Spokorni in spravni dan 29. maja 1943
Najvažnejša duhovna priprava na posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu je bilo obhajanje petih prvih sobot, ki se je začelo s prvo soboto, 2. januarja 1943, in končalo v soboto prvega maja. Po želji škofa Rožmana naj bi verniki »še ves maj pri šmarnicah svoje duše pripravljali na veliki dan posvetitve«.
Neposredna priprava na posvetitev pa je bila določena za soboto, 29. maja 1943. To je bil za vso škofijo spokorni in spravni dan. Verniki naj bi ga obhajali kakor nekoč vigilije pred večjimi prazniki z mnogo molitve in pokore. Pomnožili naj bi zasebno in skupno molitev. »Kdor more, naj obišče cerkev. Kjer je mogoče, naj bo Najsvetejše izpostavljeno v češčenje, če ne ves dan, pa vsaj nekaj časa zjutraj in pred šmarnicami zvečer. V družinah naj skupno molijo ta dan še posebej za odpuščanje grehov, za spreobrnjenje grešnikov ter v spravo brezmadežnemu Srcu Marijinemu in božjemu Srcu Jezusovemu.«
Glede pokore pravi škof Rožman, »naj bi nas vse najprimerneje pripravila na posvetitev (…) naj ta dan poskušamo tudi v postu kaj malega dodati v duhu spokornosti v zadoščenje za grehe in v smislu fatimskega naročila: 'Iz ljubezni do tebe, o Jezus, za spreobrnjenje grešnikov in v spravo za žalitve, ki jih zadajejo brezmadežnemu Srcu Marijinemu.'«
Glede sprave med ljudmi, ki so sprti ali v sovraštvu, piše škof, da »je pogoj, da bo naša posvetitev Bogu všeč in da jo bo Marija rada sprejela. Srce, v katerem vlada sovraštvo, maščevalnost in zamerljivost, v Božjih očeh ni vredno usmiljenja in odpuščanja. Bog nam odpušča, kakor mi odpuščamo svojim žaljivcem. Zelo zelo se morajo dušni pastirji, spovedniki in kateheti potruditi, da pripravijo vernike na to, da se na spravni dan resnično in odkrito spravijo s svojimi sovražniki, da prenehajo vsakršni spori v družinah in med sosedi. In moliti moramo v ta namen ter prositi še druge za molitev, da bo v soboto, 29. maja, res pravi spravni dan našega vernega ljudstva. Kar najbolj želim in za kar Marijo najbolj prosim, je popolna sprava in iskren sporazum med raznimi skupinami katoličanov. Ta dan naj padejo vsi zidovi, ki v katerem koli pogledu ločijo tiste, ki vsi hočejo biti dobri udje svete Cerkve, da za posvetitev postanemo vsi edini in enotni v duhu apostolata KA, in to ne samo za najbližjo bodočnost, ki kaže, da bo težka in odločilna, ampak tudi za daljno bodočnost, za ono dobo miru, ki jo je Marija napovedala in v kateri bomo morali marsikaj na novo in temeljiteje graditi.«
Vrhunec spokornega in spravnega dne je bila velika spokorna procesija vseh ljubljanskih župnij. Na čelu vsake župnije je bil župnik s spokornim križem v roki. Vse župnije so se zlile v eno samo spokorno procesijo, na čelu katere je šel škof Rožman s spokornim križem v rokah. Procesiji je dala marijanski značaj čudodelna podoba Marije Pomagaj z Brezij, ki jo je nosilo šestnajst bogoslovcev na lepo okrašenem odru. Po ljubljanskih ulicah je odmevala molitev rožnega venca, Marijinih pesmi in litanij. Vsi so se zbrali na rakovniškem stadionu.
V Bogoljubu je zapisano: »Pomenljiv govor svojega nadpastirja so udeleženci do pičice slišali in razumeli, saj je bil postavljen ojačevalec. Ko je prevzvišeni omenil, da so glas iz Fatime povečini sprejeli tudi pri nas, saj nosi v sebi rešitev iz naših stisk, je nato opozoril na nujnost, ki je pogoj za uslišanje: varovati se moramo greha in se ne izgovarjati, da nismo tako hudi grešniki, kakor so drugi in drugod. Kdor se s tem izgovarja, kaže, da se ne mara poboljšati … V naših rokah je, da skrajšamo dneve gorja. Pred podobo Marije Pomočnice, ki smo jo tolikokrat prosili milosti in bili tudi uslišani, sklenimo za trdno, da hočemo za naprej živeti po Božjih zapovedih. Božje zapovedi naj bodo trdni temelj, na katerem bomo zgradili boljšo bodočnost svojemu narodu.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar