Večkrat srečamo
očitek, da vera v Boga omejuje človekovo svobodo. Tako je v mladosti mislil
tudi Franc: "Kot otrok sem imel srečo, da sem živel v precej vernem,
čeprav zelo tradicionalnem okolju. Bil je čas, ko sem imel to za veliko 'smolo'
in sem si želel, da bi nikoli ne bil slišal o veri, o Bogu, da bi mogel biti
čisto svoboden, prost vsakih vezi, končno, da bi bil samemu sebi zadosten vzrok
bivanja."
Drugi vatikanski koncil analizira pojav
ateizma, ki izvira iz človekove težnje po svobodi in neodvisnosti:
"Moderni
ateizem nastopa pogosto tudi v sistematični obliki, ki razen drugih vzrokov
pritira človekovo težnjo po avtonomiji tako daleč, da vzbuja težave glede
kakršnekoli odvisnosti od Boga. Tisti, ki izpovedujejo takšen ateizem,
zatrjujejo: svoboda obstoji v tem, da je človek sam sebi cilj, edini
oblikovalec in ustvarjalec svoje lastne zgodovine. To pa je, tako menijo,
nezdružljivo s priznavanjem Gospoda, začetnika in cilja vseh stvarnosti, ali pa
vsaj napravlja takšno trditev za popolnoma odveč. Ta nauk more dobivati oporo
tudi v občutju moči, ki ga podeljuje človeku današnji tehnični napredek.
Med oblikami
današnjega ateizma ne smemo molče iti mimo tiste, ki pričakuje človekovo
osvoboditev predvsem od njegove gospodarske in socialne osvoboditve. Tej
osvoboditvi pa po zatrjevanju pravkar omenjene vrste ateizma religija
nasprotuje po svoji naravi, češ da v človeku prebuja upanje na varljivo prihodnje
življenje in ga s tem odvrača od graditve zemeljske družbe. Zato privrženci
takšnega nauka tam, kjer pridejo na oblast, silovito napadajo religijo in
širijo ateizem tudi na ta način, da zlasti pri vzgoji mladine uporabljajo tista
sredstva pritiska, ki so na razpolago javni oblasti" (CS 20,1 s).
Pri mnogih vlada
prepričanje, da vera v Boga nasprotuje človekovemu dostojanstvu. Vendar dobiva človekovo dostojanstvo ravno
v Bogu "svoj temelj in svojo dovršitev" (CS 21,3). Bog je s
stvarjenjem človeka obdaril z razumom in voljo. Poklical ga je k Božjemu
otroštvu, k deležnosti pri svojem Božjem življenju in Božji sreči.
Mati Terezija pravi: "Dandanes
poskušajo ljudje dokazati, da lahko delajo sami, da v svojem življenju ne
potrebujejo Boga in da zmorejo vse. S tem ko poskušajo živeti brez Boga,
ustvarjajo vse več nesreč in uboštva."
Kardinal Newman govori o odprtosti za Boga pri
tistih, ki so ponižni in poslušni Svetemu pismu. Nato razglablja o razlogih
zaprtosti za Boga:
"Nasprotno
pa si nepotrpežljivi, prevzetni, vase zaverovani in svojeglavi ljudje na
splošno ustvarjajo napačna mnenja o ljudeh in rečeh. Predsodki in prevzetnost
slepijo oči in speljujejo sodbe – pri kateremkoli iskanju – na kriva pota ...
Če vidim, da se
razglabljanj o religioznih rečeh loti kdo, ki je prenagljen in nasilen,
gospodovalen in napuhnjen, osoren in nestrpen do misli in občutij drugih, sem
že vnaprej prepričan, da se ne bo dobro končalo. Ne bo prodrl v vso resnico;
bilo bi proti naravi reči in izkustvu človeštva, da bi našel, kar išče."
Ovire za
verovanje izvirajo iz človekove narave same in iz okolja zunaj človeka. Od vere
odvrača k slabemu nagnjena narava. Če je človek zagledan v svoj svet, ni odprt
za Boga, ne sliši Kristusovih besed in ne vidi Kristusove ljubezni do njega.
