LETO VERE SE NADALJUJE Mnogi niso prišli do odrasle vere

Merton v knjigi Luč nevidne Resnice ugotavlja, da mnogi niso prišli do odrasle vere, ker niso imeli prave vere v otroški dobi. Tako niti niso izgubili prave vere, saj je niso imeli:

"Koliko ljudi je danes na svetu, ki so 'izgubili vero' obenem s praznimi upi in slepili otroške dobe. Tisto, čemur so rekli 'vera', je bilo le eno med vsemi drugimi slepili. Vse svoje upanje so postavljali v neki občutek duhovnega miru, oddiha, notranjega ravnovesja, samospoštovanja. Potem pa, ko so se začeli spoprijemati z resničnimi težavami in bremeni zrelega življenja, ko so se zavedeli svoje slabotnosti, so izgubili svoj mir, opustili svoje dragoceno samospoštovanje in nič več niso mogli 'verovati'. Se pravi: nič več se niso mogli oddahniti, se pomiriti s predstavami in pojmi, ki so jih pomirjali, ko so bili še otroci."

Marsikdo, ki je sicer imel v otroštvu dobro versko vzgojo, je v dobi odraščanja vero izgubil, ker se zanjo ni več brigal. V veri je treba rasti in se izpopolnjevati. Z otročjimi predstavami o veri in Bogu ni mogoče imeti odrasle vere. Na vseh področjih se je treba izobraževati, podobno tudi v veri, a ne gre le za znanje, ampak za organsko rast v veri, v življenju po evangeliju.

Kakor človek raste, mora rasti tudi njegova vera. Pri mnogih vera ostane na stopnji šolskega otroka, zato tako zlahka, ko odrastejo, takšno vero zavržejo, kakor zavržejo pretesno obleko in obutev.

Smo romarji. Naša vera je vera romarjev, popotnikov, ki se tudi ustavljajo, iščejo pravo pot, nabirajo novih moči. Vera je tudi romanje skozi puščavo. Vera je dogajanje. Pri rasti v veri si medsebojno pomagamo.

Z odraščanjem mora kristjan otroške in celo otročje predstave o Bogu zamenjati s primernejšimi. Zelo težko je zajeziti škodljiv vpliv zgrešenih podob o Bogu, še zlasti, če v dobi doraščanja ni bilo primernega verouka: Bog Policaj, veliki Starec, glavni Direktor.

Danes je že veliko ljudi, ki v mladosti sploh niso bili poučeni v veri ali pa zelo površno.

Še bolj kakor nepoučenost je za vero nevarna napačna poučenost, ki je pogosto veri nasprotna ali celo sovražna.

Veliko ljudi ima danes zaradi veri nasprotne šole, družbenih občil in javnega mnenja o Bogu popolnoma napačne pojme. Predstavljajo si, da Bog drži z bogatimi, krutimi oblastniki, močnejšimi. Mislijo, da vera uči, da je Bog le pribežališče v stiski, da je opij za ljudstvo. Dalje, da Bog kakor krut tiran in neusmiljen sodnik nestrpno čaka, kdaj ga bo človek kaj polomil, da ga bo kaznoval. Bog je po takšnem pojmovanju nekakšen policaj, ki z veliko strogostjo skrbi za red na svetu. Kar naprej posega v svet in krivce kaznuje. Ko ljudje s takšnim pojmovanjem pozneje v svetu vidijo veliko nereda in trpljenja, pripisujejo to Bogu. Takšnega nesimpatičnega Boga je kaj lahko zavreči.

Napačno pojmuje Boga tudi tisti, ki na Boga gleda kakor otrok na svojo mamo, ki jo hoče prepričati, da mu ustreže. Prava molitev hoče pripraviti nas same na izpolnjevanje Božje volje, ne Boga na izpolnjevanje naše volje. Molimo: "Zgodi se tvoja volja" in ne: "Zgodi se naša volja."

