VEČ IN BOLJE MOLITI (11) Pomen Svetega pisma za vero in molitev 2.del

Ponovno sem začel prebirati sveto knjigo. Bil sem, ne da bi se zato trudil, vztrajnejši. Prebral sem vse do preroka Danijela, a v meni se ni še nič premaknilo.

Razlaga Nabuhodonozorjevih sanj in Danijelova preroška sposobnost sta prvi zamajali moje 'prepričanje', ki so mi ga komisarji vtepli v glavo ... Odkod Danijelu vedenje za toliko stoletij? To vprašanje me je vrtalo in kljuvalo. Če nekdo ima preroško sposobnost, jo je moral prejeti. Od koga? Bog!? Ni drugega odgovora: Bog je. Samo Bog je lahko dal Danijelu to zmožnost razumevanja sanj in napovedovanja za toliko stoletij vnaprej.

Torej, BOG JE.

Boga sem sprejel s tako vero, da mi ga nihče ne bi mogel več vzeti, čeprav je bil sprejeti Bog zavit v mojo temo. O njem nisem nič vedel, samo da On je.

Po tem odkritju Boga mi je branje Svetega pisma še marsikaj povedalo v potrditev, da Bog je med ljudmi. Posebno doživeto sem nekajkrat prebral in premlel v sebi Pregovore in Pridigarja, svetopisemski knjigi, ki sem ju bral po Danijelu. Še posebno doživeto sem prebiral Pridigarja 12,1-8: 'Spominjaj se Stvarnika v dneh svoje mladosti, preden pridejo dnevi, ko porečeš: niso mi všeč ...'

V Pregovorih in Pridigarju mi je bilo odkrito novo področje za razmišljanje, komisarjeve trditve in nauki so na mah zbledeli.

To ni bilo več branje, to je bilo hlastanje, v občuteni polnosti sem požiral to meni dotlej nepoznano modrost. O, KOLIKO SVETLOBE JE BILO V TEJ MODROSTI! Zame je bilo to večje odkritje kot pa Kolumbovo odkritje Amerike.

Do Nove zaveze sem bil že v marsičem drugačen kot pred začetkom branja Svetega pisma.

Nekako z lahkoto sem sprejel Kristusa, seveda v zelo pomanjkljivem spoznanju ...

Velikokrat sem klečal in molil povsem po svoje. Večkrat sem klečal in kleče razmišljal, ne da bi molil. Moliti z obrazci nisem znal. Vsaka moja molitev je bila nanovo sestavljena po občutku bolečine in nesreče ali pa sreče in veselja. Veliko sem molil, zelo veliko. Več kot sedaj, žal mi je, poboljšati se moram.

Ko je bila pred Gospodom čaša trpljenja polna, mi je dal rešitev. Bral sem evangelij po Janezu: »Bog je namreč tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje ... Sina ni poslal, da bi svet sodil, ampak, da bi svet rešil ...' (Jn 3,16).

V besedi NIHČE' sem naenkrat zagledal sebe. Nihče ne bo pogubljen, kdor veruje Vanj! Saj jaz vendar verujem ... potem tudi jaz ne bom pogubljen.

O, blažena rešitev! Koliko sreče je bilo! Jaz, zgubljeni sin, pa pomiloščen! Kako čudovito sem tedaj občutil prisotnost Božje ljubezni in Božjega usmiljenja!"

Pomen Svetega pisma za našo vero potrjuje Božja knjiga sama. Prerok Izaija je zapisal: "Kakor pride dež in sneg izpod neba, in se ne vrača tja, dokler zemlje ne napoji, oplodi in stori, da zabrsti, da dá sejalcu seme in kruha uživalcu, tako je z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne povrne s k meni brez uspeha, dokler ne opravi, kar sem hotel, in izpolni, za kar sem jo poslal" (Iz 55,10 s).

Sv. Pavel takole opisuje moč evangelija: »Ne sramujem se evangelija, saj je vendar Božja moč, dana v rešitev vsakomur, ki veruje, najprej Judu in potem Grku. V njem se namreč razodeva Božja pravičnost, ki vodi iz vere v vero, kakor je zapisano: 'Pravični bo živel iz vere' (Rim 1,16 s).«

Molitev in žrtve za grešnike

Pri vseh angelovih in Marijinih sporočilih v Fatimi je značilen velik poudarek na molitvi za grešnike. Marija je bila zaskrbljena, ko je gledala prihodnost človeštva, ki je vedno bolj opuščalo molitev.

