V glavni mašni prošnji na god sv.
Bernarda, 20. avgusta, je rečeno, da je goreče ljubil Božjo Cerkev in kot ogenj
v njej svetil in jo razvnemal. Ta goreča ljubezen se je pokazala najprej v
njegovi kritiki napak, ki so se razrastle v Cerkvi njegovega časa. To njegovo
delovanje je opisano v prejšnji številki našega glasila, v sedanji pa si bomo
ogledali njegovo goreče in zelo uspešno prizadevanje za edinost in mir v Cerkvi
in v svetu. Vse to je rastlo iz njegove globoke kontemplativne zakoreninjenosti
v Bogu.
Bernard je bil izjemno vitalen, zelo
zahteven do sebe in predvsem v mladih letih tudi do svojih sobratov. Svoje
zamisli je kljub mnogim težavam dosledno uresničeval. Bil je voditeljska
narava, poln notranjega ognja, izreden govornik in pesniški talent. Spoznanje
resnice je pri njem takoj vodilo k njenemu uresničenju.
V Bernardovem času sta v Cerkvi
zavladala dva papeža, ki sta drug drugega izobčila. V Rimu je ostal protipapež
Anaklet II., pravi papež Inocenc II. pa je moral bežati. Vsak je imel na svoji
strani del rimskega plemstva in kardinalov. Mnogi, tudi dobri kristjani, niso
vedeli, kateri papež je pravi.
Francoski kralj Ludvik je hotel priti do
rešitve tako, da je sklical narodni zbor v Etampes, a ta se glede papeža ni
mogel zediniti. Zato so poklicali opata Bernarda, ki je imel tedaj v Evropi
največjo moralno avtoriteto. On se je odločil za Inocenca, ki je bil vrednejši;
Anaklet je bil namreč moralno zelo dvomljiva osebnost. Na Bernardov nasvet se
je Francija s kraljem Ludvikom odločila za Inocenca.
Nato je Bernard s svojo karizmatično
osebnostjo za Inocenca pridobil nemškega cesarja Lotarja III. in državni zbor v
Würzburgu ter angleškega kralja Henrika I. V številnih osebnih razgovorih s
trmastim akvitanskim vojvodom Viljemom je za Inocenca pridobil vso Akvitanijo.
Na koncilu v Reimsu, kjer je bil navzoč
papež Inocenc II., so se zbrali zastopniki vseh dežel, ki jih je Bernard pridobil
za zakonitega papeža: 13 nadškofov, 263 škofov, mnogo opatov, francoski kralj
ter odposlanci nemškega, angleškega in španskega kralja. Bernard je izdelal
kánone cerkvenega zbora, v katerih je zajel potrebne reforme glede nravnosti
duhovščine in odnosov med državo in Cerkvijo. Koncil je vse Bernardove predloge
sprejel. Papež Inocenc se je Bernardu javno zahvalil in ga slavil kot »orakelj
koncila«. Obiskal je Bernardov samostan Clairvaux (izg. Klervó) in prosil
Bernarda, naj bi šel z njim v Italijo in pridobil uporniška mesta za pravega
papeža. Bernard je papežu ustregel in v vseh večjih mestih severne Italije
oznanjal mir in edinost. Med seboj je spravil sprti mestni državi Pizo in
Genovo, ki sta bili v sovraštvu že petdeset let.
Kakor se je papežu upiral protipapež, se
je cesarju upiral proticesar. Lotar Suplinburški je bil na strani papeža
Inocenca, proticesar Konrad Hohenstauf pa na strani protipapeža Anakleta.
Bernard je na državnem zboru v Bambergu dosegel, da sta se spravila. Nekaj
tednov pozneje je v Pisi in Milanu dosegel priznanje pravega papeža.
Protipapež Anaklet je še dalje
nasprotoval papežu Inocencu in sebe imel za pravega papeža. Za svojo zunanjo
oporo je uporabil normanskega vojvoda Rogerja s Sicilije in ga v zahvalo
povzdignil v kralja ter si zagotovil njegovo vojaško pomoč. Inocenc si zaradi
močnih vojaških oddelkov ni upal v Rim.
Na Bernardovo prošnjo je nemški cesar
Lotar v napadu osvojil vso južno Italijo. Ker je prišlo do nesoglasij med
cesarjem Lotarjem in papežem Inocencem, je zopet posredoval Bernard in ju
spravil. Kralj Roger se je še dalje upiral. Ker je Lotar zbolel in slutil, da
se mu bliža smrt, je v sporazumu s papežem pooblastil Bernarda, naj Rogerja
skuša pridobiti za spravo, sam pa je odšel iz Italije, da bi v miru umrl doma v
Nemčiji. Roger se je po dolgih pogajanjih s težavo omehčal in pristal na
pogovor o tem, kdo je pravi papež. Štiri dni je poslušal zastopnike Inocenca,
nato pa štiri dni zastopnike Anakleta. Nato je privolil v javno sejo v
navzočnosti dvora, duhovščine in ljudstva. Kardinal Peter iz Pise, ki je bil
najbolj sloveči učitelj cerkvenega prava tistega časa, je v sijajnem govoru
branil pravice Anakleta. Nato je nastopil Bernard, ki pa Anakleta ni pridobil,
ker se ni hotel ukloniti, prepričal pa je na splošno presenečenje Anakletovega
kardinala, ki je prestopil k Inocencu.
Anaklet je kmalu po tem umrl. Njegovi
kardinali so izvolili novega protipapeža. Ta je kmalu za tem prišel ponoči
skrivaj k opatu Bernardu in mu skesano položil k nogam znamenja papeške časti.
Tako je bil po Bernardovi zaslugi osemletni razkol končan, v Rimu pa je
zavladal mir. Bernarda so slavili kot povzročitelja miru. Hvaležni Rimljani so
mu dali naziv »oče domovine«.
Čeprav je bila v Cerkvi na zunaj edinost
obnovljena, so jo na znotraj še ogrožale verske ločine in zmote. Posebno
nevarni so bili albižani, ki so bili številni zlasti v južni Franciji. Sovražili
so Cerkev in duhovništvo ter učili, da je vsa snov, tudi človeško telo, nekaj
zlega. Odklanjali sto zakonsko zvezo in lastnino ter vstajenje teles ob drugem
Kristusovem prihodu. Bernard je v svojih govorih jasno in ljubeznivo, a odločno
nastopil proti njim. Hodil je od mesta do mesta in mnoge albižane odvrnil od
zmot. V mestu Narbonne, kjer so dva dni prej sprejeli papeškega legata »z
riganjem in hrupnim bobnanjem«, so množice kar vrele, da bi poslušale
karizmatičnega opata. Večina je zopet sprejela katoliško vero. Tudi v
krivoverski trdnjavi Albi so ga z navdušenjem sprejeli. Ker ni bilo duhovnikov,
ki bi Bernardovo delo z enako močjo in ljubeznivostjo kakor on nadaljevali, so
mnogi spreobrnjenci pozneje zopet zapadli v krivo vero. Tako je, žal, v
naslednjem stoletju prišlo do krvavih albižanskih vojn.
Ni komentarjev:
Objavite komentar