Predajanje lagodnosti je tudi velika ovira za vero. Če je človek zaljubljen
vase, misli, da ne potrebuje Boga. Dalje je človek zelo usmerjen na tisto, kar
vidi, kar sliši, otipa, izmeri, stehta. Le to ima za dokazano. Zato je vera v
nevidnega, neslišnega Boga za človeka težka. Sv. Pavel govori o zakladu v
prstenih posodah (prim. 2 Kor 4,7).
Na nevero
današnjega človeka vpliva skrajno zmaterializiran in stehniziran svet. Medtem
ko je človek v materialnem oziru zelo napredoval, je v duhovnem zelo zaostal.
Današnji porabniški človek je usmerjen v praktični materializem: vera nič ne
nese! Kaj imam od vere za udobno življenje na tem svetu?
Alenka Goljevšček v knjigi New age in krščanstvo takole opisuje napuh novodobnega človeka:
"Na začetku
novega veka je bil um tisti, ki se je lotil gradnje novega babilonskega stolpa.
Kakšno upanje, kakšna vera je bila to! Ljudje so zaslepljeno verjeli, da um
zmore vse, lahko razreši vse uganke, razvozla vse skrivnosti, presvetli
sleherno temo, odkrije vse skrito. Proč z Bogom, kaj bi z njim – s to
izmišljotino praznoverja, zaostalosti, neznanja, strahopetnosti, ki človeka
samo zasužnjuje in ovira! Na božjem prestolu se razšopiri novo božanstvo in pod
njegovim žezlom se svet požene v divji dir: naprej! Naprej! Nastane nova
religija napredka, časti se nova sveta trojica: neomejena proizvodnja,
neomejena svoboda, neomejena sreča (užitek); božjo državo zamenja nova
zemeljska država blaginje, ki obljublja izpolnitev vseh želja že na tem svetu.
Človek izžene Boga in prisega na Naravo, v njej vidi neizčrpno, dinamično Moč,
iz katere se napaja tudi sam ...
Prav ta
babilonski stolp se nam danes podira na glavo. In ko se spotikamo nad
ruševinami, se šele utegnemo ustaviti, se ozreti naokrog in pogledati, kam smo
v tej divji dirki sploh prišli. Kar vidimo, ni niti malo razveseljivo."
Zgodba
pripoveduje, kako se je pajek spustil z visokega drevesa na košat grm in tam
napredel krasno pajčevino. Bil je srečen. Nekega dne je šel po svoji mreži na
sprehod, da pregleda, če je z mrežo vse v redu. Prišel je do niti, ki je vodila
nekam navzgor. Zazdelo se mu je, da ta nit ni prav nič potrebna. Pregrizel jo
je. A tedaj se se mu je prelepa mreža sesula na glavo, kajti tista navpična nit
je držala vso pajčevino in po njej je prišel z drevesa.
Ali ni človek, ki
pravi, da Boga ne potrebuje, podoben temu pajku? Brez navpične povezave z Bogom
tudi medsebojna povezava med ljudmi ne bo stekla. Človek sam v sebi ne bo
srečen.
Pascal pravi, da je zanikanje Boga in
neumrljive duše nekaj najbolj žalostnega na svetu:
"A kaj
imamo od človeka, ki nam naznanja, da je odvrgel ta jarem, da ne verjame, da
biva Bog, ki bedi nad njegovimi dejanji, da se ima za edinega gospodarja nad
svojim ravnanjem in misli, da bo o tem le sebi dajal račun. Ali misli, da nas
je s tem spodbudil, da bomo za naprej kaj prida zaupali vanj in pričakovali od
njega tolažb, nasvetov in pomoči v vseh življenjskih potrebah? Si domišljajo,
da so nas ne vem kako razveselili, če nam rečejo, da so mnenja, da naša duša ni
drugega ko malo vetra in dima, zlasti še, če nam to povedo v nekem ponosnem in
zadovoljnem tonu? Je to nekaj, kar se dá z veseljem povedati? Mar ni to
nasprotno nekaj žalostnega, najbolj žalostnega na svetu?"
An