Že v Stari zavezi je prerok Jeremija zapisal: "Če so prišle
tvoje besede, sem jih požiral; tvoja beseda mi je bila v radost in veselje
srca" (Jer 15,16).
Najboljši vzor za poslušanje
Božje besede nam je poleg Jezusa Devica
Marija. Mnoge slike in kipi jo predstavljajo, kako je v sveti zbranosti
pripravljena na sprejem Božje besede.
Pri molitvenem pogovoru z
Bogom ima Bog sam pobudo. Najprej že zato, ker je za vsako molitev potrebna
Božja milost, ki je prvi Božji korak k človeku. Jezus je rekel: "Brez mene
ne morete ničesar storiti" (Jn 15,5). Sveto pismo kaže, da ima vedno
pobudo Bog. On je poklical Abrahama, Mojzesa, vse prave preroke. On je izpeljal
Božje ljudstvo iz Egipta in sklenil zavezo s tem ljudstvom. On je po prerokih
napovedoval Odrešenika in ga poslal na svet.
V molitvenem pogovoru nas Bog
prvi nagovarja tudi po Svetem pismu. Če vzamemo Božjo besedo v najširšem
pomenu, gre za vsako Božjo govorico, razodevanje ljudem, tudi razodevanje v
notranjosti naše duše po navdihih Svetega Duha, v tihi molitvi pred
tabernakljem. Bog spregovori tudi po bratu in sestri, po predstojniku, po
starših.
Naša molitev je najprej v
tem, da prisluhnemo Božji govorici. Treba je to govorico odkriti in ji v svojem
srcu pripraviti prostor. Pronzato v
knjigi Rad bi molil pravi:
"Moliti ne pomeni, da si dospel do Boga, marveč, da se je Bog tebi
približal." Hrepenenje po Božji besedi lepo razodeva mlada redovnica:
"Rada bi, da bi se srce
moglo napolniti z Božjo besedo in da bi to besedo stalno znala premišljevati in
ponavljati. Kajti ne pustijo me več mirno besede: »Glej, pridejo dnevi, ko bom
poslal v deželo glad, ne glad po kruhu in ne žejo po vodi, marveč glad, da bi
slišali Božjo besedo... in iskali bodo Božjo besedo, pa je ne bodo našli« (Am
8,11). Ter: »Jedli bodo in se ne bodo nasitili« (Ag 6,1)."
Če bomo Bogu najprej
prisluhnili, bo naša molitev res pogovor z Bogom. Na Božji nagovor bomo
odgovorili na različne načine: z ustno molitvijo, z ljubečo mislijo, zlasti pa
z življenjem, ki bo skladno z Božjo voljo. Če bi pri molitvi samo govorili, bi
molitev ne bila pogovor, ampak bi bila samogovor, monolog. Pri pravem pogovoru
oba sogovornika drug drugega poslušata in drug drugemu govorita. Božja govorica
je kakor trkanje na vrata našega srca. Naš odgovor je najprej v tem, da ta
vrata odpremo: "Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in
odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj" (Raz
3,20).
Za vsako Božjo govorico
velja, kar pravi sv. Jakob: "Ne bodite samo poslušalci besede, temveč se
po njej ravnajte, da ne boste sami sebe varali" (Jak 1,22).
Če hočemo Boga slišati, je
treba, da imamo zanj čas, kakor ga ima on za nas. Bog ima pravico do našega
časa. Danes pogosto slišimo: "Imam preveč dela, zato nimam časa za
molitev." Kdor ne najde časa za molitev, s tem dokazuje, da Boga nima rad.
Res smo v času naglice in nenehnega hlastanja za nečim novim. Toda prav zato je
treba še bolj paziti, da nas vse to duhovno ne uniči. Med molitvijo in delom
mora biti ravnotežje. Molitev rešuje človeka.
Nekoč je živel izčrpan
podiralec drevja, ki je zapravljal čas in energijo, ker je udarjal s topo
sekiro. Kajti, kot je rekel, ni imel časa, da bi se ustavil in nabrusil rezilo.
Delo brez molitve je kakor
hoja z zavezanimi očmi in sekanje s topo sekiro. Poglejmo za sklep odnos
pisatelja Dostojevskega do
evangelija:
»'Ne, jaz dobro vem, da bom
umrl še danes. Ana, prižgi svečo in daj mi evangelij.' Ta evangelij je Fjodor
dobil v Toboljsku, ko je bil na poti v ječo. Poklonile so mu ga žene
dekabristov. [Dostojevski je bil po kratki politični dejavnosti najprej obsojen
na smrt, nato pa je štiri leta preživel v ječi. To je popisal v svoji knjigi
Zapisi iz mrtvega doma.] Evangelij je bil edina knjiga, ki je bila dovoljena v
zaporu. Vsa štiri leta ječe mu je bila ta knjiga najdražji zaklad. Pozneje je
imela vedno častno mesto na njegovi pisalni mizi. Kadar je bil otožen ali v
dvomih, je vedno odprl evangelij in bral, kar je bilo zapisano na tisti strani,
ki se mu je odprla« (Ana o svojem možu pisatelju F. M. Dostojevskem).
An
