VEČ IN BOLJE MOLITI (16) Različne težave pri molitvi (1)

Sv. Bernard je dejal: »Če čutiš, da se te loteva odpor, lenoba ali naveličanost, ne izgubi zaupanja in ne opuščaj duhovnih vaj, marveč poišči roko Pomočnika in prosi.«

Pri italijanskem duhovnem pisatelju Alessandru Pronzatu beremo: »Prijatelj, če boš čakal na to, da boš molil, ko se ti bo ljubilo, se boš pošteno opekel. Imeti moraš moč in pogum, da boš molil tudi takrat in še posebno takrat, ko se ti ne ljubi.«

Poveljnik vesoljske ladje Apollo 8 Frank Borman je med poletom v vesolju za božič 1968 molil in z molitvijo povezal razne težave, ki večkrat ovirajo našo vero in molitev: »Gospod, daj nam oči, da kljub človeškim neuspehom vidimo v svetu tvojo ljubezen. Daj nam vero, da bomo kljub nevednosti in slabosti upali v tvojo dobroto. Daj nam spoznanje, da bomo še naprej molili z odprtim srcem. Razodeni nam, kaj mora vsak izmed nas storiti, da bo pospeševal dan vesoljnega miru. Amen.«

Neka mati je priznala: »Molim rada, a molim težko. Čudna trditev, saj navadno tisto, kar imamo radi, tudi radi opravljamo. Molim rada, ker vsaj delno poznam lepoto in bogastvo molitvenega življenja; molim težko, ker mi molitev predstavlja premagovanje marsikatere težave. Molim rada, ker me molitev umirja, sprošča, nasičuje mojo notranjost. Po njej se mi približuje ter razodeva Bog in jaz njemu. Molim težko, ker mi ni vselej preprosto začeti; težko se zberem, potrebujem nekaj časa, ki ga tolikokrat zmanjkuje, morda si dam preveč opraviti z drugimi, bolj ali manj pomembnimi stvarmi. Molim težko, ker velikokrat ne znam prav moliti, ker ne molim v pravem duhu in resnici ... Kar naprej se borim s svojo lenobo, raztresenostjo in z vsem, kar je v meni preveč Martinega in premalo Marijinega.«

Ne smemo pozabiti, da je Bog skrivnost, za katero je treba biti odprt. Treba je biti lačen in žejen Boga. Upoštevati moramo Boga, kakor se nam javlja po razodetju, in ne "boga", ki je proizvod naše domišljije. Tisto, kar vidimo, slišimo, stehtamo, zmerimo, spravimo v denar, ni vse in predvsem ni najvažnejše.

Odprtost za Boga lepo naglaša neki bogoslovec: »Molitev nikoli ne sme postati zunanja navada, temveč potreba in odprtost Bogu. On ne more priti k meni, če mu prej zaprem vsa okna in vrata. Če se mu neprestano ne odpiram, potem postajam do njega hladno uraden in čez čas postanejo maša in skupne molitve dolgočasne in predolge. Molitev je torej neprestano odpiranje Bogu. Iz tega pa sledi priznanje majhnosti in grešnosti. Tej notranji drži, ki je pogoj prave molitve, najbolj nasprotuje človeški napuh.«

O Bogu ne smemo imeti otročjih predstav, kakor da je Bog naš hlapec. Boga ne moremo z molitvijo k čemu prisiliti. Z njim ne smemo in ne moremo ravnati, kakor ravnajo nekateri otroci s svojimi starši, da tako dosežejo svoje namene. To bi bilo pogansko, magično pojmovanje Boga.

V čemer si moremo sami pomagati, si bomo pomagali sami. Bog ne bo podpiral naše lenobe in brezbrižnosti. Molitev zato ne more biti beg pred našimi dolžnostmi, temveč naj bo povezana z našo dejavnostjo in odgovornostjo.

Današnji človek, ki je nagnjen h komodnosti in neredu, ima težave z redno molitvijo, a prav ta je zelo pomembna. Če se bomo glede molitve držali reda, bo ta red tudi nas ohranjal na duhovni višini. Če je molitev dihanje duše, s tem dihanjem nikoli ne smemo prekiniti. Dokler kristjan duhovno diha, tudi duhovno živi. Molitev zato nujno spada h krščanskemu življenju.

p. Anton

VEČ IN BOLJE MOLITI (11) Pomen Svetega pisma za vero in molitev 2.del

Ponovno sem začel prebirati sveto knjigo. Bil sem, ne da bi se zato trudil, vztrajnejši. Prebral sem vse do preroka Danijela, a v meni se ni še nič premaknilo.