To velja še posebej za danes. Klečanje pred tabernakljem in sploh pri molitvi so ljudje nadomestili s sedenjem pred televizorjem in računalnikom. Televizijski programi so izpodrinili družinsko molitev. V dokumentu Slovenske škofovske konference Pridite in poglejte je molitev zelo naglašena: »Zavedamo se, da Slovenci malo molimo. Vsi skupaj smo povabljeni v šolo molitve, v kateri bomo odkrivali njen smisel in bistvo, pa tudi različne načine.« Med primeri ukrepov v Dodatku takoj na začetku beremo: »Več in bolje moliti.«

Ljudje so se obračali na fatimske pastirčke z različnimi prošnjami, Lucija pa jih je posredovala nebeški Gospe. Večinoma so bile to prošnje za ozdravljenje bolnikov in za spreobrnjenje grešnikov.

V tretjem prikazanju je Marija pastirčkom naročila, naj svojim žrtvam pridružijo naslednjo molitev:

»O Jezus, to je iz ljubezni do Tebe, za spreobrnjenje grešnikov in v zadoščenje za grehe, storjene zoper Marijino brezmadežno Srce.«

Pri četrtem prikazanju je nebeška Gospa poleg žrtev izrazito poudarila molitev za grešnike kot rešilno sredstvo za njihovo zveličanje:

‘Molite, veliko molite in delajte žrtve za grešnike. Veliko duš namreč gre v pekel, ker ni nikogar, ki bi se zanje žrtvoval in molil zanje.’

Klic Fatime je klic k poglobljeni molitvi. Bog je navezal svojo milost, ki je potrebna za naše zveličanje, na molitev. Marija kot Mati Cerkve želi, da bi njena Cerkev globoko zadihala prav po molitvi. Preprosti fatimski otroci so nam stalen opomin, da mora biti naša molitev apostolska, da mora neprestano podpirati novo evangelizacijo, ki bo vodila do temeljitega spreobrnjenja. Po Fatimi nam Jezus danes oznanja: »Spreobrnite se, kajti nebeško kraljestvo se je približalo« (Mt 4,17).

Odslej pastirčki niso sprejemali samo trpljenja, ki jim ga je pošiljal ali dopuščal Bog, ampak so si ga tudi sami nalagali. Bili so izredno iznajdljivi, junaški in vztrajni. Za spreobrnjenje grešnikov so združevali molitve in žrtve. Grozo zbujajoč pogled v pekel 13. julija jih je stalno spodbujal, da se žrtvujejo do skrajnih moči.

Ljudje dolgo niso vedeli za skrite žrtve fatimskih pastirčkov, ker so se ti ravnali po Jezusovem načelu: »Glejte, da svoje pravičnosti ne boste izkazovali pred ljudmi, da bi vas videli, sicer ne boste imeli plačila pri svojem Očetu, ki je v nebesih« (Mt 6,1).

Jezus je navedel tri primere, pri katerih naj bi še posebej pazili, da bi jih ne izvrševali zato, da bi nas ljudje hvalili: dajanje miloščine, molitev in post (prim. Mt, 6,1–18).

Lucija v prvem Spominu piše, kako jo je nekoč Jacinta vprašala:

»Zakaj ne smemo povedati, da je tista Gospa rekla, naj delamo pokoro za grešnike?«

»Da nas ne vprašajo, kakšne žrtve delamo,« je pojasnila Lucija.

p. Anton

VEČ IN BOLJE MOLITI (9) Molitev je hčerka ljubezni

Krščanstvo je Nekdo – Kristus. On je tisti, ki mi veliko pomeni, tisti, brez katerega ne bi mogel živeti. On me vodi v naročje troedinega Boga, ki je ljubezen.

Materi ni težko z ljubeznijo misliti na svojega otroka. Naj dela karkoli, njene misli so pri njem. Z ljubeznijo je z njim povezana. Na podoben način sta med seboj z ljubeznijo povezana fant in dekle. Svojo medsebojno ljubezen izražata tudi z besedami. Kjer je ljubezen, tam je tudi pogovor, tam tudi težke stvari postanejo lahke.

