Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sreda, 19. junij 2013

LETO VERE POGLABLJANJE V VERI (17)



Našel te bom, če bo kdo molil zame

Na prvem mestu je molitev staršev. Sv. Avguštin pripoveduje, kako se je v njem začela vera in molitev ob molitvi drugih:
"Naleteli smo na ljudi, Gospod, ki so molili k tebi, in od njih smo se učili spoznavati te, kolikor smo mogli, in slutili, da si velik, ki nas lahko slišiš in nam pomagaš, tudi če se ne prikazuješ našim čutom. In tako sem začel že kot deček moliti k tebi."
Ko je Avguštin zašel v grešno življenje in pozneje v zablodo maniheizma, je njegova mati Monika vztrajno v solzah molila zanj. Sam pripoveduje:
"Ti pa si iztegnil roko iz višav in iztrgal mojo dušo iz te globoke temè. Zakaj jokala je zame k tebi moja mati, tvoja verna, huje kakor jočejo matere ob telesni smrti otrok. Saj je videla mojo dušno smrt v svoji veri in duhu, ki ga je imela od tebe. In ti si jo uslišal, Gospod. Uslišal si jo in nisi prezrl njenih solzá, ko so obilno tekoč močile zemljo pod njenimi očmi na vseh krajih njene molitve: uslišal si jo."
Nato Avguštin pripoveduje o materinih sanjah, v katerih je stala na leseni letvi. Prišel je krasen mladenič in jo "vprašal, zakaj je žalostna in kako da vsak dan joče ... Mati mu je odgovorila, da objokuje mojo izprijenost. Potolažil jo je, češ naj bo brez skrbi, ter ji velel, naj se dobro ozre in se prepriča: kjer da je sama, tam sem tudi jaz. Ozrla se je in videla mene, kako stojim na isti letvi poleg nje... Preteklo je še domalega devet let in ves ta čas sem se valjal po globokem blatu in taval po teminah zmot. Res, da sem se poskušal med tem večkrat dvigniti, a vselej me je vrglo še globlje nazaj. Moja mati pa, čista vdova, pobožna in trezna, kakršne ti ljubiš, ni nehala ob urah svojih molitev naprej in naprej jokati zame k tebi, sicer že z živim upom v srcu, a zato nič manj goreča v joku in vzdihovanju. Njene prošnje so stopale pred tvoje obličje, in vendar si dopuščal, da sem še dalje blodil in greznil v temi.
Pa še drug odgovor si ji dal v tistih dneh, ki naj ga omenim ... po svojem svečeniku, nekem škofu ... Tega je mati prosila, naj bi blagovolil z menoj govoriti in mi ovreči moje zmote, da bi me hudega razučil in dobrega naučil ... Odvrnil ji je, da še nisem zrel za pouk, ker da sem še ves napuhnjen od mikavne novosti one krive vere ...
'Pusti ga,' je dejal, 'kjer je, samo moli h Gospodu zanj! Po nadaljnjem prebiranju knjig bo že sam našel, kolika zmota in brezbožnost je v tem nauku.'
Ko pa mu mati na te besede le še ni dala miru, ampak ga je med obilnimi solzami čedalje huje rotila in silila, naj me vendar obišče in se pogovori z menoj, jo je mož že nekoliko nejevoljen zavrnil: 'Pojdi in pusti me že! Kakor resnično živiš, nemogoče je, da bi se otrok takšnih solza pogubil.' V najinih poznejših pogovorih mi je mati večkrat omenjala, da je sprejela ta odgovor tako, kot da bi bil glas iz nebes."

Preprost pristaniški delavec iz Dublina Matt Talbot (+ 1925) je bil šestnajst let strastno vdan pijači in takrat je pozabil na Boga in vero. Njegova mati Elisabeth je – podobno kakor Monika za sina Avguština – vztrajno zanj v solzah molila in ga z ljubeznivo potrpežljivostjo prenašala.
Nekega dne se je Matt odločil, da ne bo več pil. Odšel je v cerkev, se po dolgih letih spet spovedal, in naredil obljubo za tri mesece, da ne bo pokusil alkohola. Prve tedne je zelo trpel. Da ga alkohol ne bi zvabil, ni maral s seboj nositi nobenega denarja. Po treh mesecih je svojo obljubo podaljšal za eno leto, nato pa za vse življenje.
Tej obljubi o popolni zdržnosti od alkohola je ostal zvest vse življenje. Pred odhodom na delo je vsak dan šel k jutranji maši in k obhajilu. Opravljal je dolge večerne molitve, spal na trdem ležišču, se postil in se popolnoma odpovedal tudi kajenju, ki je bilo njegova druga strast.

Veliko vrednost ima molitev drugih ljudi. Novinar je vprašal mater Terezijo, kaj misli o bogastvu, ki je last Vatikana in Cerkve. Mati Terezija je rekla novinarju: "Gospod, vi pa niste srečni. Nekaj vas teži, niste mirni. Morali bi verovati."
"Kako pa naj postanem veren?" je vprašal novinar.
"Molite!"
"Ne znam moliti."
"Potem bom pa jaz za vas molila, vi pa poskusite podariti soljudem svoj nasmeh. Nasmeh je kakor dotik. V naše življenje prinaša delček božje resničnosti."
An

Ni komentarjev:

Objavite komentar