Razlaga Nabuhodonozorjevih sanj in Danijelova preroška sposobnost sta prvi zamajali moje 'prepričanje', ki so mi ga komisarji vtepli v glavo ... Odkod Danijelu vedenje za toliko stoletij? To vprašanje me je vrtalo in kljuvalo. Če nekdo ima preroško sposobnost, jo je moral prejeti. Od koga? Bog!? Ni drugega odgovora: Bog je. Samo Bog je lahko dal Danijelu to zmožnost razumevanja sanj in napovedovanja za toliko stoletij vnaprej.

Torej, BOG JE.

Boga sem sprejel s tako vero, da mi ga nihče ne bi mogel več vzeti, čeprav je bil sprejeti Bog zavit v mojo temo. O njem nisem nič vedel, samo da On je.

Po tem odkritju Boga mi je branje Svetega pisma še marsikaj povedalo v potrditev, da Bog je med ljudmi. Posebno doživeto sem nekajkrat prebral in premlel v sebi Pregovore in Pridigarja, svetopisemski knjigi, ki sem ju bral po Danijelu. Še posebno doživeto sem prebiral Pridigarja 12,1-8: 'Spominjaj se Stvarnika v dneh svoje mladosti, preden pridejo dnevi, ko porečeš: niso mi všeč ...'

V Pregovorih in Pridigarju mi je bilo odkrito novo področje za razmišljanje, komisarjeve trditve in nauki so na mah zbledeli.

To ni bilo več branje, to je bilo hlastanje, v občuteni polnosti sem požiral to meni dotlej nepoznano modrost. O, KOLIKO SVETLOBE JE BILO V TEJ MODROSTI! Zame je bilo to večje odkritje kot pa Kolumbovo odkritje Amerike.

Do Nove zaveze sem bil že v marsičem drugačen kot pred začetkom branja Svetega pisma.

Nekako z lahkoto sem sprejel Kristusa, seveda v zelo pomanjkljivem spoznanju ...

Velikokrat sem klečal in molil povsem po svoje. Večkrat sem klečal in kleče razmišljal, ne da bi molil. Moliti z obrazci nisem znal. Vsaka moja molitev je bila nanovo sestavljena po občutku bolečine in nesreče ali pa sreče in veselja. Veliko sem molil, zelo veliko. Več kot sedaj, žal mi je, poboljšati se moram.

Ko je bila pred Gospodom čaša trpljenja polna, mi je dal rešitev. Bral sem evangelij po Janezu: »Bog je namreč tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje ... Sina ni poslal, da bi svet sodil, ampak, da bi svet rešil ...' (Jn 3,16).

V besedi NIHČE' sem naenkrat zagledal sebe. Nihče ne bo pogubljen, kdor veruje Vanj! Saj jaz vendar verujem ... potem tudi jaz ne bom pogubljen.

O, blažena rešitev! Koliko sreče je bilo! Jaz, zgubljeni sin, pa pomiloščen! Kako čudovito sem tedaj občutil prisotnost Božje ljubezni in Božjega usmiljenja!"

Pomen Svetega pisma za našo vero potrjuje Božja knjiga sama. Prerok Izaija je zapisal: "Kakor pride dež in sneg izpod neba, in se ne vrača tja, dokler zemlje ne napoji, oplodi in stori, da zabrsti, da dá sejalcu seme in kruha uživalcu, tako je z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne povrne s k meni brez uspeha, dokler ne opravi, kar sem hotel, in izpolni, za kar sem jo poslal" (Iz 55,10 s).

Sv. Pavel takole opisuje moč evangelija: »Ne sramujem se evangelija, saj je vendar Božja moč, dana v rešitev vsakomur, ki veruje, najprej Judu in potem Grku. V njem se namreč razodeva Božja pravičnost, ki vodi iz vere v vero, kakor je zapisano: 'Pravični bo živel iz vere' (Rim 1,16 s).«

VEČ IN BOLJE MOLITI (11) Pomen Svetega pisma za vero in molitev 1.del

Študentka je zapisala: "Pred kratkim opravljene duhovne vaje v tišini – v eni sami molitvi, so me pripeljale do globljih spoznanj in osebnih doživetij Božje navzočnosti. Spoznala sem, kaj pomeni okušati Božjo besedo, kako me Bog nagovarja z vsako besedo, ki jo je dal zapisati v Sveto pismo. Da, Gospod ni govoril samo ljudem svojega časa in apostolom, ampak govori tudi danes. On govori ravno meni! 'Pripravite pot Gospodu in zravnajte mu steze' (Mr 1,3 b). 'Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo je blizu. Spreobrnite se in verujte evangeliju' (Mr 1,17)."

Bog ima različna pota, da ljudi pritegne k sebi. Zanimiv je primer, ki ga je doživel France Špelič, bivši partizan, oficir, miličnik in komunist ter nazadnje duhovnik. V svoji knjigi Vrnil se bom k Očetu takole pripoveduje:

"Nekega dne leta 1954 sem šel klicat svojo mater, ki je pri Ermančkovih vasovala, naj gre h kosilu.

Vstopil sem v Ermančkovo hišo. Po pozdravu sem povedal, po kaj sem prišel. Tedaj pa zagledam na šivalnem stroju knjigo z rdečo obrezo. Vedel sem, da so bile včasih verske knjige obrobljene z rdečo ali zlato barvo.

Ob pogledu na to knjigo in rdečo obrobo sem doživel nekaj, česar ne znam povedati. V meni se je zbudilo nepopisno hrepenenje in želja dobiti to knjigo za vsako ceno. Vse je vpilo v meni. Občutje je bilo nepopisno. V meni se je dogajalo nekaj, kar me je postavilo v posebno stanje. Za opis tega ni besed.

Rekel sem: 'Micka, dajte mi to knjigo, vrnil jo bom!' Ona pa: 'Kaj pa boste vi s to knjigo, to je Sveto pismo. Ne dam je. Vem, kakšni ste komunisti, zažgali bi mi jo. Tega pa ne dam.'

O, ko bi mogel opisati, kaj se je tedaj dogajalo v meni! Prosil sem, rotil in zagotavljal, da bom knjigo vrnil, a vse zaman, dokler ni posegla vmes moja mama, ki je bila že tudi sita mojega moledovanja. 'Micka, kar dajte mu knjigo. Jaz bom skrbela, da jo dobite nazaj.' To je zaleglo. Sveto pismo sem nesel domov, a če bi mi kdo le trenutek, preden sem stopil v to hišo, rekel, da si bom tisti dan želel imeti Sv. pismo, bi ga verjetno po ustih.«

Špelič je na Mickino zahtevo knjigo vrnil. V njegovem življenju še ni prišlo do spreobrnjenja. Tistega dne, ko je Sveto pismo odnesel lastnici, je prišel do drugega izvoda pri tovarniškem gasilcu Hribarju. Sam pripoveduje:

»Doma mi je [Hribar] pokazal novo omaro in jo odprl. Med številnimi knjigami me je zopet prešinila rdeča na obrobi ene od knjig. Ponovilo se je tisto nepopisno doživetje in stanje, ki sem ga imel pred pol leta pri Ermančkovi Micki, ko sem zagledal rdečo obrobo Svetega pisma.

Pozabil sem, po kaj sem prišel, namreč da bi pohvalil novo omaro in da bi si zbral kako leposlovno knjigo za branje. Prav kot pri Micki sem rekel znancu: 'Francelj, mi daš to knjigo?' Odgovor je bil: 'Kaj boš ti s to knjigo, to je Sveto pismo. Jaz ga imam zato, da je pač knjižna zbirka popolnejša.' Zopet sem moledoval in pozabljal vse drugo. Samo to knjigo z rdečo obrobo sem nesel domov.

Kako vztrajen je bil milostljivi Bog: Sveto pismo sem vrnil, potem pa ga zopet dobil, preden sem prišel domov.

VEČ IN BOLJE MOLITI (9) Molitev je hčerka ljubezni

Krščanstvo je Nekdo – Kristus. On je tisti, ki mi veliko pomeni, tisti, brez katerega ne bi mogel živeti. On me vodi v naročje troedinega Boga, ki je ljubezen.

Materi ni težko z ljubeznijo misliti na svojega otroka. Naj dela karkoli, njene misli so pri njem. Z ljubeznijo je z njim povezana. Na podoben način sta med seboj z ljubeznijo povezana fant in dekle. Svojo medsebojno ljubezen izražata tudi z besedami. Kjer je ljubezen, tam je tudi pogovor, tam tudi težke stvari postanejo lahke.

