Božji služabnik Anton Strle se je rodil
21. januarja 1915 na god sv. Neže. Stoto obletnico njegovega rojstva želimo
obhajati tako, da bi bolje spoznali njegovo življenje, še posebej junaško
stopnjo njegovih kreposti, in se mu bolj priporočali.
Načrtovanih je več stvari. Gotovo se ga
bomo spomnili na sam dan njegovega rojstva pri sv. maši. V okviru mednarodne
marijanske akademije bodo letošnji brezjanski pogovori posvečeni prav Strletu.
Potekali bodo na Brezjah, predvidoma v soboto 24. januarja. Poudarek bo na
njegovih krepostih. Načrtuje se tudi, da bi v taki ali drugačni obliki tudi
teološka fakulteta zaznamovala Strletovo stoto obletnico rojstva, saj je bil
dolga leta teološki profesor. Razumljivo, da bo tu poudarek predvsem na
njegovem profesorskem delovanju. Stota obletnica rojstva je tudi razlog, da bo
nedelja svetniških kandidatov ljubljanske metropolije, ki jo bomo obhajali 20.
septembra 2015 v Strletovi rojstni župniji Sv. Vid nad Cerknico, posvečena
tokrat prav njemu. V načrtu pa je še več drugih stvari.
V prvi vrsti bo to prilika, da se
zahvalimo za njegovo življenje. Božji posegi so v njegovem življenju naravnost
otipljivi. Sam je imel za eno največjih milosti globoko spreobrnjenje pri
desetih letih. Vedno je bil hvaležen svojemu župniku Janezu Puclju, ki mu je
omogočil šolanje na šentviški gimnaziji. Sam pravi, da ga je Devica Marija naravnost
na čudovit način varovala v letih zapora. Vedno je bil bolehen, leta 1960, ko
so že vsi mislili, da bo umrl, ga je Bog obvaroval še dolga leta pri življenju.
Da je prišel na teološko fakulteto kljub prvotnemu odločnemu nasprotovanju
takratne oblasti, je bil skoraj čudež. Če se zanj ne bi na vso moč zavzel božji
služabnik škof Vovk, bi to ne bilo mogoče.
Strletovo življenje nikakor ni potekalo
v idealnih razmerah. Rodil se je med prvo svetovno vojno, starše je zgodaj
zgubil. Za duhovnika je bil posvečen na začetku druge svetovne vojne, ko nekaj
časa sploh ni bilo gotovo, ali bodo novomašniki lahko posvečeni ali ne. Dolga
leta zapora, administrativno preganjanje v letih njegovega dušnopastirskega
delovanja v Planini pri Rakeku, bolezen, zelo razburkano obdobje v letih po
drugem vatikanskem koncilu. Vse to niti najmanj ni bilo idealno. A ravno v teh
razmerah se kaže njegova veličina. Nobena stvar ga ni strla, tudi zaustavila
ne. Zaupal je v Boga, naredil, kar je mogel. Njegove kreposti še bolj jasno
odsevajo na temnem ozadju okolja, v katerem je živel. Prav ob upoštevanju
konkretnih razmer moremo spoznati krepostno življenje božjega služabnika Antona
Strleta.
p. Andrej Pirš FSO
Ni komentarjev:
Objavite komentar