Škof Rožman, apostol prvih petkov in sobot (12) Ali je bilo vse Rožmanovo delo zaman?

Kolarič je v II. knjigi o škofu Rožmanu zapisal, »da se ga je v zadnjem desetletju njegovega življenja večkrat lotevala misel, da je vse njegovo delo bilo zaman. Bili so to trenutki velike duševne potrtosti.« (str. 326). Komunistična oblast je vse njegovo delo zatrla, več kot deset tisoč domobrancev je bilo pobitih, Baragovo semenišče, ki ga je dal zgraditi, se uporablja v druge namene, katoliška akcija je propadla, prav tako Marijine kongregacije.

Kolarič je zaključil: »Škof Rožman je s svojim ogromnim delom svojo škofijo in v veliki meri ves slovenski narod pripravil na čas, ki je nastopil po drugi svetovni vojni. Ne da se pa tajiti, da je tudi v tem velika tragika Rožmanovega življenja, ko je videl, da je vse njegovo delo vsaj na zunaj propadlo« (II, 326–327).

Danes nekateri mislijo, da zaradi Rožmanove posvetitve slovenskega naroda Marijinemu brezmadežnemu Srcu balkanska vojna v Sloveniji ni imela hujših posledic, kakor jih je imela v južnih republikah.

Škof Rožman, apostol prvih petkov in sobot (11)

Rožmanova posvetitev 1955

Proti koncu Marijinega leta 1954 je, kakor poroča Kolarič, škof Rožman »povabil vse zamejske in zdomske Slovence, da bi se leta 1955 še enkrat posvetili Marijinemu brezmadežnemu Srcu. V članku Marijino desetletje, ki ga je napisal za lurško leto 1958, je pomen in uspeh prve in druge posvetitve takole označil: 'V Marijinem letu smo začeli s pripravami, da bi se Slovenci, ki bivajo v svobodnem svetu, posvetili brezmadežnemu Srcu Marijinemu. Mnogi so se bili že prej posvetili, ti bi posvetitev ponovili; drugi pa, ki se še niso, bi posvetitev opravili prvič. Odziv na povabilo k posvetitvi je bil obilen. Iz vseh delov sveta so prihajale podpisane posvetilne listine, ki smo jih vezali v dve debeli knjigi in jih v nedeljo, 3. julija 1955, izročili Mariji Pomagaj na ameriških Brezjah v Lemontu. Tam čakajo, da jih bomo ob ugodni priložnosti nesli na prvotni dom Marije Pomagaj na Brezje v Sloveniji. V duhu so bili z nami tudi Slovenci v domovini, ki so se v velikem številu že med sovražno okupacijo posvečevali Marijinemu Srcu. Tako smemo reči, da se je večji del Slovencev posvetil Mariji. Prepričan sem, da je Marija to posvetitev naklonjeno sprejela in smemo z vso trdnostjo vanjo zaupati, ki nam je v času največje nevarnosti edina Vladarica in Mati in nam bo posebno še tedaj, kadar bodo odločevali usodo našega malega naroda za bodoče stoletje. V večnosti bomo šele spoznali, kako odločilno je bilo za Slovence leto, v katerem smo se posvetili brezmadežnemu Srcu Marijinemu.«

Druga posvetitev Slovencev Marijinemu Srcu se je izvršila v Lemontu, na ameriških Brezjah 3. julija 1955.

Škof zdaj v večnosti spoznava vse milosti in blagoslove, ki jih je slovenskemu narodu za čas in za večnost prinesla posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu.

26. junija 1955 je na Božji poti v Midlandu, v svetišču kanadskih mučencev, v Kanadi poudaril vidne uspehe naše posvetitve med 2. svetovno vojno: »Pripravila nas je Marija na skrajne žrtve: Ene za žrtev življenja v mukah in strašni smrti, druge na težko in negotovo pot begunstva, tretje, ki so ostali v domovini, na stanovitnost in zvestobo v preganjanju, da morejo v težkih preizkušnjah živeti po veri in iz vere (…)

Zaupajmo sebe in svoje, žive in mrtve, njej (Mariji) – in ne plašimo se! Pogumno, na njeno roko oprti, stopajmo naprej! Če ne prihaja velika doba vidnejše zmage Kristusove, pa bomo posamezni, eden za drugim – po Marijinem vodstvu – vstopili v slavo njenega Sina – Jezusa« (J. Kolarič, Škof Rožman III, 147–148).