Prav ima Tomaž Kempčan v Hoji za Kristusom: "Ljubezen, to je velika reč; zares veliko dobro, ki sama dela lahko, kar je težko, in, kar je neenako, enako prenaša. Ljubezen nosi težo brez težave in, kar je grenko, dela sladko in prijetno. Velikodušna ljubezen do Jezusa nagiblje k velikim delom in spodbuja na vedno popolnejše želje. Ljubezen hrepeni kvišku in noče, da bi jo zadrževala kaka pozemeljska stvar ...

Nič slajšega ni od ljubezni, močnejšega nič; nič višjega, nič širšega, nič prijetnejšega, nič popolnejšega, nič boljšega v nebesih in na zemlji; kajti iz Boga se je rodila in le v Bogu nad vsemi stvarmi se more spočíti."

Podobno velja za molitev, če jo spočne, nosi in rodi ljubezen. Seveda, tista prava ljubezen, ki je daleč od sebičnosti! Tudi pred Bogom smo pogosto sebičneži!

Povezanost dveh ljudi nikoli ni vseobsežna. Mož ne živi samo za svojo ženo, temveč tudi za svoje prijatelje, za svoje delo, za svojo kariero, za zabave. Živi pa tudi za svojo ženo. Nasprotno nam Kristus zadostuje, če smo ga le postavili v središče svojega življenja. Človek, ki je globoko povezan s Kristusom in po njem z Očetom, ne čuti več potrebe, da bi se pretirano navezoval na tega ali onega človeka. Da se popolnoma izročimo Gospodu in tako pridemo do globlje molitve, je prej treba vse zapustiti, tudi sebe. Tako je Jezus naročal svojim najožjim učencem.

V Hoji za Kristusom Gospod govori učencu: "Zapusti sebe, izroči se mi, in užival boš obilen srčni mir! Daj vse za vse, ničesar ne jemlji nazaj, drži se brez omahovanja le mene in imel me boš! Svoboden boš v srcu in ne bo te pokrivala tema."

Lepota in globina vsakega srečanja je odvisna od mesta, ki ga zavzema kakšen človek v našem življenju. Isto velja za srečanje z Jezusom in po njem s sveto Trojico. Gre za vprašanje, kaj nam Jezus pomeni in kakšno mesto zavzema v našem življenju. Pisatelj Hoje za Kristusom svetuje: "Ljubi vse zaradi Jezusa, Jezusa pa zaradi njega samega!"

Treba je gledati z očmi vere. Molitev je naš odgovor na poprejšnjo Božjo ljubezen. "Bog je ljubezen" (1 Jn 4,8). To sprejemamo z vero: Jezus, verujem v tvojo ljubezen do mene. Pomagaj mi v neveri! Vzporedno z napredovanjem v veri in ljubezni postaja tudi naša molitev boljša.

Teolog Karl Rahner v knjigi »Molitev, naša težava in naš blagoslov« lepo pove, da je ljubezen sama najpopolnejša molitev:

"Ljubezen ni le največja zapoved, temveč je tudi najpopolnejša molitev. V njej se človek ne omejuje na prošnjo ali na kesanje ali na hvalnico. Sebe izraža, ko se Bogu predaja, tako popolnoma predaja, kakor se sme človek predati le Bogu. Več mu pa tudi ne more povedati od tega, da ima le Boga za vrednega svoje neomejene, brezpogojne, večne ljubezni. Če hočemo torej govoriti o popolni molitvi, moramo govoriti o ljubezni do Boga."

Če imamo Boga res radi, se bomo z njim v molitvi radi pogovarjali. Ako smo Boga sprejeli za svoje središče, bodo naše misli pogosto pri njem. To je že molitev. Nanj se bomo obračali z zahvalo. Prosili ga bomo v različnih težavah. Vse to je molitev.

Hoja za Kristusom govori o Bogu kot našem prvem in zadnjem namenu: "Sin, če želiš, da bi bil res srečen, moram biti jaz tvoj prvi in zadnji namen. Ta namen bo očistil tvoje hotenje, ki se mnogokrat grešno usmerja k sebi in stvarem."

Kakor je molitev hčerka vere, tako je tudi hčerka ljubezni. Naša molitev je toliko vredna, kolikor je vredna naša ljubezen. Molitev je v bistvu dejanje ljubezni. Molitev raste iz ljubezni do Boga in obratno vpliva na rast te ljubezni. Molitev je vzgib srca in misli, ljubezni in čustev, ki dosežejo ljubljeno osebo – Boga.

