VEČ IN BOLJE MOLITI (11) Pomen Svetega pisma za vero in molitev 2.del

Ponovno sem začel prebirati sveto knjigo. Bil sem, ne da bi se zato trudil, vztrajnejši. Prebral sem vse do preroka Danijela, a v meni se ni še nič premaknilo.

Razlaga Nabuhodonozorjevih sanj in Danijelova preroška sposobnost sta prvi zamajali moje 'prepričanje', ki so mi ga komisarji vtepli v glavo ... Odkod Danijelu vedenje za toliko stoletij? To vprašanje me je vrtalo in kljuvalo. Če nekdo ima preroško sposobnost, jo je moral prejeti. Od koga? Bog!? Ni drugega odgovora: Bog je. Samo Bog je lahko dal Danijelu to zmožnost razumevanja sanj in napovedovanja za toliko stoletij vnaprej.

Torej, BOG JE.

Boga sem sprejel s tako vero, da mi ga nihče ne bi mogel več vzeti, čeprav je bil sprejeti Bog zavit v mojo temo. O njem nisem nič vedel, samo da On je.

Po tem odkritju Boga mi je branje Svetega pisma še marsikaj povedalo v potrditev, da Bog je med ljudmi. Posebno doživeto sem nekajkrat prebral in premlel v sebi Pregovore in Pridigarja, svetopisemski knjigi, ki sem ju bral po Danijelu. Še posebno doživeto sem prebiral Pridigarja 12,1-8: 'Spominjaj se Stvarnika v dneh svoje mladosti, preden pridejo dnevi, ko porečeš: niso mi všeč ...'

V Pregovorih in Pridigarju mi je bilo odkrito novo področje za razmišljanje, komisarjeve trditve in nauki so na mah zbledeli.

To ni bilo več branje, to je bilo hlastanje, v občuteni polnosti sem požiral to meni dotlej nepoznano modrost. O, KOLIKO SVETLOBE JE BILO V TEJ MODROSTI! Zame je bilo to večje odkritje kot pa Kolumbovo odkritje Amerike.

Do Nove zaveze sem bil že v marsičem drugačen kot pred začetkom branja Svetega pisma.

Nekako z lahkoto sem sprejel Kristusa, seveda v zelo pomanjkljivem spoznanju ...

Velikokrat sem klečal in molil povsem po svoje. Večkrat sem klečal in kleče razmišljal, ne da bi molil. Moliti z obrazci nisem znal. Vsaka moja molitev je bila nanovo sestavljena po občutku bolečine in nesreče ali pa sreče in veselja. Veliko sem molil, zelo veliko. Več kot sedaj, žal mi je, poboljšati se moram.

Ko je bila pred Gospodom čaša trpljenja polna, mi je dal rešitev. Bral sem evangelij po Janezu: »Bog je namreč tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje ... Sina ni poslal, da bi svet sodil, ampak, da bi svet rešil ...' (Jn 3,16).

V besedi NIHČE' sem naenkrat zagledal sebe. Nihče ne bo pogubljen, kdor veruje Vanj! Saj jaz vendar verujem ... potem tudi jaz ne bom pogubljen.

O, blažena rešitev! Koliko sreče je bilo! Jaz, zgubljeni sin, pa pomiloščen! Kako čudovito sem tedaj občutil prisotnost Božje ljubezni in Božjega usmiljenja!"

Pomen Svetega pisma za našo vero potrjuje Božja knjiga sama. Prerok Izaija je zapisal: "Kakor pride dež in sneg izpod neba, in se ne vrača tja, dokler zemlje ne napoji, oplodi in stori, da zabrsti, da dá sejalcu seme in kruha uživalcu, tako je z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne povrne s k meni brez uspeha, dokler ne opravi, kar sem hotel, in izpolni, za kar sem jo poslal" (Iz 55,10 s).

