Sv. Bernard je dejal: »Če čutiš, da se te loteva odpor, lenoba ali
naveličanost, ne izgubi zaupanja in ne opuščaj duhovnih vaj, marveč poišči roko
Pomočnika in prosi.«
Pri italijanskem duhovnem
pisatelju Alessandru Pronzatu
beremo: »Prijatelj, če boš čakal na to, da boš molil, ko se ti bo ljubilo, se
boš pošteno opekel. Imeti moraš moč in pogum, da boš molil tudi takrat in še
posebno takrat, ko se ti ne ljubi.«
Poveljnik vesoljske ladje
Apollo 8 Frank Borman je med poletom
v vesolju za božič 1968 molil in z molitvijo povezal razne težave, ki večkrat
ovirajo našo vero in molitev: »Gospod, daj nam oči, da kljub človeškim
neuspehom vidimo v svetu tvojo ljubezen. Daj nam vero, da bomo kljub nevednosti
in slabosti upali v tvojo dobroto. Daj nam spoznanje, da bomo še naprej molili
z odprtim srcem. Razodeni nam, kaj mora vsak izmed nas storiti, da bo
pospeševal dan vesoljnega miru. Amen.«
Neka mati je priznala: »Molim rada, a molim težko. Čudna trditev, saj
navadno tisto, kar imamo radi, tudi radi opravljamo. Molim rada, ker vsaj delno
poznam lepoto in bogastvo molitvenega življenja; molim težko, ker mi molitev
predstavlja premagovanje marsikatere težave. Molim rada, ker me molitev umirja,
sprošča, nasičuje mojo notranjost. Po njej se mi približuje ter razodeva Bog in
jaz njemu. Molim težko, ker mi ni vselej preprosto začeti; težko se zberem,
potrebujem nekaj časa, ki ga tolikokrat zmanjkuje, morda si dam preveč opraviti
z drugimi, bolj ali manj pomembnimi stvarmi. Molim težko, ker velikokrat ne
znam prav moliti, ker ne molim v pravem duhu in resnici ... Kar naprej se borim
s svojo lenobo, raztresenostjo in z vsem, kar je v meni preveč Martinega in
premalo Marijinega.«
Ne smemo pozabiti, da je Bog
skrivnost, za katero je treba biti odprt. Treba je biti lačen in žejen Boga.
Upoštevati moramo Boga, kakor se nam javlja po razodetju, in ne
"boga", ki je proizvod naše domišljije. Tisto, kar vidimo, slišimo,
stehtamo, zmerimo, spravimo v denar, ni vse in predvsem ni najvažnejše.
Odprtost za Boga lepo naglaša
neki bogoslovec: »Molitev nikoli ne
sme postati zunanja navada, temveč potreba in odprtost Bogu. On ne more priti k
meni, če mu prej zaprem vsa okna in vrata. Če se mu neprestano ne odpiram,
potem postajam do njega hladno uraden in čez čas postanejo maša in skupne
molitve dolgočasne in predolge. Molitev je torej neprestano odpiranje Bogu. Iz
tega pa sledi priznanje majhnosti in grešnosti. Tej notranji drži, ki je pogoj
prave molitve, najbolj nasprotuje človeški napuh.«
O Bogu ne smemo imeti
otročjih predstav, kakor da je Bog naš hlapec. Boga ne moremo z molitvijo k
čemu prisiliti. Z njim ne smemo in ne moremo ravnati, kakor ravnajo nekateri
otroci s svojimi starši, da tako dosežejo svoje namene. To bi bilo pogansko,
magično pojmovanje Boga.
V čemer si moremo sami
pomagati, si bomo pomagali sami. Bog ne bo podpiral naše lenobe in
brezbrižnosti. Molitev zato ne more biti beg pred našimi dolžnostmi, temveč naj
bo povezana z našo dejavnostjo in odgovornostjo.
Današnji človek, ki je
nagnjen h komodnosti in neredu, ima težave z redno molitvijo, a prav ta je zelo
pomembna. Če se bomo glede molitve držali reda, bo ta red tudi nas ohranjal na
duhovni višini. Če je molitev dihanje duše, s tem dihanjem nikoli ne smemo
prekiniti. Dokler kristjan duhovno diha, tudi duhovno živi. Molitev zato nujno
spada h krščanskemu življenju.
p. Anton
