Primerno je, da v spodbudo našim naslednikom spomnim na krepostnega moža, namreč Janeza, blagega spomina, ki je bil nekoč več let prior v Clairvauxu. Pri božji službi je bil neutrudljiv in vnet, tako da ni počival ne podnevi ne ponoči. Posebno pa se je posvečal z vso skrbjo svojega srca in z lepim glasom petju psalmov, da so ga vsi občudovali, a le malokateri so ga mogli posnemati. Gospod mu je dal močan glas, s katerim je služil tistemu, ki mu ga je dal.
Da je mogel vzdržati buden pri dolgih nočnih molitvah, je pri gornjem delu kornega stola, pri katerem je stal, pritrdil kos lesa, da se je, če se mu je začelo dremati in je glava klonila, s tem sprožila kladivce, ki ga je z udarcem zopet zdramilo za bedenje.
Tudi pri ročnem delu je bil zelo vnet. Tako je navduševal malodušne za vztrajnost, ne le z besedami, ampak tudi z dejanji. Posebno v času žetve pri spravilu pšenice, ko so se ti blaženi mučenci iz samostana Clairvaux pražili ves dan kot v peči, je bil s tako vztrajnostjo pri delu, da je v teh bogatih dneh s svojim znojem izbrisal vse nemarnosti iz prejšnjih časov. Da bi se spominjal, kako je tujec, gost na zemlji, da nima tukaj stalnega mesta, ampak išče prihodnjega, je jemal od dobrin sveta zelo malo in je očiščeval svoje telo s skromnostjo in varčnostjo, kajti moč duha se izpopolnjuje, ko se pokori telo. Tudi pri oblačenju je ohranjal enako skromnost in enostavnost, s tem da je želel nositi vedno grobe, stare in zašite obleke; dragocenim, mehkim in finim pa se je izogibal kot kugi. Da o ostalem molčim, naj povem le-to, da vzglavnik svoje postelje ni napolnil s perjem, ampak ga je natlačil s senom ali slamo in je na tem spal.
Ni komentarjev:
Objavite komentar