Najprej gre za spoznanje, da nas Bog ljubi. On nas vedno ljubi prvi, vedno neskončno bolj, kakor mu moremo mi ljubezen vračati, vedno popolnoma nesebično. Molitev je odgovor naše skromne ljubezni na prejšnjo Božjo ljubezen. Molitev je odziv na notranje vabilo Svetega Duha, ki je Ljubezen. Sveti Duh je vez ljubezni med Očetom in Sinom. On nas vodi v povezanost z Očetom in Sinom.

Danski mislec Sören Kierkegaard značilno pravi:

"Ti, o Bog, si nas ljubil prvi. Žal, govorimo o tem, da si nas ti prvi ljubil, kakor da je to bilo samo enkrat, samo v zgodovini. V resnici nas pa ti prvi ljubiš neprestano, tolikokrat v teku našega dneva in vsega življenja!

Ko se zjutraj zbudimo, in se naša duša obrne k tebi, si ti prvi: ti nas ljubiš prvi. Ko ob jutranji zori vstanem in se z dušo in molitvijo tisti hip obrnem k tebi, si me že prehitel: ti si me ljubil prvi. Ko se zbudim iz svoje raztresenosti ter zberem svojo dušo, da bi mislil nate, si spet ti prvi. In tako je vedno. Mi nehvaležni pa govorimo, kakor da si nas ti tako prehitel v ljubezni samo enkrat."

Neka redovna sestra je zapisala: "Pogovor z Bogom mi pomeni neizmerno dragocenost. Kako naj živim po Njegovi volji, če se o tem ne pogovarjam z Njim? In sploh – kako naj ne govorim z Njim, ki me edini ljubi brez meja, brez sebičnosti, ki me je ustvaril zase in mi daje milost na milost? Iz brezna moje ničevosti, grešnosti in slabosti me more le stalni stik z Njim, ki je sama Svetost, dvigniti k pravemu življenju Božjega otroka – in nekoč k večnemu pogovoru, večnemu gledanju Njega, ki je in bo vsa naša sreča."

V prijateljstvu z Bogom gotovo nismo takrat, kadar smo v smrtnih grehih. Vendar tudi mali grehi ovirajo naše prijateljstvo in našo molitev, zlasti če smo nanje navezani. Če smo v grehih, je prva stopnja molitve v tem, da obudimo popolno kesanje nad storjenimi grehi. Sicer pa se bomo resno trudili za življenje po evangeliju, zlasti za življenje v ljubezni do Boga in do bližnjega. Brez tega prizadevanja tudi naša molitev ne bo dobra. Tu gre za tesno medsebojno povezanost: dobra molitev vodi v krščansko življenje, ki je zaznamovano z ljubeznijo, krščansko življenje pa dosega svoj vrhunec v molitvi, posebej v mašni daritvi, ki je vir in vrhunec vsega bogočastja in celotnega krščanskega življenja.

Sv. Janez Krizostom pomenljivo pravi: "Nobena stvar tako ne pospešuje naše rasti v kreposti kakor pogosto pogovarjanje z Bogom v molitvi."

Sv. Janez od Križa pa ugotavlja: "Kakor hitro prenehamo moliti, se bodo razbohotila naša slaba nagnjenja in terjala svoje. Hudobni duh se boji tistega, ki je v molitvi povezan z Bogom prav tako kakor Boga samega."

Nemški filozof in dominikanski teolog Mojster Eckhart je zapisal: "Štiri stvari so, ki jih prav gotovo dosežemo po molitvi, in sicer samo po molitvi: odpuščanje grehov, moč v skušnjavah, veselje do Božjih reči in večno zveličanje."

Med puščavskimi menihi iz prvih stoletij krščanstva je očak Lot prišel k svojemu učitelju očaku Jožefu in rekel: "Oče, kolikor morem, se držim predpisov in posta, molitve, meditacije, kontemplativne tišine; in kolikor morem, očistim svoje srce vseh zlih misli. Kaj naj torej še storim?"

Duhovni učitelj se je dvignil, da bi odgovoril. Iztegnil je roke proti nebu in njegovi prsti so postali kakor deset ognjenih svetilk. Rekel je: "To: popolnoma se spremeni v ogenj."

p. Anton