Krščanstvo je Nekdo – Kristus. On je
tisti, ki mi veliko pomeni, tisti, brez katerega ne bi mogel živeti. On me vodi
v naročje troedinega Boga, ki je ljubezen.
Materi ni težko z ljubeznijo misliti na
svojega otroka. Naj dela karkoli, njene misli so pri njem. Z ljubeznijo je z
njim povezana. Na podoben način sta med seboj z ljubeznijo povezana fant in
dekle. Svojo medsebojno ljubezen izražata tudi z besedami. Kjer je ljubezen,
tam je tudi pogovor, tam tudi težke stvari postanejo lahke.
Prav ima Tomaž Kempčan v Hoji za Kristusom: "Ljubezen, to je velika
reč; zares veliko dobro, ki sama dela lahko, kar je težko, in, kar je neenako,
enako prenaša. Ljubezen nosi težo brez težave in, kar je grenko, dela sladko in
prijetno. Velikodušna ljubezen do Jezusa nagiblje k velikim delom in spodbuja
na vedno popolnejše želje. Ljubezen hrepeni kvišku in noče, da bi jo zadrževala
kaka pozemeljska stvar ...
Nič slajšega ni od ljubezni, močnejšega
nič; nič višjega, nič širšega, nič prijetnejšega, nič popolnejšega, nič
boljšega v nebesih in na zemlji; kajti iz Boga se je rodila in le v Bogu nad
vsemi stvarmi se more spočíti."
Podobno velja za molitev, če jo spočne,
nosi in rodi ljubezen. Seveda, tista prava ljubezen, ki je daleč od sebičnosti!
Tudi pred Bogom smo pogosto sebičneži!
Povezanost dveh ljudi nikoli ni
vseobsežna. Mož ne živi samo za svojo ženo, temveč tudi za svoje prijatelje, za
svoje delo, za svojo kariero, za zabave. Živi pa tudi za svojo ženo. Nasprotno
nam Kristus zadostuje, če smo ga le postavili v središče svojega življenja.
Človek, ki je globoko povezan s Kristusom in po njem z Očetom, ne čuti več
potrebe, da bi se pretirano navezoval na tega ali onega človeka. Da se
popolnoma izročimo Gospodu in tako pridemo do globlje molitve, je prej treba
vse zapustiti, tudi sebe. Tako je Jezus naročal svojim najožjim učencem.
V Hoji
za Kristusom Gospod govori učencu: "Zapusti sebe, izroči se mi, in
užival boš obilen srčni mir! Daj vse za vse, ničesar ne jemlji nazaj, drži se
brez omahovanja le mene in imel me boš! Svoboden boš v srcu in ne bo te
pokrivala tema."
Lepota in globina vsakega srečanja je
odvisna od mesta, ki ga zavzema kakšen človek v našem življenju. Isto velja za
srečanje z Jezusom in po njem s sveto Trojico. Gre za vprašanje, kaj nam Jezus
pomeni in kakšno mesto zavzema v našem življenju. Pisatelj Hoje za Kristusom
svetuje: "Ljubi vse zaradi Jezusa, Jezusa pa zaradi njega samega!"
Treba je gledati z očmi vere. Molitev je
naš odgovor na poprejšnjo Božjo ljubezen. "Bog je ljubezen" (1 Jn
4,8). To sprejemamo z vero: Jezus, verujem v tvojo ljubezen do mene. Pomagaj mi
v neveri! Vzporedno z napredovanjem v veri in ljubezni postaja tudi naša
molitev boljša.
Teolog Karl Rahner v knjigi »Molitev, naša težava in naš blagoslov« lepo
pove, da je ljubezen sama najpopolnejša molitev:
"Ljubezen ni le največja zapoved,
temveč je tudi najpopolnejša molitev. V njej se človek ne omejuje na prošnjo
ali na kesanje ali na hvalnico. Sebe izraža, ko se Bogu predaja, tako popolnoma
predaja, kakor se sme človek predati le Bogu. Več mu pa tudi ne more povedati
od tega, da ima le Boga za vrednega svoje neomejene, brezpogojne, večne
ljubezni. Če hočemo torej govoriti o popolni molitvi, moramo govoriti o
ljubezni do Boga."
Če imamo Boga res radi, se bomo z njim v
molitvi radi pogovarjali. Ako smo Boga sprejeli za svoje središče, bodo naše
misli pogosto pri njem. To je že molitev. Nanj se bomo obračali z zahvalo.
Prosili ga bomo v različnih težavah. Vse to je molitev.
Hoja za
Kristusom
govori o Bogu kot našem prvem in zadnjem namenu: "Sin, če želiš, da bi bil
res srečen, moram biti jaz tvoj prvi in zadnji namen. Ta namen bo očistil tvoje
hotenje, ki se mnogokrat grešno usmerja k sebi in stvarem."
