VEČ IN BOLJE MOLITI (15) Težave z zbranostjo

Legenda pripoveduje, kako je nekoč sv. Bernard prijahal z lepim konjem in se ustavil pri nekem kmetu. Kmetu je bil konj silno všeč. Svetnik mu je rekel: "Dam ti ga, a spolniti moraš en pogoj." "Z veseljem," je brž odgovoril kmet, "kateri je ta pogoj?" "Zbrano zmoli očenaš!" Kmet ga je začel moliti, sredi molitve pa je planil na dan z vprašanjem: "Ali bom dobil tudi uzdo?" Tako je kmet pokazal, da njegova molitev očenaša ni bila zbrana. Zato tudi s konjem ni bilo nič.

Z zbranostjo pri molitvi imamo več ali manj težave vsi. Izjema so bili nekateri svetniki. Pripoveduje se, da je duhovnik vprašal sv. Alojzija, če je v molitvi raztresen. Svetnik je odgovoril: "Če vso raztresenost, kar sem jo v pol leta imel pri molitvi, zberem, bi to zneslo za eno zdravamarijo."

V preteklosti so na molitev gledali predvsem kot na prizadevanje razuma, da bi izrecno mislil na Boga. Človek brez posebne Božje pomoči na tem svetu ne more doseči, da bi vedno izrecno mislil na Boga in tako popolnoma zbrano molil. Molitev je tudi in predvsem dejanje ljubezni do Boga. Boga pa ljubimo tudi takrat, kadar smo pri molitvi brez svoje krivde raztreseni.

Združenje z Bogom dosegamo tudi s svojo dejavnostjo. Stari grški filozofi so hoteli doseči združenje z Bogom z odtegnitvijo vsakemu stiku z materijo in zato z delom, z vsem spremenljivim, s telesnostjo. Tako so upali doseči najvišjo kontemplacijo. Kristjani upoštevamo, da se je Bog Sin učlovečil in prišel na našo zemljo ter jo posvetil. Svet ni ovira za združenje z Bogom. Pomembno je, da živimo po Božji volji, v ljubezni do Boga in vsakega človeka. Združenje z Bogom je poseben Božji dar tistemu, ki ljubi Boga.

Seveda se je treba prizadevati tudi za zbranost pri molitvi. Cistercijanski opat sv. Štefan Harding je bil zelo goreč za molitev in zbranost. Ko so šli redovniki od večernega branja k večerni molitvi v cerkev, je Štefan nekaj časa pridržal cerkvena vrata. Na vprašanje samostanskega brata, zakaj tako dela, je odgovoril:

"Vsem svojim mislim, katere moram službeno imeti čez dan pri upravi samostana, naročam, naj ostanejo zunaj in naj se ne drznejo vstopiti, marveč naj počakajo do jutri, da jih po molitvi prve dnevne ure tu najdem."

Milanski škof sv. Karel Boromejski je na milanski sinodi svojim duhovnikom takole govoril:

»Ta ali oni se pritožuje, da se mu prebudi sto in sto misli, ki ga raztresajo, čim stopi v kor k molitvi ali gre maševat. Kaj pa je počel v zakristiji, preden je stopil v kor ali šel maševat? Se je kaj pripravil? Kaj je naredil zato, da bi bil zbran?

Bi rad zvedel, kako boš napredoval v krepostih in, če si bil že kdaj v koru zbran, kako bi postal še pozornejši, da bo tvoja služba ljubša Bogu? Poslušaj! Če se je v tebi že vnel kak plamenček Božje ljubezni, se z njim ne ponašaj. Ne izpostavljaj ga vetru. Zapri vrata srca, da se ne ohladi. Kolikor moreš, se varuj raztresenosti. Ostani z Bogom zbran in varuj se praznih pomenkov!«

Benediktinec Anselm Grün v knjižici Molitev in spoznavanje samega sebe piše:

"Raztresenost pri molitvi je dobro sredstvo, da spoznamo sebe ... Podobno kakor sanje odkrivajo nekaj tega, kar je na dnu duše, v naši podzavesti. Tudi raztresenost prihaja iz podzavesti in kaže nagnjenja našega srca. Če opazimo, da vedno znova mislimo na iste ljudi in dogodke, da se motajo v nas ista vprašanja in načrti, lahko sklepamo, kaj je v nas. Bolj ko se bomo spoznavali, bolj bo raztresenost minevala in postali bomo sposobni zbrano moliti pred Bogom."

Preobremenjenost z delom, življenje v svetu, ki je veri nasproten, mlačnost v veri, starost in bolehnost otežujejo zbranost. Lahko pa sami marsikaj naredimo, da bomo bolj zbrani.