Prav ima Tomaž Kempčan v Hoji za Kristusom: "Ljubezen, to je velika reč; zares veliko dobro, ki sama dela lahko, kar je težko, in, kar je neenako, enako prenaša. Ljubezen nosi težo brez težave in, kar je grenko, dela sladko in prijetno. Velikodušna ljubezen do Jezusa nagiblje k velikim delom in spodbuja na vedno popolnejše želje. Ljubezen hrepeni kvišku in noče, da bi jo zadrževala kaka pozemeljska stvar ...

Nič slajšega ni od ljubezni, močnejšega nič; nič višjega, nič širšega, nič prijetnejšega, nič popolnejšega, nič boljšega v nebesih in na zemlji; kajti iz Boga se je rodila in le v Bogu nad vsemi stvarmi se more spočíti."

Podobno velja za molitev, če jo spočne, nosi in rodi ljubezen. Seveda, tista prava ljubezen, ki je daleč od sebičnosti! Tudi pred Bogom smo pogosto sebičneži!

Povezanost dveh ljudi nikoli ni vseobsežna. Mož ne živi samo za svojo ženo, temveč tudi za svoje prijatelje, za svoje delo, za svojo kariero, za zabave. Živi pa tudi za svojo ženo. Nasprotno nam Kristus zadostuje, če smo ga le postavili v središče svojega življenja. Človek, ki je globoko povezan s Kristusom in po njem z Očetom, ne čuti več potrebe, da bi se pretirano navezoval na tega ali onega človeka. Da se popolnoma izročimo Gospodu in tako pridemo do globlje molitve, je prej treba vse zapustiti, tudi sebe. Tako je Jezus naročal svojim najožjim učencem.

V Hoji za Kristusom Gospod govori učencu: "Zapusti sebe, izroči se mi, in užival boš obilen srčni mir! Daj vse za vse, ničesar ne jemlji nazaj, drži se brez omahovanja le mene in imel me boš! Svoboden boš v srcu in ne bo te pokrivala tema."

Lepota in globina vsakega srečanja je odvisna od mesta, ki ga zavzema kakšen človek v našem življenju. Isto velja za srečanje z Jezusom in po njem s sveto Trojico. Gre za vprašanje, kaj nam Jezus pomeni in kakšno mesto zavzema v našem življenju. Pisatelj Hoje za Kristusom svetuje: "Ljubi vse zaradi Jezusa, Jezusa pa zaradi njega samega!"

Treba je gledati z očmi vere. Molitev je naš odgovor na poprejšnjo Božjo ljubezen. "Bog je ljubezen" (1 Jn 4,8). To sprejemamo z vero: Jezus, verujem v tvojo ljubezen do mene. Pomagaj mi v neveri! Vzporedno z napredovanjem v veri in ljubezni postaja tudi naša molitev boljša.

Teolog Karl Rahner v knjigi »Molitev, naša težava in naš blagoslov« lepo pove, da je ljubezen sama najpopolnejša molitev:

"Ljubezen ni le največja zapoved, temveč je tudi najpopolnejša molitev. V njej se človek ne omejuje na prošnjo ali na kesanje ali na hvalnico. Sebe izraža, ko se Bogu predaja, tako popolnoma predaja, kakor se sme človek predati le Bogu. Več mu pa tudi ne more povedati od tega, da ima le Boga za vrednega svoje neomejene, brezpogojne, večne ljubezni. Če hočemo torej govoriti o popolni molitvi, moramo govoriti o ljubezni do Boga."

Če imamo Boga res radi, se bomo z njim v molitvi radi pogovarjali. Ako smo Boga sprejeli za svoje središče, bodo naše misli pogosto pri njem. To je že molitev. Nanj se bomo obračali z zahvalo. Prosili ga bomo v različnih težavah. Vse to je molitev.

Hoja za Kristusom govori o Bogu kot našem prvem in zadnjem namenu: "Sin, če želiš, da bi bil res srečen, moram biti jaz tvoj prvi in zadnji namen. Ta namen bo očistil tvoje hotenje, ki se mnogokrat grešno usmerja k sebi in stvarem."

Kakor je molitev hčerka vere, tako je tudi hčerka ljubezni. Naša molitev je toliko vredna, kolikor je vredna naša ljubezen. Molitev je v bistvu dejanje ljubezni. Molitev raste iz ljubezni do Boga in obratno vpliva na rast te ljubezni. Molitev je vzgib srca in misli, ljubezni in čustev, ki dosežejo ljubljeno osebo – Boga.

Najprej gre za spoznanje, da nas Bog ljubi. On nas vedno ljubi prvi, vedno neskončno bolj, kakor mu moremo mi ljubezen vračati, vedno popolnoma nesebično. Molitev je odgovor naše skromne ljubezni na prejšnjo Božjo ljubezen. Molitev je odziv na notranje vabilo Svetega Duha, ki je Ljubezen. Sveti Duh je vez ljubezni med Očetom in Sinom. On nas vodi v povezanost z Očetom in Sinom.

Danski mislec Sören Kierkegaard značilno pravi:

"Ti, o Bog, si nas ljubil prvi. Žal, govorimo o tem, da si nas ti prvi ljubil, kakor da je to bilo samo enkrat, samo v zgodovini. V resnici nas pa ti prvi ljubiš neprestano, tolikokrat v teku našega dneva in vsega življenja!

Ko se zjutraj zbudimo, in se naša duša obrne k tebi, si ti prvi: ti nas ljubiš prvi. Ko ob jutranji zori vstanem in se z dušo in molitvijo tisti hip obrnem k tebi, si me že prehitel: ti si me ljubil prvi. Ko se zbudim iz svoje raztresenosti ter zberem svojo dušo, da bi mislil nate, si spet ti prvi. In tako je vedno. Mi nehvaležni pa govorimo, kakor da si nas ti tako prehitel v ljubezni samo enkrat."

Neka redovna sestra je zapisala: "Pogovor z Bogom mi pomeni neizmerno dragocenost. Kako naj živim po Njegovi volji, če se o tem ne pogovarjam z Njim? In sploh – kako naj ne govorim z Njim, ki me edini ljubi brez meja, brez sebičnosti, ki me je ustvaril zase in mi daje milost na milost? Iz brezna moje ničevosti, grešnosti in slabosti me more le stalni stik z Njim, ki je sama Svetost, dvigniti k pravemu življenju Božjega otroka – in nekoč k večnemu pogovoru, večnemu gledanju Njega, ki je in bo vsa naša sreča."

V prijateljstvu z Bogom gotovo nismo takrat, kadar smo v smrtnih grehih. Vendar tudi mali grehi ovirajo naše prijateljstvo in našo molitev, zlasti če smo nanje navezani. Če smo v grehih, je prva stopnja molitve v tem, da obudimo popolno kesanje nad storjenimi grehi. Sicer pa se bomo resno trudili za življenje po evangeliju, zlasti za življenje v ljubezni do Boga in do bližnjega. Brez tega prizadevanja tudi naša molitev ne bo dobra. Tu gre za tesno medsebojno povezanost: dobra molitev vodi v krščansko življenje, ki je zaznamovano z ljubeznijo, krščansko življenje pa dosega svoj vrhunec v molitvi, posebej v mašni daritvi, ki je vir in vrhunec vsega bogočastja in celotnega krščanskega življenja.

Sv. Janez Krizostom pomenljivo pravi: "Nobena stvar tako ne pospešuje naše rasti v kreposti kakor pogosto pogovarjanje z Bogom v molitvi."

Sv. Janez od Križa pa ugotavlja: "Kakor hitro prenehamo moliti, se bodo razbohotila naša slaba nagnjenja in terjala svoje. Hudobni duh se boji tistega, ki je v molitvi povezan z Bogom prav tako kakor Boga samega."

Nemški filozof in dominikanski teolog Mojster Eckhart je zapisal: "Štiri stvari so, ki jih prav gotovo dosežemo po molitvi, in sicer samo po molitvi: odpuščanje grehov, moč v skušnjavah, veselje do Božjih reči in večno zveličanje."