Vsak si Boga nekoliko po svoje zamišlja. Vendar je Bog drugačen od vsake naše še tako popolne zamisli. Mi smo končna bitja, Bog pa je neskončen. Še tako popolna predstava o Bogu nam ne more posredovati Boga, kakršen je v resnici.

Če kdo zavrže Boga, morda zavrže samo svojo popačeno predstavo, karikaturo o Bogu. Pravo podobo Boga nam je posredoval Kristus. Treba je spoznati Kristusovo duhovno podobo, da spoznamo njegovega in našega Očeta. Morali bi iti k svetnikom v šolo, saj so ti najbolj prodrli v Božje globine.

V dobi razvoja pride pri nekaterih do hude verske krize zaradi zahtevnosti, ki je povezana z vero v Boga. Pascal ugotavlja: "Tisti, ki ne marajo resnice, navajajo kot izgovor to, da se ji dá ugovarjati, in da je veliko takih, ki jo tajé. Tako njihova zmota izhaja le iz tega, da ne marajo resnice ali ljubezni; zato pa niso opravičeni."

Vprašanje obstoja Boga se pojavi v razvojnih letih, na prehodu iz otroške v odraslo vero. Zgradba otroške vernosti se običajno podere. Potrebno je garaško prizadevanje za postavitev nove trdne zgradbe osebne vere. Kdor iz različnih vzrokov ne pokaže takšnega prizadevanja, redno do osebne vere ne bo prišel.

Človekovo iskanje Boga gre pogosto prek različnih kriz, skozi trnje dvomov in negotovosti. Nekateri vero celo izgubijo. Morda pa se jim le dozdeva, da so jo izgubili. Nekateri tožijo, da so že v 11. letu svoje starosti izgubili vero, drugi v času od 15. do 20. leta. Človek pride v obdobje, ko se mu zazdi, da Boga ni. Takrat kar kriči po dokazih za obstoj Boga. To velja še posebej za tiste, ki so bolj razumsko in kritično usmerjeni. Marsikdo išče opore tudi za srce. Verska kriza je v dobi dozorevanja nekaj normalnega.

Verska kriza – če se v njej borimo za svojo vero – ni še ni nič slabega, marveč je pot – sicer večkrat zelo boleča – do verske in duhovne poglobitve.

René Schwob pravi: "Sam Bog je prisoten v vsem tem nemiru, v katerem ga človek išče. Išče pa ga samo zato, ker ga na dnu njegovega srca Bog sam usmerja."

Zlo se začne, če se človek za Boga več ne zmeni, če neha Boga iskati. Zlasti je nevarno, če se človek preda grešnemu življenju in zgubi čut za višje vrednote.

Treba si je utrditi temelje vere, npr. obstoj Boga, nesmrtnost človekove duše, obstoj posmrtnega življenja, Kristusovo božanstvo. Reševati je treba številna vprašanja, ki se vedno znova pojavljajo.

Do trdnega prepričanja o Božjem bivanju marsikdo pride šele polagoma, pri drugih pa to ni resnejši problem. Če človek verske krize ne reši do 25. leta, se ta vrne z veliko silo po 45. letu. Naši pesniki: Kette, Murn in Kosovel so zgodaj našli Boga, Ivan Cankar bolj trdno v 32. letu (a njegova dela razodevajo vernost že prej), Oton Župančič še precej pozneje.

Pri iskanju Boga ne gre samo za to, da pridemo do trdnega prepričanja, da Bog biva. Treba je Boga iskati dalje. Bog naj postane središče našega življenja. Ne samo v cerkvi, ampak sredi življenja. Vsak dan, vsako uro, vsako minuto. Kdor premalo, slabo ali nič ne moli, bo težko ostal veren.

An

LETO VERE SE NADALJUJE Mnogi Boga ne iščejo

Preberimo si najprej tole basen: Nekdo je našel orlovo jajce in ga položil v gnezdo domače kokoši. Mladi orlič se je izlegel skupaj z zarodom piščancev in z njimi zrastel ter vse življenje delal to, kar so delali oni. Brskal je po zemlji za črvi in žuželkami, kokodakal, razprostiral krila in letal le nekaj čevljev nad zemljo ter se tako postaral. Nekega dne je nad seboj zagledal mogočno ptico, ki je drsela visoko med zračnimi tokovi in komaj kdaj zamahnila s svojimi mogočnimi zlatimi krili. Stari orel je gledal vanjo z velikim spoštovanjem.