Lažje smo zbrani, če svoje misli, ki se nam najpogosteje pojavljajo, svoje skrbi in težave, povezujemo z molitvijo. Če na Boga pogosto mislimo, bomo tudi pri izrecni molitvi lažje zbrani. Bolj bomo pozorni, če bomo molili s svojimi besedami, kakor če molimo z molitvenimi obrazci. Važno je, da molimo, način molitve pa si moremo sami izbirati, da nam bo ustrezal in bomo lažje zbrani. Če molimo skupaj z drugimi, se jim moramo seveda prilagoditi. Kadar imamo molitve predpisane, se jih bomo držali.

Pod grehom nas veže, da dovolj pogosto vsaj nekaj molimo. Tako se bomo s pomočjo molitve lažje varovali grehov. Treba je živeti v zavesti, da nam je Bog blizu, da je v nas in okrog nas, da nas ima rad in se za nas zelo zanima. K zbranosti zelo pomaga, če svojo domišljijo zaposlimo z verskimi predstavami, prizori iz Svetega pisma, če gledamo na podobo Kristusa, Device Marije, svetnikov. Kratki molitveni stavki, ki jih čez dan pogosto ponavljamo, nas v zbranosti zelo podpirajo. Čeprav imamo težave z zbranostjo, ne bomo opuščali molitve. Pomembno je, da se trudimo. Bog upošteva našo slabotnost in še posebej okoliščine, za katere nismo sami krivi.

K zbranosti nam pomaga, če napisane besede ali molitvene obrazce, ki jih znamo na pamet, izgovarjamo, kakor da bi bile naše lastne besede, molitev, ki smo jo sestavili sami. Svojega duha in srce smemo ustaviti pri posameznih besedah ali stavkih, ki nas bolj prevzamejo, čeprav ustno molitev, npr. svetopisemski psalm, molimo naprej. Naša misel je ostala pri mestu, ki nas je prevzelo. Tako nas molitev duhovno bogati.

Glede zbranosti pri molitvi je poučen naslednji zgled: Moža, ki je lahko zbrano molil, so vprašali, kako more biti kljub tolikim opravilom vedno zbran. Odgovoril je:

"Če stojim, stojim. Če hodim, hodim. Če sedim, sedim. Če jem, jem. Če govorim, govorim. Če molim, molim ..."

Prekinili so ga:

"To delamo tudi mi, a kaj delaš ti razen tega?"

Ponovil je:

"Če stojim, stojim. Če hodim, hodim. Če sedim, sedim. Če jem, jem. Če govorim, govorim. Če molim, molim ..."

Spet so mu rekli:

"To delamo vendar tudi mi!"

Tedaj jim je mož pojasnil:

"Ne, ni tako! Če vi molite, ste v mislih že pri svojih opravkih. Če sedite, že mislite na čas, ko boste stali. Če stojite, potem v mislih že tečete. Če tečete, ste že na cilju ..."

Naslednji stavki nam razkrivajo korenine in pripomočke zbranosti:

"Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce" (Mt 6,21). Ko bo naš zaklad Jezus, bosta zlahka pri njem tudi naš razum in srce. Iščimo ta skriti Zaklad in ga bomo našli!

"Vse svoje skrbi preložite nanj, saj on skrbi za vas" (1 Pt 5,7). Mnogo lažje bi bili zbrani, če bi se ravnali po tem pravilu apostola Petra.

"Čistega, preprostega in stanovitnega človeka tudi mnogo opravil ne raztrese, ker dela vse v Božjo čast in se trudi, da v ničemer ne išče samega sebe" (Hoja za Kristusom). Recept je preprost: Vse delati v Božjo čast in ne iskati svoje časti.

VEČ IN BOLJE MOLITI (14) Božja beseda kot odgovor na Božji nagovor

Bogu najbolje odgovarjamo na njegov nagovor s psalmi. James Irwin, astronavt na vesoljski ameriški ladji Apollo 15, je v vesolju molil 121. psalm, ki med drugim pravi:

            Oči dvigam h goram:

            od kod bo prišla moja pomoč?

            Moja pomoč pride od Gospoda,

            ki je ustvaril nebo in zemljo.

Razmišljajmo ob pomenljivih besedah cerkvenega učitelja sv. Ambroža:

"Kaj je lepšega kot psalm! ... Psalm je blagoslov za ljudi: z njim častijo Boga in se mu zahvaljujejo, z njim vzklikajo, z njim izpovedujejo svoje misli; je glas Cerkve, izpoved in pesem vere, spoštljiva predanost Bogu, sproščeno veselje, veselo vzklikanje, ubrano razpoloženje. Psalm blaži jezo, preganja skrb, lajša žalost. Varuje nas ponoči, uči nas podnevi. V strahu ščiti, slavi svetost, predočuje Božji mir, vedno ubira skladne glasove ...