Med puščavskimi menihi iz prvih stoletij krščanstva je očak Lot prišel k svojemu učitelju očaku Jožefu in rekel: "Oče, kolikor morem, se držim predpisov in posta, molitve, meditacije, kontemplativne tišine; in kolikor morem, očistim svoje srce vseh zlih misli. Kaj naj torej še storim?"

Duhovni učitelj se je dvignil, da bi odgovoril. Iztegnil je roke proti nebu in njegovi prsti so postali kakor deset ognjenih svetilk. Rekel je: "To: popolnoma se spremeni v ogenj."

p. Anton

Molitev stiških menihov z mladimi za mlade

Molitev stiških menihov z mladimi za mlade

Beli menihi iz Stične vabimo mlade in pastoralne delavce, da skupaj z nami preživite večer v duhovnem ozračju Stiškega samostana. Molitev, procesija z lučkami, kateheza, adoracija ter druženje in prijateljski pogovor. Vmes tudi priložnost za spoved.

Vigilija za mlade bo v petek, 7. novembra 2014 ob 20. uri.

Župniki in drugi pastoralni delavci povabite mlade, da se nam pri molitvi pridružijo. Kdor želi in po vigiliji nima prevoza proti domu, lahko v samostanu tudi prenoči.

Več na: https://www.facebook.com/vigilija.zamlade


p. Maksimilijan Fíle

Ukrajina - Marijina prošnja za molitev

Ooglašamo se vam iz nemirne Ukrajine. Danes smo prejele obvestilo, da
Marija v Medžugorju prosi vse ljudi, da bi se zedinili v molitvi 3 x Zdrava
Marija vsak dan ob 18.30 uri, da bi tako na njeno priprošnjo preprečili tretjo
svetovno vojno, ki nam grozi. Zavedamo se, da se Cerkev še ni uradno izrekla
glede medžugorskih prikazovanj in da imamo o tem različna mnenja. Kljub temu
pa vas iskreno prosimo, da se pridružite tej molitvi, da bi tako skupaj
izprosili težko zaželeni mir. Prosimo vas tudi, da razširite prošnjo še med
svoje znance. Zaenkrat je nemirno pri nas, v Evropi pa je še vse v redu.
Vendar smo vsi na istem čolnu in molitev nam bo pomagala, da se ne bomo
potopili.
Vsem, ki ste nas doslej spremljali z molitvijo, se prav lepo zahvaljujemo.

Lep pozdrav vsem

Marijine sestre iz Kijeva
s. Jožica

VEČ IN BOLJE MOLITI (7) - Molitev pospešuje rast v veri

"Kakor je hrana nujno potrebna za telo, tako je molitev nujno potrebna za dušo. V resnici niti hrana ni tako potrebna za telo kakor molitev za dušo. Post je namreč večkrat potreben, da ohranimo telo zdravo, posta za molitev pa ne poznam" (Mahatma Gandhi).

Poglejmo redovnikovo pričevanje:

"Posebej močno izkustvo, kako silna je moč molitve, mi je dala mati. Spremljal sem jo v njeni hudi bolezni in videl sem, kako je v molitvi zorela njena vera, kako je z rožnim vencem v roki premoščala dolge in težke noči. Trpljenje in molitev sta jo tesno zedinili s trpečim Gospodom. Njen obraz je izžareval pomirjajočo milino in zaupljivo predanost, ki jo je izžarevala tudi v svoje okolje. Ta živa izkušnja, ta milost, ki sem je bil deležen, mi pomeni največjo in najpomembnejšo zapuščino, ki me zavezuje k zvestobi."

Bog nam je blizu

Prerok Jeremija je zapisal: "Saj si vendar v naši sredi, Gospod! Imenujemo se po tvojem imenu. Ne zametuj nas!" (Jer 14,9). Poglejmo še misel nadškofa Antona Sourozha: "Nimamo pravice pritoževati se, da je Bog odsoten, ker smo mi sami tisti, ki smo odsotni." Da, Bog nam je vedno blizu, mi pa se pogosto oddaljimo od njega.

Bog nam je blizu, ker nas je ustvaril. Še vedno nas ustvarja, ohranja v bivanju. Pri svojem delovanju smo njegovi sodelavci. Bog nam je blizu, ker je ustvaril vse ljudi in vse stvari, ki nas obdajajo. Svet je ustvarjen za nas ljudi, ki smo krona stvarstva.