Škof Rožman, apostol prvih petkov in sobot (10)

Škof Rožman kot mož molitve

Jakob Kolarič je zapisal:

»Škof Rožman je rad poudarjal, da ni dovolj za narod delati, za narod je treba tudi moliti. Morda ni noben Slovenec v času njegovega škofovanja toliko molil za naše ljudstvo kakor on. Kakor se je očak Jakob celo noč bojeval z Bogom in ga nazadnje premagal z molitvijo, tako se je škof Rožman na kolenih s sklenjenimi rokami bojeval za slovenski narod od tistega dne dalje, ko je prejel škofovsko posvečenje, posebno še v letih vojne in revolucije, ki so za narod bila bolj črna kakor najtemnejša noč« (Rožman III, 121).

Rožmanov osebni stražnik Franc Gaber je ob četrti obletnici škofove smrti zapisal: »Ko bi človek mogel zbrati vse ure, ki jih je pokojni škof preklečal pred Najsvetejšim, bi gotovo šle v leta; koliko rožnih vencev je šlo preko njegovih ustnic; koliko križevih potov je premišljeval, ve le Bog.«

Neki osebi je škof rekel: »Meni je blagor našega naroda, predvsem njegov večni blagor, prva in glavna skrb …« Nekoč mi je zaupal, da gre zvečer, po končanem delu, in tega je imel vedno silno veliko, v kapelo, kjer vztraja v molitvi, dokler ga zaspanost ne prisili k počitku, in to pozno v noč«(Rožman III, 121–122).

Dr. Francu Bajlecu je dejal: »Slovenci se pri delu za svoj narod vse premalo spomnimo na Boga. Sploh za narod vse premalo molimo. Jaz vam povem, da tako rekoč noč in dan molim za ves naš narod in ga stalno blagoslavljam. Neprenehoma prosim tudi našo Kraljico, naj naš narod ne bi bil med tistimi, ki naj bi po fatimski napovedi bil zapisan uničenju in bi kot narod preminil« (Rožman III, 122).

24. oktobra 1941 je v pastirskem pismu duhovnikom zapisal: »Gospod je svoji Cerkvi obljubil nepremagljivost, toda mi 'stražniki Siona' ne smemo brezdelni čakati na končno zmago, marveč moramo z molitvijo in žrtvijo vse svoje osebnosti sodelovati, da med našim narodom Cerkev zmaga.«

Jakob Kolarič z nekaterimi drugimi škofa Rožmana imenuje »naš veliki slovenski Mojzes«. Pravi, da »se je dobro zavedal, da njegove roke v molitvi za hudo preizkušani narod ne smejo omahniti in da ga v molitvi morajo podpirati vsi verniki, kakor sta nekdaj Aron in Hur podpirala roke Mojzesu, vodniku izraelskega ljudstva, da se niso utrudile, ko jih je od jutra do sončnega zahoda držal kvišku v prošnji, da bi Izrael zmagal Amalečane« (Rožman III,142).

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC Škof Rožman, apostol prvih petkov in sobot (5) Ljubitelj rožnega venca in slovenskega naroda

