"Kakor je hrana nujno
potrebna za telo, tako je molitev nujno potrebna za dušo. V resnici niti hrana
ni tako potrebna za telo kakor molitev za dušo. Post je namreč večkrat
potreben, da ohranimo telo zdravo, posta za molitev pa ne poznam" (Mahatma Gandhi).
Poglejmo redovnikovo pričevanje:
"Posebej močno izkustvo, kako silna je moč
molitve, mi je dala mati. Spremljal sem jo v njeni hudi bolezni in videl sem,
kako je v molitvi zorela njena vera, kako je z rožnim vencem v roki premoščala
dolge in težke noči. Trpljenje in molitev sta jo tesno zedinili s trpečim
Gospodom. Njen obraz je izžareval pomirjajočo milino in zaupljivo predanost, ki
jo je izžarevala tudi v svoje okolje. Ta živa izkušnja, ta milost, ki sem je
bil deležen, mi pomeni največjo in najpomembnejšo zapuščino, ki me zavezuje k zvestobi."
Bog nam je blizu
Prerok Jeremija je zapisal: "Saj si
vendar v naši sredi, Gospod! Imenujemo se po tvojem imenu. Ne zametuj
nas!" (Jer 14,9). Poglejmo še misel nadškofa
Antona Sourozha: "Nimamo
pravice pritoževati se, da je Bog odsoten, ker smo mi sami tisti, ki smo
odsotni." Da, Bog nam je vedno blizu, mi pa se pogosto oddaljimo od njega.
Bog nam je blizu, ker nas je ustvaril. Še vedno
nas ustvarja, ohranja v bivanju. Pri svojem delovanju smo njegovi sodelavci.
Bog nam je blizu, ker je ustvaril vse ljudi in vse stvari, ki nas obdajajo.
Svet je ustvarjen za nas ljudi, ki smo krona stvarstva.
Bog nam je blizu, ker nas je po svojem Sinu
odrešil. Jezus je iz ljubezni do nas postal naš Brat. Za nas je umrl in vstal,
za vse ljudi in za vsakega posebej.
Bog nam je blizu, ker nas po Svetem Duhu stalno
posvečuje, da živimo v Božjem prijateljstvu. V nas živi kot v svetišču. Smo
svetišče Svetega Duha, celo vse svete Trojice.
Bog nam je vedno blizu, naj se tega zavedamo
ali ne. Le mi smo pogosto od Boga zelo oddaljeni. Molimo dobro le takrat, kadar
se Božje navzočnosti z ljubeznijo zavemo, kadar Boga kličemo, kakor pravi Sveto
pismo. Takrat se nam Bog še bolj približa:
"Kje je velik narod, ki bi mu bilo
božanstvo tako blizu, kakor je nam Gospod, naš Bog, kadar koli ga
kličemo?" (5 Mz 4,7).
Kjer gre za pravo ljubezen, gre tudi za
hrepenenje po bližini. Tako želi otrok priti k svoji materi, fant se hoče
srečati z dekletom, mož z ženo. Sveto pismo je zgodovina srečavanja med Bogom
in človekom. Bog je prisotnost – navzočnost, ker je ljubezen, ki hrepeni po
prisotnosti. On ni samo Nekdo, ki biva, ampak tudi Nekdo, ki živi za. To pomeni tudi ime, ki ga je
Bog razodel Mojzesu, Jahve: Jaz sem tisti, ki sem tukaj za vas in zaradi vas.
Bog je tu in me pričakuje. Čaka me, ker me ima
rad in bi mi rad izkazal svojo ljubezen. V molitvenem srečanju bi se morala
ustvariti nekakšna nabita Božja prisotnost, kakor so v naši zavesti navzoče
tiste stvari in osebe, ki povzročijo v nas posebno zanimanje. S kakšnim
zanimanjem smo pred leti po televiziji gledali, kako je prvi človek stopil na
luno in hodil po njej. Jezusova navzočnost na naši zemlji pa nas nič več
posebno ne pritegne in ne vznemiri. Kako polni so stadioni na raznih
tekmovanjih! Ko bi bile naše cerkve ob nedeljah tako polne, saj se v njih
dogaja vse kaj drugega, polnejšega in bogatejšega!
Mati, ki gleda televizijo in na njej opazi med
množico ljudi svojega sina, je posebej pozorna samo nanj. Vse drugo jo bolj
malo zanima. Tako naj bi bili pri molitvi pozorni na Boga. V ospredju je Božji
Ti. Njegova Božja prisotnost napravi, da majhne človeške prisotnosti stopijo v
ozadje. Oči so uprte vanj. Vse misli so pri njem.
Jezus me gleda. Sem v svetlobi tega pogleda.
Isti Jezusov pogled, ki se je ustavil na bogatem mladeniču iz evangelija, se je
ustavil tudi na meni. "Jezus se je ozrl vanj in ga vzljubil" (Mr
10,21). Nekaj čudovitega je, če živimo z zavestjo, da ta Jezusov pogled počiva
na nas. Kadar molimo, v veri gledamo Jezusa. Še bolj pa je res, da on gleda
nas. Pri tem nam je v veliko oporo Jezusova podoba, kar kaže tudi izpoved nekega
redovnika:
"Spominjam se svojih zgodnjih
srednješolskih let, ko sem pravzaprav začel zares z osebno molitvijo. Za god mi
je mati podarila križ. Namestil sem ga nad posteljo. Od takrat se je v meni
nekaj premaknilo. V sobi kar naenkrat nisem bil več sam. Nenehno sem čutil
pogled Križanega in tudi sam sem pogosto usmeril svoj pogled nanj. Ta preprosti
križ mi je sporočal, da nisem sam, da je Nekdo, ki me spremlja, še več, da je Nekdo,
ki me ljubi do konca. Iz tega začetnega spogledovanja se je počasi razvijala
moja osebna molitev. Jutranja in večerna. Spominjam se, da se je takrat moje
življenje začelo spreminjati, da je dobivalo novo, intenzivnejšo razsežnost.
Prava molitev je tista, ki spreminja življenje."
Pripovedujejo, da se je sv. Tomažu Akvinskemu, ko je končal važno poglavje svojega velikega
dela o Resnici, prikazal Kristus ter mu rekel: "Dobro si pisal o meni,
Tomaž! Kaj hočeš, da ti dam?" Tomaž je odgovoril: "Tebe samega,
Gospod!"
Pri pravi molitvi je hkrati z zavestjo Božje
bližine in prijateljstva navzoče veliko spoštovanje do Boga. On nas v vsakem
pogledu presega. Ob njem doživljamo svojo majhnost in veličino: majhnost, če
gledamo nase, veličino, če se popolnoma njemu izročamo. Nekaj tega, kar je
doživljal Mojzes ob gorečem grmu, ko je zaslišal Božje besede, naj bi bilo tudi
v nas:
"Ne približuj se! Sezuj svoje čevlje,
zakaj zemlja, na kateri stojiš, je sveta" (2 Mz 3,1-5).
p. Anton