Kakor je molitev hčerka vere, tako je
tudi hčerka ljubezni. Naša molitev je toliko vredna, kolikor je vredna naša
ljubezen. Molitev je v bistvu dejanje ljubezni. Molitev raste iz ljubezni do
Boga in obratno vpliva na rast te ljubezni. Molitev je vzgib srca in misli,
ljubezni in čustev, ki dosežejo ljubljeno osebo – Boga.
Najprej gre za spoznanje, da nas Bog
ljubi. On nas vedno ljubi prvi, vedno neskončno bolj, kakor mu moremo mi
ljubezen vračati, vedno popolnoma nesebično. Molitev je odgovor naše skromne ljubezni
na prejšnjo Božjo ljubezen. Molitev je odziv na notranje vabilo Svetega Duha,
ki je Ljubezen. Sveti Duh je vez ljubezni med Očetom in Sinom. On nas vodi v
povezanost z Očetom in Sinom.
Danski mislec Sören Kierkegaard značilno pravi:
"Ti, o Bog, si nas ljubil prvi.
Žal, govorimo o tem, da si nas ti prvi ljubil, kakor da je to bilo samo enkrat,
samo v zgodovini. V resnici nas pa ti prvi ljubiš neprestano, tolikokrat v teku
našega dneva in vsega življenja!
Ko se zjutraj zbudimo, in se naša duša
obrne k tebi, si ti prvi: ti nas ljubiš prvi. Ko ob jutranji zori vstanem in se
z dušo in molitvijo tisti hip obrnem k tebi, si me že prehitel: ti si me ljubil
prvi. Ko se zbudim iz svoje raztresenosti ter zberem svojo dušo, da bi mislil
nate, si spet ti prvi. In tako je vedno. Mi nehvaležni pa govorimo, kakor da si
nas ti tako prehitel v ljubezni samo enkrat."
Neka redovna sestra je zapisala: "Pogovor z Bogom mi pomeni
neizmerno dragocenost. Kako naj živim po Njegovi volji, če se o tem ne
pogovarjam z Njim? In sploh – kako naj ne govorim z Njim, ki me edini ljubi
brez meja, brez sebičnosti, ki me je ustvaril zase in mi daje milost na milost?
Iz brezna moje ničevosti, grešnosti in slabosti me more le stalni stik z Njim,
ki je sama Svetost, dvigniti k pravemu življenju Božjega otroka – in nekoč k
večnemu pogovoru, večnemu gledanju Njega, ki je in bo vsa naša sreča."
V prijateljstvu z Bogom gotovo nismo
takrat, kadar smo v smrtnih grehih. Vendar tudi mali grehi ovirajo naše
prijateljstvo in našo molitev, zlasti če smo nanje navezani. Če smo v grehih,
je prva stopnja molitve v tem, da obudimo popolno kesanje nad storjenimi grehi.
Sicer pa se bomo resno trudili za življenje po evangeliju, zlasti za življenje
v ljubezni do Boga in do bližnjega. Brez tega prizadevanja tudi naša molitev ne
bo dobra. Tu gre za tesno medsebojno povezanost: dobra molitev vodi v krščansko
življenje, ki je zaznamovano z ljubeznijo, krščansko življenje pa dosega svoj
vrhunec v molitvi, posebej v mašni daritvi, ki je vir in vrhunec vsega bogočastja
in celotnega krščanskega življenja.
Sv. Janez
Krizostom
pomenljivo pravi: "Nobena stvar tako ne pospešuje naše rasti v kreposti
kakor pogosto pogovarjanje z Bogom v molitvi."
Sv. Janez od
Križa
pa ugotavlja: "Kakor hitro prenehamo moliti, se bodo razbohotila naša
slaba nagnjenja in terjala svoje. Hudobni duh se boji tistega, ki je v molitvi
povezan z Bogom prav tako kakor Boga samega."
Nemški filozof in dominikanski teolog Mojster Eckhart je zapisal: "Štiri
stvari so, ki jih prav gotovo dosežemo po molitvi, in sicer samo po molitvi:
odpuščanje grehov, moč v skušnjavah, veselje do Božjih reči in večno
zveličanje."
Med puščavskimi menihi iz prvih stoletij
krščanstva je očak Lot prišel k svojemu učitelju očaku Jožefu in rekel:
"Oče, kolikor morem, se držim predpisov in posta, molitve, meditacije,
kontemplativne tišine; in kolikor morem, očistim svoje srce vseh zlih misli.
Kaj naj torej še storim?"
Duhovni učitelj se je dvignil, da bi
odgovoril. Iztegnil je roke proti nebu in njegovi prsti so postali kakor deset
ognjenih svetilk. Rekel je: "To: popolnoma se spremeni v ogenj."
p. Anton