Kako je škof Rožman cenil rožni venec in kaj vse je pričakoval od te dragocene molitve za slovenski narod, vidimo iz njegovih besed leta 1942:
»Predragi v Gospodu! Kajne, vsi želite konec stisk in boljših, lepših časov. Vsi hočete živeti in želite, da ostane naš narod pri življenju in bi lahko mirno delal na vseh poljih človeškega udejstvovanja, se razvijal in rastel in tako vestno vršil nalogo, ki mu jo je Bog dal na zemlji v zboru drugih večjih narodov. Če to resno hočete, potem ubogajte Marijo in storite, kar nam naroča: Molite sv. rožni venec!
Ljubite ga, kakor ga ljubi Marija! Saj je tako zelo lepa molitev, nikdar dolgočasna, če ga znamo prav moliti. Molimo pa ga prav tako, da mislimo na skrivnost, ki je pravkar na vrsti, medtem ko desetkrat ponovimo angelski pozdrav: Zdrava, Marija. Usta izgovarjajo besede, misli pa se nam mudijo pri dogodkih iz Jezusovega življenja, ki so razdeljene v veseli, žalostni in častitljivi del rožnega venca.«
Škof posebej priporoča molitev rožnega venca za mir in za spreobrnjenje grešnikov:
»Moliti pa hočemo v tiste namene, katere je Marija v Fatimi napovedala in kateri so tudi za nas, zlasti v sedanji stiski, najbolj važni: za mir in za spreobrnjenje grešnikov, da nehajo žaliti Boga in izzivati njegove pravične kazni. Tako bodo prenehale tudi Božje šibe in grešniki bodo sebe zveličali.
Tudi med nami se Bog hudo žali, tudi z naše zemlje vpijejo grehi do neba po maščevanju. Nikdar še, odkar so naši davni pradedje sprejeli krščansko vero, v naš narod ni vdrlo brezboštvo in sovraštvo do vsega Božjega v tako strašni obliki kakor v teh bridkih časih. Sovraštvo do Boga je sploh najhujši greh, ki ga človek more storiti, in pritegne nase tudi najtežje kazni. Gorje človeku, gorje narodu, ki Boga sovraži, ker njega tudi Bog sovraži in ga čaka samo pogin, časen in večen. Če se je najhujši greh udomačil v našem narodu, ni čuda, da ga spremlja cela vrsta hudih in ogabnih grehov: umori, ropi, tatvine, lažnivo ovaduštvo iz maščevalnosti, obrekovanja in klevete. Vse te grdobije so se razlile kakor povodenj po vsej deželi in žalijo neskončno svetega Boga ter z bridkostjo brez mere napolnjujejo duše, ki že itak dovolj trpe. Iz teh grehov ne morejo dozoreti dobri sadovi; grešno deblo more roditi le zle sadove – in te grenke sadove uživamo zdaj in jih bomo še in vedno več, če se grešniki ne spreobrnejo.«
Posebno pretresljive so Rožmanove besede:
»Zaradi tega vas, predragi verniki, prosim, pri vaši ljubezni do naroda in pri vaši skrbi za lastno zveličanje vas rotim: Združimo se v enotno mogočno družino vnetih molivcev svetega rožnega venca za spreobrnjenje grešnikov. Saj tudi tistim, ki nas sovražijo in morijo, ne želimo drugega, kakor da se spreobrnejo in zveličajo, da bomo nekoč v nebesih pri Bogu Očetu zbrani v edinosti in ljubezni, ki se ne bo več spremenila.
Molitvi pa pridružimo še nadalje pokoro, s katero bomo za svoje in vseh ljudi grehe zadoščevali Božjemu Srcu Jezusovemu. Kakšno pokoro naj opravljamo? Nič ni treba dolgo iskati. To, kar nam vsak dan sproti prinese težkega, neprijetnega, vsako premagovanje, ki ga zahteva spolnjevanje Božjih zapovedi, vse to vzemimo mirno in vdano za pokoro, pa bomo vsak dan vredne zadeve zadoščevanja polagali Jezusu na oltar – take sadove, kakršne On od nas pričakuje.
Molitev svetega rožnega venca v duhu pokore naj postane naša narodna pobožnost, ker le po Mariji bomo deležni Božjega usmiljenja. Zlasti vabim in prosim družine, da uvedejo zopet redno skupno molitev svetega rožnega venca (...)
Ne morem si misliti lepšega prizora, kakor je družina, ki zvečer kleči pred sliko presvetega Srca Jezusovega, kateremu se je posvetila, in z rožnim vencem v roki moli. Dobesedno se v tem trenutku uresničuje, kar je Jezus obljubil: 'Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi' (Mt 18,20).
Zvedel sem, da so se v teh hudih stiskah po mnogih vaseh zbirali vsi prebivalci pri vaški kapelici in skupno molili rožni venec. To je prav in gotovo zaupna molitev ni bila zastonj, Bog jo je uslišal tako, kakor on ve, da je za duše najbolj koristno. Tudi farna družina naj se večkrat zbere v svoji farni cerkvi k skupni molitvi rožnega venca (…)
Vsak rožni venec pa molimo – poleg osebnih namenov, ki jih more vsak zase imeti – za mir in za spreobrnjenje grešnikov, zlasti med našim narodom. To bodi vsem skupen namen. Prav nič ne dvomim, da nas bo po Mariji ljubi Bog uslišal in nas storil vredne svojega usmiljenja, ko bomo tako enotni in sporazumni v skupnem namenu molitve. Saj je Gospod tako jasno in odločno zatrdil: 'Če se na zemlji dva izmed vas zedinita v kateri koli prošnji, jima bo vse storil moj Oče, ki je v nebesih' (Mt 18,19). Če je Jezus to obljubo dal že dvema, ki se zedinita v skupni prošnji, koliko bolj bo veljala, če se ves narod zedini v istem namenu, za katerega vztrajno moli!«