Sv. Pavel takole opisuje moč evangelija: »Ne sramujem se evangelija, saj je vendar Božja moč, dana v rešitev vsakomur, ki veruje, najprej Judu in potem Grku. V njem se namreč razodeva Božja pravičnost, ki vodi iz vere v vero, kakor je zapisano: 'Pravični bo živel iz vere' (Rim 1,16 s).«

VEČ IN BOLJE MOLITI (11) Pomen Svetega pisma za vero in molitev 1.del

Študentka je zapisala: "Pred kratkim opravljene duhovne vaje v tišini – v eni sami molitvi, so me pripeljale do globljih spoznanj in osebnih doživetij Božje navzočnosti. Spoznala sem, kaj pomeni okušati Božjo besedo, kako me Bog nagovarja z vsako besedo, ki jo je dal zapisati v Sveto pismo. Da, Gospod ni govoril samo ljudem svojega časa in apostolom, ampak govori tudi danes. On govori ravno meni! 'Pripravite pot Gospodu in zravnajte mu steze' (Mr 1,3 b). 'Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo je blizu. Spreobrnite se in verujte evangeliju' (Mr 1,17)."

Bog ima različna pota, da ljudi pritegne k sebi. Zanimiv je primer, ki ga je doživel France Špelič, bivši partizan, oficir, miličnik in komunist ter nazadnje duhovnik. V svoji knjigi Vrnil se bom k Očetu takole pripoveduje:

"Nekega dne leta 1954 sem šel klicat svojo mater, ki je pri Ermančkovih vasovala, naj gre h kosilu.

Vstopil sem v Ermančkovo hišo. Po pozdravu sem povedal, po kaj sem prišel. Tedaj pa zagledam na šivalnem stroju knjigo z rdečo obrezo. Vedel sem, da so bile včasih verske knjige obrobljene z rdečo ali zlato barvo.

Ob pogledu na to knjigo in rdečo obrobo sem doživel nekaj, česar ne znam povedati. V meni se je zbudilo nepopisno hrepenenje in želja dobiti to knjigo za vsako ceno. Vse je vpilo v meni. Občutje je bilo nepopisno. V meni se je dogajalo nekaj, kar me je postavilo v posebno stanje. Za opis tega ni besed.

Rekel sem: 'Micka, dajte mi to knjigo, vrnil jo bom!' Ona pa: 'Kaj pa boste vi s to knjigo, to je Sveto pismo. Ne dam je. Vem, kakšni ste komunisti, zažgali bi mi jo. Tega pa ne dam.'

O, ko bi mogel opisati, kaj se je tedaj dogajalo v meni! Prosil sem, rotil in zagotavljal, da bom knjigo vrnil, a vse zaman, dokler ni posegla vmes moja mama, ki je bila že tudi sita mojega moledovanja. 'Micka, kar dajte mu knjigo. Jaz bom skrbela, da jo dobite nazaj.' To je zaleglo. Sveto pismo sem nesel domov, a če bi mi kdo le trenutek, preden sem stopil v to hišo, rekel, da si bom tisti dan želel imeti Sv. pismo, bi ga verjetno po ustih.«

Špelič je na Mickino zahtevo knjigo vrnil. V njegovem življenju še ni prišlo do spreobrnjenja. Tistega dne, ko je Sveto pismo odnesel lastnici, je prišel do drugega izvoda pri tovarniškem gasilcu Hribarju. Sam pripoveduje:

»Doma mi je [Hribar] pokazal novo omaro in jo odprl. Med številnimi knjigami me je zopet prešinila rdeča na obrobi ene od knjig. Ponovilo se je tisto nepopisno doživetje in stanje, ki sem ga imel pred pol leta pri Ermančkovi Micki, ko sem zagledal rdečo obrobo Svetega pisma.

Pozabil sem, po kaj sem prišel, namreč da bi pohvalil novo omaro in da bi si zbral kako leposlovno knjigo za branje. Prav kot pri Micki sem rekel znancu: 'Francelj, mi daš to knjigo?' Odgovor je bil: 'Kaj boš ti s to knjigo, to je Sveto pismo. Jaz ga imam zato, da je pač knjižna zbirka popolnejša.' Zopet sem moledoval in pozabljal vse drugo. Samo to knjigo z rdečo obrobo sem nesel domov.

Kako vztrajen je bil milostljivi Bog: Sveto pismo sem vrnil, potem pa ga zopet dobil, preden sem prišel domov.