Neko nedeljo popoldne je naše pastirčke botra Terezija zvabila, da so se ustavili v njeni hiši. Postregla jim je s svojimi poslasticami. Ko se je nabralo več otrok, je hotela, da plešejo in pojejo. Zapeli so daljšo posvetno pesem v dveh zborih, deklice na eni strani, dečki na drugi. Ko so sosede slišale živahno ljudsko petje, so prihitele v botrino hišo. Prosile so, naj otroci pesem še enkrat ponovijo. Tedaj se je Frančišek približal Luciji in rekel:
»Ne pojmo več tega! Našemu Gospodu zanesljivo ni všeč, da to pojemo.«
Vsi trije so se izmuznili med drugimi otroki in odhiteli k vodnjaku Lucijinih staršev.
Ni komentarjev:
Objavite komentar