"Kdo je to?" je vprašal.

"To je orel, kralj ptic," je dobil odgovor. "On pripada nebu, me pripadamo zemlji – me smo kokoši."

Tako je orel živel in umrl kot kokoš, ker je mislil, da je kokoš.

Mar ni človek, ki si nikoli ne zastavlja vprašanja o Bogu, podoben temu staremu orlu, ki ni poznal drugega kakor zemljo, namesto da bi se dvignil v višino, za katero je bil ustvarjen?

Nekateri ljudje nimajo nič zoper Boga. Ne iščejo razlogov za njegovo zanikanje. Kratko in malo se ne zmenijo zanj, z njim ne računajo. Živijo, kakor da ga ni, kakor da v današnji porabniški družbi za Boga sploh ni prostora. Bog ni predmet, ki bi ga bilo mogoče kupiti in koristno porabiti.

Francoski mislec Pascal deli ljudi na tri skupine: "Le tri vrste ljudi so: taki, ki služijo Bogu, potem ko so ga našli; taki, ki ga resno iščejo, ker ga še niso našli; in taki, ki živijo, ne da bi ga iskali in ne da bi ga našli. Prvi so pametni in srečni, zadnji so neumni in nesrečni, tisti v sredi pa nesrečni, a pametni." 

LETO VERE SE NADALJUJE - Zakaj mnogi ne najdejo Boga? Nekateri so zanj slepi

Heleno Keller, gluhonemo in slepo Angležinjo, so vprašali:

"Gospodična Keller, mislite, da je slepota najhujša nesreča, ki se lahko pripeti človeku?"

"Ne. Najhujša nesreča, ki lahko zadene kakega človeka, je, če ima oči, pa ne vidi."

Veliko jih je, ki danes ne vidijo, čeprav imajo zdrave oči. So duhovno slepi, slepi za Boga in njegovo delovanje, njegovo ljubezen.

Človek ima duhovne oči razuma, srca in vere. Z njimi mora v svojem življenju odkriti in vedno popolneje odkrivati Boga. Sicer bi tudi njega doletela najhujša nesreča.

Romar je prišel k učitelju:

"Že leta iščem Boga. Odšel sem od doma in iskal sem ga povsod, kjer pravijo, da je: na vrhovih gora, v srcu puščave, v tišini samostanov, v predmestnih četrtih revežev."

"Ali si ga našel?" je vprašal učitelj.

"Bil bi domišljav in lagal bi, če bi rekel, da. Ne, nisem ga našel. Ali si ga ti?"

Kaj naj bi mu bil učitelj rekel? Večerno sonce je pošiljalo v sobo pramene zlate luči. Na bližnjem figovcu je veselo čivkalo na stotine vrabcev. V daljavi je bilo slišati promet z avtoceste. Komar je pribrenčal tik mimo ušesa in svaril, da bo vsak čas pičil ... In ta dobričina je mogel kar tako sedeti tam in trditi, da ni našel Boga, da ga še vedno išče.

Čez nekaj časa je romar iz učiteljeve sobe razočaran odšel. Šel je, da bi iskal še drugod.

Nekateri iščejo Boga dolgo časa, a ga ne najdejo. Zdi se, kakor da so za Boga slepi. Učitelj je videl Božje delovanje v naravi, romar pa je bil za to delovanje slep, čeprav mu ni mogoče odrekati dobre volje. Eno je videti, drugo je uvideti, razumeti. Mnogi gledajo Božje stvarstvo, a ne razumejo, da je Božje. Nekaterim se zdi, da stvarstvo kar kriči o svojem Stvarniku, drugim pa se zdi nemo.

