Legenda pripoveduje, kako je nekoč sv. Bernard prijahal z lepim konjem in
se ustavil pri nekem kmetu. Kmetu je bil konj silno všeč. Svetnik mu je rekel:
"Dam ti ga, a spolniti moraš en pogoj." "Z veseljem," je
brž odgovoril kmet, "kateri je ta pogoj?" "Zbrano zmoli
očenaš!" Kmet ga je začel moliti, sredi molitve pa je planil na dan z vprašanjem:
"Ali bom dobil tudi uzdo?" Tako je kmet pokazal, da njegova molitev
očenaša ni bila zbrana. Zato tudi s konjem ni bilo nič.
Z zbranostjo pri molitvi imamo več ali manj
težave vsi. Izjema so bili nekateri svetniki. Pripoveduje se, da je duhovnik
vprašal sv. Alojzija, če je v
molitvi raztresen. Svetnik je odgovoril: "Če vso raztresenost, kar sem jo
v pol leta imel pri molitvi, zberem, bi to zneslo za eno zdravamarijo."
V preteklosti so na molitev gledali predvsem
kot na prizadevanje razuma, da bi izrecno mislil na Boga. Človek brez posebne Božje
pomoči na tem svetu ne more doseči, da bi vedno izrecno mislil na Boga in tako
popolnoma zbrano molil. Molitev je tudi in predvsem dejanje ljubezni do Boga.
Boga pa ljubimo tudi takrat, kadar smo pri molitvi brez svoje krivde
raztreseni.
Združenje z Bogom dosegamo tudi s svojo
dejavnostjo. Stari grški filozofi so hoteli doseči združenje z Bogom z
odtegnitvijo vsakemu stiku z materijo in zato z delom, z vsem spremenljivim, s
telesnostjo. Tako so upali doseči najvišjo kontemplacijo. Kristjani upoštevamo,
da se je Bog Sin učlovečil in prišel na našo zemljo ter jo posvetil. Svet ni
ovira za združenje z Bogom. Pomembno je, da živimo po Božji volji, v ljubezni
do Boga in vsakega človeka. Združenje z Bogom je poseben Božji dar tistemu, ki
ljubi Boga.
Seveda se je treba prizadevati tudi za zbranost
pri molitvi. Cistercijanski opat sv. Štefan
Harding je bil zelo goreč za molitev in zbranost. Ko so šli redovniki od
večernega branja k večerni molitvi v cerkev, je Štefan nekaj časa pridržal
cerkvena vrata. Na vprašanje samostanskega brata, zakaj tako dela, je
odgovoril:
"Vsem svojim mislim, katere moram službeno
imeti čez dan pri upravi samostana, naročam, naj ostanejo zunaj in naj se ne
drznejo vstopiti, marveč naj počakajo do jutri, da jih po molitvi prve dnevne ure
tu najdem."
Milanski škof sv. Karel Boromejski je na milanski sinodi svojim duhovnikom takole
govoril:
»Ta ali oni se pritožuje, da se mu prebudi sto
in sto misli, ki ga raztresajo, čim stopi v kor k molitvi ali gre maševat. Kaj
pa je počel v zakristiji, preden je stopil v kor ali šel maševat? Se je kaj
pripravil? Kaj je naredil zato, da bi bil zbran?
Bi rad zvedel, kako boš napredoval v krepostih
in, če si bil že kdaj v koru zbran, kako bi postal še pozornejši, da bo tvoja
služba ljubša Bogu? Poslušaj! Če se je v tebi že vnel kak plamenček Božje
ljubezni, se z njim ne ponašaj. Ne izpostavljaj ga vetru. Zapri vrata srca, da
se ne ohladi. Kolikor moreš, se varuj raztresenosti. Ostani z Bogom zbran in
varuj se praznih pomenkov!«
Benediktinec Anselm Grün v knjižici Molitev
in spoznavanje samega sebe piše:
"Raztresenost pri molitvi je dobro
sredstvo, da spoznamo sebe ... Podobno kakor sanje odkrivajo nekaj tega, kar je
na dnu duše, v naši podzavesti. Tudi raztresenost prihaja iz podzavesti in kaže
nagnjenja našega srca. Če opazimo, da vedno znova mislimo na iste ljudi in
dogodke, da se motajo v nas ista vprašanja in načrti, lahko sklepamo, kaj je v
nas. Bolj ko se bomo spoznavali, bolj bo raztresenost minevala in postali bomo
sposobni zbrano moliti pred Bogom."