Kaj je torej psalm? Harfa Svetega Duha. Sveti Duh ubira v duši preroka strune in na zemlji donijo nebeški napevi. Kakor hitro se Sveti Duh dotakne strun svoje harfe, mrtva glasbila zaživijo. Na njih zadoni nebeški napev in zazveni pesem Božje hvale."

Naš svetopisemski strokovnjak dr. Jože Krašovec je v Spremni besedi h knjigi Psalmi zapisal: Psalmi so svetopisemske, od Svetega Duha navdihnjene pesmi, ki "so teološki povzetek in vrh vse Stare zaveze. V njih so utelešena najbolj prečiščena spoznanja o Bogu, človeku in svetu, in sicer v njihovem neprestanem dialogu."

S psalmi z Božjo govorico nagovarjamo Boga. Pascal lepo pravi: "Samo Bog lahko dobro govori Bogu."

Vseh 150 psalmov tvori psalter, ki je najbolj razširjena svetopisemska knjiga. Psalter je bil pesmarica in molitvenik starozaveznega Božjega ljudstva. To vlogo je ohranil do današnjega dne, saj psalme uporabljamo pri molitvenem bogoslužju, prav tako pa tudi pri mašni daritvi in drugih bogoslužnih opravilih.

Svetlana Alilujeva, Stalinova hči, se je pri 35 letih spraševala, ali ni zanjo rešitev v samomoru. Prijatelj jo je opozoril na psalme. Sama pripoveduje:

"Od tega trenutka se je življenje vsak dan napolnilo z neizčrpnim virom, močnim kot sonce ... Še nikoli nisem slišala besed, ki bi delovale s tako gotovostjo kakor ti psalmi. Njihova žgoča poezija očiščuje, vrača pogum, pomaga, da jasno pogledamo vase, da vidimo, v čem smo pogrešili, in da začnemo znova. Psalmi so véliki plamen ljubezni in resnice."

V starozaveznem Božjem ljudstvu je Bog pogosto in na zelo učinkovit način posegal v svet in človeško zgodovino. Človek je na ta poseg odgovarjal s slavilno in zahvalno molitvijo.

Psalmi razodevajo globoko vernega človeka, ki ni hvalil Boga le v templju in sinagogi, ampak je bilo to njegovo razpoloženje več ali manj stalno. Povsod je videl močno in dobrotno Božjo roko. Svoje življenje je spreminjal v slavo Bogu. Slavilna in zahvalna molitev je odgovor vernega človeka na čudovita Božja dela v stvarstvu, zgodovini in v človeku samem.

Ker so psalmi starozavezne pesmi, v njih še ni polnosti razodetja, ki ga je prinesel Kristus. Nekateri psalmi kličejo prekletstvo in Božjo jezo ter kazni nad sovražnike, kar ni skladno z Jezusovim naukom. Kako naj molimo te psalme? Cerkveni očetje priporočajo, da pri "sovražnikih" mislimo na hudobne duhove in slabe misli, ki nas nadlegujejo.

Tudi v Novi zavezi na čudovite Božje posege ljudje odgovarjajo s slavilno in zahvalno molitvijo. Zahariju so se ob rojstvu sina Janeza Krstnika razvezala usta in jezik in je poln Svetega Duha molil Hvaljen Gospod, Izraelov Bog. Ob Jezusovem rojstvu so Boga slavili in hvalili angeli in pastirji, kmalu za njimi pa v templju starček Simeon. Najlepša je Marijina hvalnica Moja duša poveličuje Gospoda.

Seveda na Božji nagovor odgovarjamo tudi z nesvetopisemskimi proznimi besedili in pesmimi ter s spontano in premišljevalno molitvijo.

p. Anton

VEČ IN BOLJE MOLITI (13) Kako naj prisluhnemo Božji govorici?

Že v Stari zavezi je prerok Jeremija zapisal: "Če so prišle tvoje besede, sem jih požiral; tvoja beseda mi je bila v radost in veselje srca" (Jer 15,16).

Najboljši vzor za poslušanje Božje besede nam je poleg Jezusa Devica Marija. Mnoge slike in kipi jo predstavljajo, kako je v sveti zbranosti pripravljena na sprejem Božje besede.

Pri molitvenem pogovoru z Bogom ima Bog sam pobudo. Najprej že zato, ker je za vsako molitev potrebna Božja milost, ki je prvi Božji korak k človeku. Jezus je rekel: "Brez mene ne morete ničesar storiti" (Jn 15,5). Sveto pismo kaže, da ima vedno pobudo Bog. On je poklical Abrahama, Mojzesa, vse prave preroke. On je izpeljal Božje ljudstvo iz Egipta in sklenil zavezo s tem ljudstvom. On je po prerokih napovedoval Odrešenika in ga poslal na svet.

