Kot smo videli, se v šoli ni dobro učil. Njegove misli so bile drugje, še zlasti, ko mu je Marija razodela, da bo kmalu umrl. Tudi pri spraševanju verouka se je zmedel, zato je šel k prvemu zakramentalnemu obhajilu, ki je bilo hkrati tudi zadnje, šele tik pred smrtjo. Ni bil občutljiv in zamerljiv kakor njegova mlajša sestrica Jacinta.
Njegov oče je povedal:
»V tistem času – biti je moralo po drugem prikazanju – sem peljal oba, Frančiška in Jacinto, v cerkev, da bi se spovedala. Šel sem z njima v zakristijo in sem rekel gospodu priorju:
'Gospod prior, tu sta moja otroka. Hočeta se spovedati. Lahko ju vprašate, kar hočete.'
Otroka sta se spovedala. Glede obhajila pa je gospod prior menil, da bi bilo dobro počakati še eno leto.
Naslednje leto v maju (1918) sta šla spet tja, da sta bila izprašana iz katekizma. Jacinta je odgovarjala zadovoljivo, Frančišek pa je nekaj zmešal v apostolski veri, tako da je Jacinta lahko prejela obhajilo, Frančišek pa ne. Ko se je vrnil domov, je jokal, a je bilo že prepozno.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar