Kako je škof Rožman cenil rožni venec in kaj vse je pričakoval od te dragocene molitve za slovenski narod, vidimo iz njegovih besed leta 1942:
»Predragi v Gospodu! Kajne, vsi želite konec stisk in boljših, lepših časov. Vsi hočete živeti in želite, da ostane naš narod pri življenju in bi lahko mirno delal na vseh poljih človeškega udejstvovanja, se razvijal in rastel in tako vestno vršil nalogo, ki mu jo je Bog dal na zemlji v zboru drugih večjih narodov. Če to resno hočete, potem ubogajte Marijo in storite, kar nam naroča: Molite sv. rožni venec!
Ljubite ga, kakor ga ljubi Marija! Saj je tako zelo lepa molitev, nikdar dolgočasna, če ga znamo prav moliti. Molimo pa ga prav tako, da mislimo na skrivnost, ki je pravkar na vrsti, medtem ko desetkrat ponovimo angelski pozdrav: Zdrava, Marija. Usta izgovarjajo besede, misli pa se nam mudijo pri dogodkih iz Jezusovega življenja, ki so razdeljene v veseli, žalostni in častitljivi del rožnega venca.«
Škof posebej priporoča molitev rožnega venca za mir in za spreobrnjenje grešnikov:
»Moliti pa hočemo v tiste namene, katere je Marija v Fatimi napovedala in kateri so tudi za nas, zlasti v sedanji stiski, najbolj važni: za mir in za spreobrnjenje grešnikov, da nehajo žaliti Boga in izzivati njegove pravične kazni. Tako bodo prenehale tudi Božje šibe in grešniki bodo sebe zveličali.
Tudi med nami se Bog hudo žali, tudi z naše zemlje vpijejo grehi do neba po maščevanju. Nikdar še, odkar so naši davni pradedje sprejeli krščansko vero, v naš narod ni vdrlo brezboštvo in sovraštvo do vsega Božjega v tako strašni obliki kakor v teh bridkih časih. Sovraštvo do Boga je sploh najhujši greh, ki ga človek more storiti, in pritegne nase tudi najtežje kazni. Gorje človeku, gorje narodu, ki Boga sovraži, ker njega tudi Bog sovraži in ga čaka samo pogin, časen in večen. Če se je najhujši greh udomačil v našem narodu, ni čuda, da ga spremlja cela vrsta hudih in ogabnih grehov: umori, ropi, tatvine, lažnivo ovaduštvo iz maščevalnosti, obrekovanja in klevete. Vse te grdobije so se razlile kakor povodenj po vsej deželi in žalijo neskončno svetega Boga ter z bridkostjo brez mere napolnjujejo duše, ki že itak dovolj trpe. Iz teh grehov ne morejo dozoreti dobri sadovi; grešno deblo more roditi le zle sadove – in te grenke sadove uživamo zdaj in jih bomo še in vedno več, če se grešniki ne spreobrnejo.«
Posebno pretresljive so Rožmanove besede:
»Zaradi tega vas, predragi verniki, prosim, pri vaši ljubezni do naroda in pri vaši skrbi za lastno zveličanje vas rotim: Združimo se v enotno mogočno družino vnetih molivcev svetega rožnega venca za spreobrnjenje grešnikov. Saj tudi tistim, ki nas sovražijo in morijo, ne želimo drugega, kakor da se spreobrnejo in zveličajo, da bomo nekoč v nebesih pri Bogu Očetu zbrani v edinosti in ljubezni, ki se ne bo več spremenila.
Molitvi pa pridružimo še nadalje pokoro, s katero bomo za svoje in vseh ljudi grehe zadoščevali Božjemu Srcu Jezusovemu. Kakšno pokoro naj opravljamo? Nič ni treba dolgo iskati. To, kar nam vsak dan sproti prinese težkega, neprijetnega, vsako premagovanje, ki ga zahteva spolnjevanje Božjih zapovedi, vse to vzemimo mirno in vdano za pokoro, pa bomo vsak dan vredne zadeve zadoščevanja polagali Jezusu na oltar – take sadove, kakršne On od nas pričakuje.
Molitev svetega rožnega venca v duhu pokore naj postane naša narodna pobožnost, ker le po Mariji bomo deležni Božjega usmiljenja. Zlasti vabim in prosim družine, da uvedejo zopet redno skupno molitev svetega rožnega venca (...)
Ne morem si misliti lepšega prizora, kakor je družina, ki zvečer kleči pred sliko presvetega Srca Jezusovega, kateremu se je posvetila, in z rožnim vencem v roki moli. Dobesedno se v tem trenutku uresničuje, kar je Jezus obljubil: 'Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi' (Mt 18,20).
Zvedel sem, da so se v teh hudih stiskah po mnogih vaseh zbirali vsi prebivalci pri vaški kapelici in skupno molili rožni venec. To je prav in gotovo zaupna molitev ni bila zastonj, Bog jo je uslišal tako, kakor on ve, da je za duše najbolj koristno. Tudi farna družina naj se večkrat zbere v svoji farni cerkvi k skupni molitvi rožnega venca (…)
Vsak rožni venec pa molimo – poleg osebnih namenov, ki jih more vsak zase imeti – za mir in za spreobrnjenje grešnikov, zlasti med našim narodom. To bodi vsem skupen namen. Prav nič ne dvomim, da nas bo po Mariji ljubi Bog uslišal in nas storil vredne svojega usmiljenja, ko bomo tako enotni in sporazumni v skupnem namenu molitve. Saj je Gospod tako jasno in odločno zatrdil: 'Če se na zemlji dva izmed vas zedinita v kateri koli prošnji, jima bo vse storil moj Oče, ki je v nebesih' (Mt 18,19). Če je Jezus to obljubo dal že dvema, ki se zedinita v skupni prošnji, koliko bolj bo veljala, če se ves narod zedini v istem namenu, za katerega vztrajno moli!«
Ni komentarjev:
Objavite komentar