V molitvenem pogovoru nas Bog prvi nagovarja tudi po Svetem pismu. Če vzamemo Božjo besedo v najširšem pomenu, gre za vsako Božjo govorico, razodevanje ljudem, tudi razodevanje v notranjosti naše duše po navdihih Svetega Duha, v tihi molitvi pred tabernakljem. Bog spregovori tudi po bratu in sestri, po predstojniku, po starših.

Naša molitev je najprej v tem, da prisluhnemo Božji govorici. Treba je to govorico odkriti in ji v svojem srcu pripraviti prostor. Pronzato v knjigi Rad bi molil pravi: "Moliti ne pomeni, da si dospel do Boga, marveč, da se je Bog tebi približal." Hrepenenje po Božji besedi lepo razodeva mlada redovnica:

"Rada bi, da bi se srce moglo napolniti z Božjo besedo in da bi to besedo stalno znala premišljevati in ponavljati. Kajti ne pustijo me več mirno besede: »Glej, pridejo dnevi, ko bom poslal v deželo glad, ne glad po kruhu in ne žejo po vodi, marveč glad, da bi slišali Božjo besedo... in iskali bodo Božjo besedo, pa je ne bodo našli« (Am 8,11). Ter: »Jedli bodo in se ne bodo nasitili« (Ag 6,1)."

Če bomo Bogu najprej prisluhnili, bo naša molitev res pogovor z Bogom. Na Božji nagovor bomo odgovorili na različne načine: z ustno molitvijo, z ljubečo mislijo, zlasti pa z življenjem, ki bo skladno z Božjo voljo. Če bi pri molitvi samo govorili, bi molitev ne bila pogovor, ampak bi bila samogovor, monolog. Pri pravem pogovoru oba sogovornika drug drugega poslušata in drug drugemu govorita. Božja govorica je kakor trkanje na vrata našega srca. Naš odgovor je najprej v tem, da ta vrata odpremo: "Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj" (Raz 3,20).

Za vsako Božjo govorico velja, kar pravi sv. Jakob: "Ne bodite samo poslušalci besede, temveč se po njej ravnajte, da ne boste sami sebe varali" (Jak 1,22).

Če hočemo Boga slišati, je treba, da imamo zanj čas, kakor ga ima on za nas. Bog ima pravico do našega časa. Danes pogosto slišimo: "Imam preveč dela, zato nimam časa za molitev." Kdor ne najde časa za molitev, s tem dokazuje, da Boga nima rad. Res smo v času naglice in nenehnega hlastanja za nečim novim. Toda prav zato je treba še bolj paziti, da nas vse to duhovno ne uniči. Med molitvijo in delom mora biti ravnotežje. Molitev rešuje človeka.

Nekoč je živel izčrpan podiralec drevja, ki je zapravljal čas in energijo, ker je udarjal s topo sekiro. Kajti, kot je rekel, ni imel časa, da bi se ustavil in nabrusil rezilo.

Delo brez molitve je kakor hoja z zavezanimi očmi in sekanje s topo sekiro. Poglejmo za sklep odnos pisatelja Dostojevskega do evangelija:

»'Ne, jaz dobro vem, da bom umrl še danes. Ana, prižgi svečo in daj mi evangelij.' Ta evangelij je Fjodor dobil v Toboljsku, ko je bil na poti v ječo. Poklonile so mu ga žene dekabristov. [Dostojevski je bil po kratki politični dejavnosti najprej obsojen na smrt, nato pa je štiri leta preživel v ječi. To je popisal v svoji knjigi Zapisi iz mrtvega doma.] Evangelij je bil edina knjiga, ki je bila dovoljena v zaporu. Vsa štiri leta ječe mu je bila ta knjiga najdražji zaklad. Pozneje je imela vedno častno mesto na njegovi pisalni mizi. Kadar je bil otožen ali v dvomih, je vedno odprl evangelij in bral, kar je bilo zapisano na tisti strani, ki se mu je odprla« (Ana o svojem možu pisatelju F. M. Dostojevskem).

An

VEČ IN BOLJE MOLITI (12)

»Več in bolje moliti!« To je prvo naročilo v dokumentu »Pridite in poglejte!« ki so ga izdali naši škofje. Zakaj takšno naročilo? Slovenci spadamo v Evropi med tiste narode, ki najmanj molijo. Za tistega, ki nič ali skoraj nič ne moli, velja »več!«. Za one, ki že nekaj ali celo veliko molijo, pa velja »bolje!« Če ima kdo od bralcev lepo izkušnjo o molitvi, je povabljen, da nam jo posreduje. Naj bo v spodbudo spodaj objavljeno pričevanje kontemplativne redovnice.