
Pisatelj Zola je kljub čudežu ostal neveren. Ko se je vrnil domov, je 1894 napisal roman Lurd in v njem popisal prav to bolníco.
Zapisal pa je neresnico, češ da se je bolníci na poti domov iz Lurda tako poslabšalo, da je kmalu umrla.
Da bomo imeli pravo gledanje na čudeže, je treba upoštevati, da Bog ne deluje samo v čudežih, kakor mnogi mislijo, ampak v vsakem še tako navadnem dogajanju. V tem pogledu je »čudež« vsak pšenični klas, vsaka cvetlica, vsak metulj, vsako človeško oko in še posebej vsako človeško srce.
Napačna je torej predstava, da je Bog kakor urar, ki je na začetku sveta "navil" svet kot uro, zdaj pa ura sama od sebe teče, Bog pa le še občasno posega vanjo za kakšna "popravila".
To poseganje naj bi bili čudeži. Bog v tej vesoljski "uri" stalno deluje. Pri čudežu Bog deluje na drugačen, bolj na zunaj zaznaven način. Če je ves svet ustvaril in stalno v njem deluje, lahko povzroča tudi čudeže. Ker je pri čudežu božje delovanje posebno vidno, je lahko za vero v Boga in v njegovo razodetje marsikomu v veliko oporo prav čudež. Še posebej danes, ko je vera tako zelo ogrožena, ne smemo zanemarjati pomena čudeža.
Podobno čudežno ozdravljenje kakor Zola je doživel slavni zdravnik in Nobelov nagrajenec dr. Alexis Carrel (+ 1944).
Leta 1903 je namesto zadržanega zdravnika spremljal bolniški vlak v Lurd. Kolegu na vlaku je dejal:
"Nesmiselno je govoriti o čudežih, kajti naravni zakoni so nespremenljivi... No, pred dejstvom se bom uklonil tudi jaz.
Postavite me pred trdno dejstvo in bom verjel!" V skupini je bila
mlada umirajoča bolnica Marie Ferrand, ki je imela tuberkulozno vnetje trebušne mrene. Carrel jo je pregledal in ugotovil tako slabo stanje, da je mislil, da bo zdaj zdaj izdihnila.
Dejal je: "Če bo tale ozdravela, bo to res čudež! Veroval bom in šel bom za meniha."
V Lurdu so Marie z lurško vodo umili in jo odnesli pred votlino. Carrel, ki je bil ob bolnici, je šepetaje prosil Marijo: "O, kako rad bi, ljuba Gospa, z vsemi temi nesrečnimi veroval, da ti nisi le v domišljiji ustvarjeni zdravilni vrelec! Ozdravi torej to dekle, ki je že več kot dovolj trpela! Daj, da še nekaj časa živi, meni pa pomagaj, da bi veroval!"
Zgodil se je čudež. Umirajoče dekle je pred njegovimi očmi vstalo popolnoma zdravo z besedami: "Zdrava sem!" Dr. Carrel je skupaj z dvema drugima zdravnikoma ozdravljenko natančno pregledal in ugotovil popolno ozdravljenje.
Dr. Carrel je ozdravljenje pošteno opisal. Zaradi tega je moral zapustiti Francijo in se umakniti v ZDA, kjer je bil predstojnik Rockefellerjevega medicinskega raziskovalnega instituta v New Yorku. Tu je zaradi znamenitih odkritij na področju medicinske znanosti leta
1912 prejel Nobelovo nagrado.
Kljub lurškemu čudežu še več let ni prišel do trdne vere. S čudežem v Lurdu se je v slavnem znanstveniku proces vere šele začel. Ko se je Carrel srečal s preprostim menihom cistercijanom Alexisom Presséjem, ga je "njegova preprostost, uboštvo, dobrohotnost in velikodušnost prvi trenutek razorožila". En sam redovnikov stavek je zadostoval, da so na poti do vere padle vse pregrade. Potrebno je bilo, da se je slavni znanstvenik poleg doživetja čudeža srečal s svetniškim človekom, da je postal veren.
O veri je dr. Carrel pozneje zapisal:
"Hočem verovati vse, kar nas Cerkev uči. Pri tem ne čutim nobenih težav, kajti moj razum ni naletel na nikakršno nasprotje med vero in znanostjo... Odgovor vere je neprimerno bolj zadovoljiv kakor odgovor znanosti."