Bog nam je blizu, ker nas je po svojem Sinu odrešil. Jezus je iz ljubezni do nas postal naš Brat. Za nas je umrl in vstal, za vse ljudi in za vsakega posebej.

Bog nam je blizu, ker nas po Svetem Duhu stalno posvečuje, da živimo v Božjem prijateljstvu. V nas živi kot v svetišču. Smo svetišče Svetega Duha, celo vse svete Trojice.

Bog nam je vedno blizu, naj se tega zavedamo ali ne. Le mi smo pogosto od Boga zelo oddaljeni. Molimo dobro le takrat, kadar se Božje navzočnosti z ljubeznijo zavemo, kadar Boga kličemo, kakor pravi Sveto pismo. Takrat se nam Bog še bolj približa:

"Kje je velik narod, ki bi mu bilo božanstvo tako blizu, kakor je nam Gospod, naš Bog, kadar koli ga kličemo?" (5 Mz 4,7).

Kjer gre za pravo ljubezen, gre tudi za hrepenenje po bližini. Tako želi otrok priti k svoji materi, fant se hoče srečati z dekletom, mož z ženo. Sveto pismo je zgodovina srečavanja med Bogom in človekom. Bog je prisotnost – navzočnost, ker je ljubezen, ki hrepeni po prisotnosti. On ni samo Nekdo, ki biva, ampak tudi Nekdo, ki živi za. To pomeni tudi ime, ki ga je Bog razodel Mojzesu, Jahve: Jaz sem tisti, ki sem tukaj za vas in zaradi vas.

Bog je tu in me pričakuje. Čaka me, ker me ima rad in bi mi rad izkazal svojo ljubezen. V molitvenem srečanju bi se morala ustvariti nekakšna nabita Božja prisotnost, kakor so v naši zavesti navzoče tiste stvari in osebe, ki povzročijo v nas posebno zanimanje. S kakšnim zanimanjem smo pred leti po televiziji gledali, kako je prvi človek stopil na luno in hodil po njej. Jezusova navzočnost na naši zemlji pa nas nič več posebno ne pritegne in ne vznemiri. Kako polni so stadioni na raznih tekmovanjih! Ko bi bile naše cerkve ob nedeljah tako polne, saj se v njih dogaja vse kaj drugega, polnejšega in bogatejšega!

Mati, ki gleda televizijo in na njej opazi med množico ljudi svojega sina, je posebej pozorna samo nanj. Vse drugo jo bolj malo zanima. Tako naj bi bili pri molitvi pozorni na Boga. V ospredju je Božji Ti. Njegova Božja prisotnost napravi, da majhne človeške prisotnosti stopijo v ozadje. Oči so uprte vanj. Vse misli so pri njem.

Jezus me gleda. Sem v svetlobi tega pogleda. Isti Jezusov pogled, ki se je ustavil na bogatem mladeniču iz evangelija, se je ustavil tudi na meni. "Jezus se je ozrl vanj in ga vzljubil" (Mr 10,21). Nekaj čudovitega je, če živimo z zavestjo, da ta Jezusov pogled počiva na nas. Kadar molimo, v veri gledamo Jezusa. Še bolj pa je res, da on gleda nas. Pri tem nam je v veliko oporo Jezusova podoba, kar kaže tudi izpoved nekega redovnika:

"Spominjam se svojih zgodnjih srednješolskih let, ko sem pravzaprav začel zares z osebno molitvijo. Za god mi je mati podarila križ. Namestil sem ga nad posteljo. Od takrat se je v meni nekaj premaknilo. V sobi kar naenkrat nisem bil več sam. Nenehno sem čutil pogled Križanega in tudi sam sem pogosto usmeril svoj pogled nanj. Ta preprosti križ mi je sporočal, da nisem sam, da je Nekdo, ki me spremlja, še več, da je Nekdo, ki me ljubi do konca. Iz tega začetnega spogledovanja se je počasi razvijala moja osebna molitev. Jutranja in večerna. Spominjam se, da se je takrat moje življenje začelo spreminjati, da je dobivalo novo, intenzivnejšo razsežnost. Prava molitev je tista, ki spreminja življenje."

