»Komaj smo začele, zagledamo pred svojimi očmi, kot da lebdi v zraku nad drevjem neki lik, kot da bi bil iz snega, prosojen zaradi sončnih žarkov.
'Kaj je tisto?' so tovarišice napol prestrašene spraševale.
'Ne vem!'
Nadaljevale smo molitev s pogledom, uprtim v tisti lik, ki je izginil takoj, ko smo končale.«
Lucija je o dogodku molčala, njene tovarišice pa so vse povedale svojim družinam. Novica se je razširila in jo je zvedela tudi Lucijina mati ter je svojo hčerko izprašala o dogodku ter pogovor končala s prezirljivo kretnjo:
»Otročarije!«
Čez nekaj časa se je na istem kraju dogodek še dvakrat ponovil in so ga videle vse štiri pastirice. Lucija je bila tiho, njene tovarišice pa so doma zopet vse izklepetale. Ljudje so se začeli iz Lucije norčevati, ona pa je trpela. To tem bolj, ker je bila doslej navajena samo na izraze ljubezni. Pozneje je glede tega trpljenja zapisala:
»Ampak to ni bilo v resnici še nič. Nisem vedela, kaj mi je dobri Bog prihranil za prihodnost.«
Trpela pa je tudi mati. Precej slabe volje je vprašala svojo hčerko:
»Poglejmo torej; kaj pravite, da vidite tam?«
»Ne vem, mama, ne vem, kaj je.«
V Klicih fatimskega sporočila Lucija piše: »O tem prikazanju, ki se je velikokrat ponovilo na drugih krajih, so me veliko spraševali. Še vedno odgovarjam kot takrat: 'Ne vem, kaj je bilo, niti kaj je pomenilo.' Vendar pa mi je v duši ostalo tiho prepričanje, ki ga nočem skrivati: mislim, da je bil angel varuh. Morda je tako, ne da bi spregovoril, hotel, da bi začutili njegovo prisotnost in bi s tem pripravil duše, da bi se lahko izvršil Božji načrt.«
V četrtem Spominu glede vtisa, ki ga je to videnje pustilo, Lucija ugotavlja:
»To prikazanje mi je v duhu pustilo vtis, ki ga ne znam razložiti. Polagoma je ta vtis izginil. Mislim, da bi ga popolnoma pozabila, če mu ne bi sledili novi dogodki.«
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar