Ponovno sem začel prebirati sveto
knjigo. Bil sem, ne da bi se zato trudil, vztrajnejši. Prebral sem vse do
preroka Danijela, a v meni se ni še nič premaknilo.
Razlaga Nabuhodonozorjevih sanj in
Danijelova preroška sposobnost sta prvi zamajali moje 'prepričanje', ki so mi
ga komisarji vtepli v glavo ... Odkod Danijelu vedenje za toliko stoletij? To
vprašanje me je vrtalo in kljuvalo. Če nekdo ima preroško sposobnost, jo je
moral prejeti. Od koga? Bog!? Ni drugega odgovora: Bog je. Samo Bog je lahko
dal Danijelu to zmožnost razumevanja sanj in napovedovanja za toliko stoletij
vnaprej.
Torej, BOG JE.
Boga sem sprejel s tako vero, da mi ga
nihče ne bi mogel več vzeti, čeprav je bil sprejeti Bog zavit v mojo temo. O
njem nisem nič vedel, samo da On je.
Po tem odkritju Boga mi je branje
Svetega pisma še marsikaj povedalo v potrditev, da Bog je med ljudmi. Posebno
doživeto sem nekajkrat prebral in premlel v sebi Pregovore in Pridigarja,
svetopisemski knjigi, ki sem ju bral po Danijelu. Še posebno doživeto sem
prebiral Pridigarja 12,1-8: 'Spominjaj se Stvarnika v dneh svoje mladosti,
preden pridejo dnevi, ko porečeš: niso mi všeč ...'
V Pregovorih in Pridigarju mi je bilo
odkrito novo področje za razmišljanje, komisarjeve trditve in nauki so na mah
zbledeli.
To ni bilo več branje, to je bilo
hlastanje, v občuteni polnosti sem požiral to meni dotlej nepoznano modrost. O,
KOLIKO SVETLOBE JE BILO V TEJ MODROSTI! Zame je bilo to večje odkritje kot pa
Kolumbovo odkritje Amerike.
Do Nove zaveze sem bil že v marsičem
drugačen kot pred začetkom branja Svetega pisma.
Nekako z lahkoto sem sprejel Kristusa,
seveda v zelo pomanjkljivem spoznanju ...
Velikokrat sem klečal in molil povsem po
svoje. Večkrat sem klečal in kleče razmišljal, ne da bi molil. Moliti z obrazci
nisem znal. Vsaka moja molitev je bila nanovo sestavljena po občutku bolečine
in nesreče ali pa sreče in veselja. Veliko sem molil, zelo veliko. Več kot
sedaj, žal mi je, poboljšati se moram.
Ko je bila pred Gospodom čaša trpljenja
polna, mi je dal rešitev. Bral sem evangelij po Janezu: »Bog je namreč tako
ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje
vanj, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje ... Sina ni poslal, da bi svet
sodil, ampak, da bi svet rešil ...' (Jn 3,16).
V besedi NIHČE' sem naenkrat zagledal
sebe. Nihče ne bo pogubljen, kdor veruje Vanj! Saj jaz vendar verujem ... potem
tudi jaz ne bom pogubljen.
O, blažena rešitev! Koliko sreče je
bilo! Jaz, zgubljeni sin, pa pomiloščen! Kako čudovito sem tedaj občutil
prisotnost Božje ljubezni in Božjega usmiljenja!"
Pomen Svetega pisma za našo vero potrjuje
Božja knjiga sama. Prerok Izaija je
zapisal: "Kakor pride dež in sneg izpod neba, in se ne vrača tja, dokler
zemlje ne napoji, oplodi in stori, da zabrsti, da dá sejalcu seme in kruha
uživalcu, tako je z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne povrne s k meni
brez uspeha, dokler ne opravi, kar sem hotel, in izpolni, za kar sem jo
poslal" (Iz 55,10 s).
Sv. Pavel takole opisuje
moč evangelija: »Ne sramujem se evangelija, saj je vendar Božja moč, dana v
rešitev vsakomur, ki veruje, najprej Judu in potem Grku. V njem se namreč
razodeva Božja pravičnost, ki vodi iz vere v vero, kakor je zapisano: 'Pravični
bo živel iz vere' (Rim 1,16 s).«
Ni komentarjev:
Objavite komentar