Škof Rožman, apostol prvih petkov in sobot - Rešitev prihaja iz Fatime

Rešitev prihaja iz Fatime


Poleg tega, da je škof Rožman fatimske dogodke omenil že septembra 1942 v zvezi z molitvijo rožnega venca, je o njih obširneje spregovoril v oktobrski škofijski okrožnici, kak teden pred odhodom v Rim. Zaskrbljeni pastir takole razmišlja:
»'Kaj naj storimo, bratje?' sprašujemo s poslušalci prve Petrove pridige (Apd 2,37). Kaj naj storimo, da postanemo vredni miru in boljših dni mi in ves narod in vsi kristjani?
Predragi! V velikih stiskah in hudih nevarnostih je bila kristjanom pomočnica vedno Marija, Božja in naša mati. Tudi našim prednikom in nam. K njej se zatecimo in njo vprašajmo, kaj naj storimo.«
Značilno je, da je škof Rožman že takrat spoznal, da rešitev prihaja iz Fatime. Tega leta je v slovenščini prvič izšla knjiga, ki jo je napisal Srečko Zamjen, Fatima, Marijina beseda sedanjemu svetu. Kakor takratnega papeža Pija XII. imenujemo 'papež Fatime', tako bi lahko škofa Rožmana imenovali 'škof Fatime', saj je bil med vsemi dosedanjimi slovenskimi škofi najbolj povezan s Fatimo. Takole je 30. oktobra 1942 prvič nekoliko več uradno poročal o fatimskih dogodkih, medtem ko jih je pred enim mesecem le omenil:
»Pred petindvajsetimi leti, ko je bila prejšnja svetovna vojna na višku, se je v Fátimi na Portugalskem trem pastirčkom prikazovala Mati Božja Marija skozi šest mesecev od maja do oktobra vsakega trinajstega v mesecu. Naročila jim je, naj vsak dan molijo rožni venec v čast Materi Božji v ta namen, da bi se vojna skoraj končala, češ da samo Ona more izprositi ljudem to milost. To naročilo je Marija mesec za mesecem ponavljala, naj ljudje vztrajajo v molitvi sv. rožnega venca, če hočejo doseči konec vojne.
Marija je priporočila molitev rožnega venca, ki ji je najljubša molitev, katero najraje uslišuje. Molijo naj ga za mir, da ga ona čimprej izprosi. – Ali nismo še v težji stiski, kakor leta 1917, – in z nami skoraj ves svet? Nihče drug nam milosti miru ne more izprositi kakor Marija, Kraljica sv. rožnega venca in Kraljica miru.


Še drug namen je Mariji posebno pri srcu. Ob prikazovanju meseca avgusta je Mati Božja še to dodala: 'Molite, veliko molite in darujte žrtve za grešnike! Vedite, da pade mnogo, prav mnogo duš v pekel, ker ni nikogar, ki bi se žrtvoval in molil zanje.' Tako opominja Marija tudi nas, da molimo za spreobrnjenje grešnikov, da bi nobena duša ne bila pogubljena, ampak bi se vsak grešnik spreobrnil in svojo dušo rešil za nebesa.
In še nekaj je Marija z resnim in žalostnim glasom povedala:'Ljudje naj se poboljšajo! In molijo naj za odpuščanje svojih grehov! Naj ne žalijo več našega Gospoda, ker je že preveč žaljen! Če ljudje ne bodo nehali žaliti Boga, se bo razvnela druga, še hujša vojna. Bog bo kaznoval svet za njegove zločine z vojno, z lakoto in s preganjanjem Cerkve in papeža … dobre bodo mučili, več narodov bo uničenih.'

