Kolarič je v II. knjigi o škofu Rožmanu zapisal,
»da se ga je v zadnjem desetletju njegovega življenja večkrat lotevala misel,
da je vse njegovo delo bilo zaman. Bili so to trenutki velike duševne
potrtosti.« (str. 326). Komunistična oblast je vse njegovo delo zatrla, več kot
deset tisoč domobrancev je bilo pobitih, Baragovo semenišče, ki ga je dal
zgraditi, se uporablja v druge namene, katoliška akcija je propadla, prav tako
Marijine kongregacije.
Kolarič je zaključil: »Škof Rožman je s
svojim ogromnim delom svojo škofijo in v veliki meri ves slovenski narod
pripravil na čas, ki je nastopil po drugi svetovni vojni. Ne da se pa tajiti,
da je tudi v tem velika tragika Rožmanovega življenja, ko je videl, da je vse
njegovo delo vsaj na zunaj propadlo« (II, 326–327).
Danes nekateri mislijo, da zaradi Rožmanove
posvetitve slovenskega naroda Marijinemu brezmadežnemu Srcu balkanska vojna v
Sloveniji ni imela hujših posledic, kakor jih je imela v južnih republikah.