Kdor Boga kljub vztrajnemu iskanju še ni mogel najti, naj ga še naprej išče. Kdor je na poti vztrajnega iskanja, je na dobri poti.

Pascal pravi, "da sta le dve vrsti ljudi, za katere lahko rečemo, da so pametni: tisti, ki z vsem srcem služijo Bogu, ker ga poznajo; in tisti, ki ga z vsem srcem iščejo, ker ga še ne poznajo".

Sv. Avguštin je zapisal:

"Ti pa, ker Boga še ne vidiš, z ljubeznijo do bližnjega zaslužiš, da ga vidiš: s tem, da ljubiš bližnjega, izbistriš svoje oko, da boš videl Boga, saj Janez jasno pravi: 'Če namreč ne ljubiš svojega brata, ki ga vidiš, kako moreš ljubiti Boga, ki ga ne vidiš? ... Bog je ljubezen in, kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu ...'

Ko ljubiš bližnjega in skrbiš za bližnjega, si na poti. Kam greš, če ne h Gospodu Bogu, k njemu, ki ga moramo ljubiti z vsem srcem, z vso dušo, z vsem mišljenjem?"

Človek, ki nikakor ne more priti do Boga, naj moli: "Gospod, če si, daj, da te spoznam in vzljubim."

Duhovnik je srečal na polju kmeta, ki je kljub sončni pripeki nosil klobuk v roki. Duhovnik ga je vprašal, zakaj ne da klobuka na glavo. Kmet mu je odgovoril:

"Ko grem mimo zorečega polja, nimam nikoli klobuka na glavi. Človek mora imeti spoštovanje do skrivnostne Božje bližine in Božjega delovanja, ki ga je mogoče tu zaslediti."

Človek Boga ne odkrije, če ima pogled usmerjen v napačno smer. Pripovedujejo, kako je znameniti slikar Leonardo da Vinci (+ 1519), ko je slikal zadnjo večerjo, na vsak način hotel doseči, da bi slika vodila ljudi k Jezusu. Na prvi razstavi zadnje večerje so vsi ljudje občudovali predvsem majhno ladjico, ki jo je mojster naslikal v kotu slike in je zanjo porabil kar tri tedne. Toda ne oziraje se na porabljeni čas in trud je slikar že prvi večer vzel sliko z razstave in ladjico preslikal. Na sliki ni želel imeti ničesar, kar bi odvračalo pozornost od Jezusa.

Biti odprt za Boga pomeni odpoved lastnim predstavam o njem, pomeni pripravljenost, da ga sprejmemo, kakršen je, da sprejmemo njegov način razodevanja. V svoj ozki krog zaprti človek, ki je podoben konju s plašnicami ob očeh, bo Boga težko našel. Prav tako tisti, ki je suženj časa, naglice, hlastanja in veri nenaklonjenega javnega mnenja.

Ovira za sprejem vere je tudi enostranska usmerjenost človeka zgolj v znanost in tehniko. Če človek zanemarja vzgojo volje, srca in vesti, sploh celotne osebnosti, tudi za vero ni sprejemljiv. Naš pristop do stvarnosti je preveč razumarski, pridobitniški. Upoštevati bi bilo treba tudi lastnosti, ki so bolj razvite pri ženski: občudovanje skrivnosti življenja, spoštovanje enkratnosti vsakega bitja, hvaležnost, sprejemljivost za vse, kar je podarjeno.

Drugi vatikanski koncil se zaveda množičnosti pojava ateizma in indiferentnosti za vero danes:

"Tajiti Boga ali religijo ali nič se ne zmeniti zanju – to v primeri s prejšnjimi časi ni več nekaj izjemnega ali kak osamljen primer. Danes namreč takšno ravnanje neredko prikazujejo kot zahtevo znanstvenega napredka ali nekakšnega novega humanizma. Vse to se v več deželah izraža ne samo v modroslovnih teorijah, temveč je na široko prodrlo tudi v slovstvo, v umetnost, v razlaganje humanih znanosti in zgodovine ter celo v državne zakone; in vse to mnoge bega" (CS 7,3).