Tako je Marija napovedovala pred petindvajsetimi leti – in mi zdaj doživljamo Božjo kazen, ker se ljudje niso spreobrnili, ampak so po zadnji vojni Boga še huje žalili kakor prej.«

Škof Rožman, apostol prvih petkov in sobot (4)

Apostol rožnega venca


Dne 25. septembra 1942 je v Ljubljanskem škofijskem listu škof Rožman, ko je najprej povabil, naj pobožnost prvih petkov »postane naša ljudska pobožnost«, pozval vernike in pri tem omenil tudi Fatimo:
»Tej pobožnosti prvih petkov pridružimo še molitev rožnega venca. Zakaj? Prepričani moramo biti, da samo Marija, Kraljica miru, more svetu izprositi mir. Da nam Bog po Marijini priprošnji podeli mir, moramo postati miru vredni in sposobni mir sprejeti in ga zveličavno uporabljati, ne pa tako kakor po zadnji vojski, ko se je mir zlorabljal za še hujše žalitve neskončno svetega Boga. Miru vreden in sposoben ga uporabljati v svoje zveličanje bo naš narod tedaj, ko se bo resno in resnično spreobrnil. Zaradi tega moramo mnogo, mnogo moliti za spreobrnjenje grešnikov. Dva razloga posebno sta, ki nas morata nagibati, da molimo za grešnike. Enega je posebno poudarila prebl. Devica Marija sama, ko se je pred 25 leti prikazovala trem pastirčkom v Fatimi na Portugalskem. Rekla je, da gre mnogo duš v večno pogubljenje zato, ker verniki ne molijo za njihovo spreobrnjenje; nedolžne pastirčke je opominjala, naj pogosto molijo sveti rožni venec za spreobrnjenje grešnikov. Pomislimo samo, kako strašno je, če duša pade v večno pogubljenje, iz katerega ni rešitve – in če je ta duša istega rodu, nam v sorodstvu jezika in krvi in nam tako najbližja! Ali nismo dolžni, moliti za spreobrnjenje grešnikov med nami, da bi se nobena duša za večno ne pogubila?
Ko bi se grešniki med nami spreobrnili, bi bile skoraj vse težave in bridkosti odstranjene. Ne bilo bi več prelivanja krvi, umorov in ubojev, ne več krivic, laži, ropov in tatvin, ne bilo bi več nevoščljivosti, mržnje in sovraštva, vladala bi pravica in krščanska ljubezen. Koliko mirnejše in lepše bi bilo življenje že na tem svetu. – To je drugi razlog, da poživimo med verniki pobožno molitev rožnega venca.
Rožni venec naj postane zopet redna skupna molitev vseh krščanskih družin – tudi farne družine! Priporočajte družinam, da molijo vsak dan skupno rožni venec – če ni mogoče celega, vsaj eno desetko (eno skrivnost), da se bo tako ves narod združil v eno samo molitveno armado za mir in za spreobrnjenje grešnikov. Zlasti letošnjo rožnovensko pobožnost porabimo v to, da poživimo in razširimo družinsko molitev svetega rožnega venca. Če bo priložnost dana, bom objavil še točnejša navodila za to 'rožnovensko akcijo'.

Z rožnim vencem hitimo k Mariji, Srednici vseh milosti, s prošnjo za mir in za spreobrnjenje grešnikov, presvetemu Srcu Jezusovemu pa zadostujmo za vse žalitve – potem pa brez strahu pričakujmo bodočnost, ki bo v vsakem slučaju nam in dušam nam v vodstvo izročenih v zveličanje.«

Škof Rožman, apostol prvih petkov in sobot (2)