Pripovedujejo, da se je sv. Tomažu Akvinskemu, ko je končal važno poglavje svojega velikega dela o Resnici, prikazal Kristus ter mu rekel: "Dobro si pisal o meni, Tomaž! Kaj hočeš, da ti dam?" Tomaž je odgovoril: "Tebe samega, Gospod!"

Pri pravi molitvi je hkrati z zavestjo Božje bližine in prijateljstva navzoče veliko spoštovanje do Boga. On nas v vsakem pogledu presega. Ob njem doživljamo svojo majhnost in veličino: majhnost, če gledamo nase, veličino, če se popolnoma njemu izročamo. Nekaj tega, kar je doživljal Mojzes ob gorečem grmu, ko je zaslišal Božje besede, naj bi bilo tudi v nas:

"Ne približuj se! Sezuj svoje čevlje, zakaj zemlja, na kateri stojiš, je sveta" (2 Mz 3,1-5).

p. Anton

Molitev in delo s cistercijani v Stični od 3. do 9. avgusta

Molitev in delo s cistercijani v Stični od 3. do 9. avgusta

Cistercijani vabimo fante od 18. leta starosti dalje in može na "Molitev in delo s cistercijani", ki bo v stiškem samostanu od nedelje, 3. avgusta ob 18. uri, do sobote, 9. avgusta po kosilu. Prijavite se voditelju p. Krištofu Čuferju, GSM 031/314 044, ali: E-naslov: kristof.cufer@rkc.si            

Molitev stiških menihov z mladimi za mlade

Beli menihi iz Stične vabimo mlade in pastoralne delavce, da skupaj z nami preživite večer v duhovnem ozračju Stiškega samostana. Molitev, procesija z lučkami, kateheza, adoracija ter druženje in prijateljski pogovor. Vmes tudi priložnost za spoved.

Vigilija za mlade bo v petek, 2. maja 2014 ob 20. uri z začetkom v cerkvi.

Župniki in drugi pastoralni delavci povabite mlade, da se nam pri molitvi pridružijo. Kdor želi in po vigiliji nima prevoza proti domu, lahko v samostanu tudi prenoči.

Več na: https://www.facebook.com/vigilija.zamlade


p. Maksimilijan Fíle

VEČ IN BOLJE MOLITI (2) Molitev kot hvalnica Stvarniku

Hvalnica Stvarniku se začne z občudovanjem Boga in njegovega stvarstva. Slavni fizik Ampère, ki je globoko prodrl v skrivnost Božjega stvarstva, je vzklikal: "Kako velik je Bog! Kako velik je Bog!"

Mati srednjih let piše:

"Moja molitev je občudovanje božjega stvarstva. Ko opazujem naravo v njenem spreminjanju skozi letne čase, ko me prevzame lepota gorskih vršacev, ki se kopljejo v zarji jutranjega sonca, ko moj pogled počiva na modrini neba in razkošju jesenskih barv, ko uživam ob žvrgolenju ptic in šelestenju listja v gozdu, ko se zazrem v nedolžne oči malčka in me objamejo njegove ročice, takrat se iz globine mojega srca oglasi hvalnica Stvarniku."

V najširšem pomenu moli vse stvarstvo in vsaka stvar, in sicer že s tem, da se ravna po zakonih, ki so od Boga. S svojim obstojem in delovanjem vse stvari slavijo Stvarnika in se mu zahvaljujejo. Za nerazumno naravo velja to drugače, kakor velja za angele in ljudi. Nerazumna narava se "pogovarja" s svojim Stvarnikom tako, da se že več milijard let ravna po njegovih zakonih. To je nekakšna veličastna molitev, pesem hvalnica vsega stvarstva. Bog vse stvarstvo stalno vzdržuje v bivanju in delovanju, stvarstvo pa svojemu Stvarniku stalno "poje" hvalo.

Ali ni čudovito: vsak kamen, vsaka cvetlica, vsaka žival in vsak človek že s tem, da je in da se ravna po Božjih zakonih, slavi in hvali Boga! Hvalnica vsega stvarstva vabi človeka, naj se zavestno in z ljubeznijo vključuje vanjo.

An