Preobremenjenost z delom, življenje v svetu, ki
je veri nasproten, mlačnost v veri, starost in bolehnost otežujejo zbranost.
Lahko pa sami marsikaj naredimo, da bomo bolj zbrani.
Lažje smo zbrani, če svoje misli, ki se nam
najpogosteje pojavljajo, svoje skrbi in težave, povezujemo z molitvijo. Če na
Boga pogosto mislimo, bomo tudi pri izrecni molitvi lažje zbrani. Bolj bomo
pozorni, če bomo molili s svojimi besedami, kakor če molimo z molitvenimi
obrazci. Važno je, da molimo, način molitve pa si moremo sami izbirati, da nam
bo ustrezal in bomo lažje zbrani. Če molimo skupaj z drugimi, se jim moramo
seveda prilagoditi. Kadar imamo molitve predpisane, se jih bomo držali.
Pod grehom nas veže, da dovolj pogosto vsaj
nekaj molimo. Tako se bomo s pomočjo molitve lažje varovali grehov. Treba je
živeti v zavesti, da nam je Bog blizu, da je v nas in okrog nas, da nas ima rad
in se za nas zelo zanima. K zbranosti zelo pomaga, če svojo domišljijo
zaposlimo z verskimi predstavami, prizori iz Svetega pisma, če gledamo na
podobo Kristusa, Device Marije, svetnikov. Kratki molitveni stavki, ki jih čez
dan pogosto ponavljamo, nas v zbranosti zelo podpirajo. Čeprav imamo težave z
zbranostjo, ne bomo opuščali molitve. Pomembno je, da se trudimo. Bog upošteva
našo slabotnost in še posebej okoliščine, za katere nismo sami krivi.
K zbranosti nam pomaga, če napisane besede ali
molitvene obrazce, ki jih znamo na pamet, izgovarjamo, kakor da bi bile naše
lastne besede, molitev, ki smo jo sestavili sami. Svojega duha in srce smemo ustaviti
pri posameznih besedah ali stavkih, ki nas bolj prevzamejo, čeprav ustno
molitev, npr. svetopisemski psalm, molimo naprej. Naša misel je ostala pri
mestu, ki nas je prevzelo. Tako nas molitev duhovno bogati.
Glede zbranosti pri molitvi je poučen naslednji
zgled: Moža, ki je lahko zbrano molil, so vprašali, kako more biti kljub
tolikim opravilom vedno zbran. Odgovoril je:
"Če stojim, stojim. Če hodim, hodim. Če
sedim, sedim. Če jem, jem. Če govorim, govorim. Če molim, molim ..."
Prekinili so ga:
"To delamo tudi mi, a kaj delaš ti razen
tega?"
Ponovil je:
"Če stojim, stojim. Če hodim, hodim. Če
sedim, sedim. Če jem, jem. Če govorim, govorim. Če molim, molim ..."
Spet so mu rekli:
"To delamo vendar tudi mi!"
Tedaj jim je mož pojasnil:
"Ne, ni tako! Če vi molite, ste v mislih
že pri svojih opravkih. Če sedite, že mislite na čas, ko boste stali. Če
stojite, potem v mislih že tečete. Če tečete, ste že na cilju ..."
Naslednji stavki nam
razkrivajo korenine in pripomočke zbranosti:
"Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi
tvoje srce" (Mt 6,21). Ko bo naš zaklad Jezus, bosta zlahka pri njem tudi
naš razum in srce. Iščimo ta skriti Zaklad in ga bomo našli!
"Vse svoje skrbi preložite nanj, saj on
skrbi za vas" (1 Pt 5,7). Mnogo lažje bi bili zbrani, če bi se ravnali po
tem pravilu apostola Petra.
"Čistega, preprostega in stanovitnega
človeka tudi mnogo opravil ne raztrese, ker dela vse v Božjo čast in se trudi,
da v ničemer ne išče samega sebe" (Hoja za Kristusom). Recept je preprost:
Vse delati v Božjo čast in ne iskati svoje časti.