Spokorni in spravni dan 29. maja 1943

Najvažnejša duhovna priprava na posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu je bilo obhajanje petih prvih sobot, ki se je začelo s prvo soboto, 2. januarja 1943, in končalo v soboto prvega maja. Po želji škofa Rožmana naj bi verniki »še ves maj pri šmarnicah svoje duše pripravljali na veliki dan posvetitve«.
Neposredna priprava na posvetitev pa je bila določena za soboto, 29. maja 1943. To je bil za vso škofijo spokorni in spravni dan. Verniki naj bi ga obhajali kakor nekoč vigilije pred večjimi prazniki z mnogo molitve in pokore. Pomnožili naj bi zasebno in skupno molitev. »Kdor more, naj obišče cerkev. Kjer je mogoče, naj bo Najsvetejše izpostavljeno v češčenje, če ne ves dan, pa vsaj nekaj časa zjutraj in pred šmarnicami zvečer. V družinah naj skupno molijo ta dan še posebej za odpuščanje grehov, za spreobrnjenje grešnikov ter v spravo brezmadežnemu Srcu Marijinemu in božjemu Srcu Jezusovemu.«
Glede pokore pravi škof Rožman, »naj bi nas vse najprimerneje pripravila na posvetitev (…) naj ta dan poskušamo tudi v postu kaj malega dodati v duhu spokornosti v zadoščenje za grehe in v smislu fatimskega naročila: 'Iz ljubezni do tebe, o Jezus, za spreobrnjenje grešnikov in v spravo za žalitve, ki jih zadajejo brezmadežnemu Srcu Marijinemu.'«
Glede sprave med ljudmi, ki so sprti ali v sovraštvu, piše škof, da »je pogoj, da bo naša posvetitev Bogu všeč in da jo bo Marija rada sprejela. Srce, v katerem vlada sovraštvo, maščevalnost in zamerljivost, v Božjih očeh ni vredno usmiljenja in odpuščanja. Bog nam odpušča, kakor mi odpuščamo svojim žaljivcem. Zelo zelo se morajo dušni pastirji, spovedniki in kateheti potruditi, da pripravijo vernike na to, da se na spravni dan resnično in odkrito spravijo s svojimi sovražniki, da prenehajo vsakršni spori v družinah in med sosedi. In moliti moramo v ta namen ter prositi še druge za molitev, da bo v soboto, 29. maja, res pravi spravni dan našega vernega ljudstva. Kar najbolj želim in za kar Marijo najbolj prosim, je popolna sprava in iskren sporazum med raznimi skupinami katoličanov. Ta dan naj padejo vsi zidovi, ki v katerem koli pogledu ločijo tiste, ki vsi hočejo biti dobri udje svete Cerkve, da za posvetitev postanemo vsi edini in enotni v duhu apostolata KA, in to ne samo za najbližjo bodočnost, ki kaže, da bo težka in odločilna, ampak tudi za daljno bodočnost, za ono dobo miru, ki jo je Marija napovedala in v kateri bomo morali marsikaj na novo in temeljiteje graditi.«
Vrhunec spokornega in spravnega dne je bila velika spokorna procesija vseh ljubljanskih župnij. Na čelu vsake župnije je bil župnik s spokornim križem v roki. Vse župnije so se zlile v eno samo spokorno procesijo, na čelu katere je šel škof Rožman s spokornim križem v rokah. Procesiji je dala marijanski značaj čudodelna podoba Marije Pomagaj z Brezij, ki jo je nosilo šestnajst bogoslovcev na lepo okrašenem odru. Po ljubljanskih ulicah je odmevala molitev rožnega venca, Marijinih pesmi in litanij. Vsi so se zbrali na rakovniškem stadionu.
V Bogoljubu je zapisano: »Pomenljiv govor svojega nadpastirja so udeleženci do pičice slišali in razumeli, saj je bil postavljen ojačevalec. Ko je prevzvišeni omenil, da so glas iz Fatime povečini sprejeli tudi pri nas, saj nosi v sebi rešitev iz naših stisk, je nato opozoril na nujnost, ki je pogoj za uslišanje: varovati se moramo greha in se ne izgovarjati, da nismo tako hudi grešniki, kakor so drugi in drugod. Kdor se s tem izgovarja, kaže, da se ne mara poboljšati … V naših rokah je, da skrajšamo dneve gorja. Pred podobo Marije Pomočnice, ki smo jo tolikokrat prosili milosti in bili tudi uslišani, sklenimo za trdno, da hočemo za naprej živeti po Božjih zapovedih. Božje zapovedi naj bodo trdni temelj, na katerem bomo zgradili boljšo bodočnost svojemu narodu.«