Heleno Keller, gluhonemo in slepo Angležinjo, so vprašali:
"Gospodična Keller,
mislite, da je slepota najhujša nesreča, ki se lahko pripeti človeku?"
"Ne. Najhujša nesreča,
ki lahko zadene kakega človeka, je, če ima oči, pa ne vidi."
Veliko jih je, ki danes ne
vidijo, čeprav imajo zdrave oči. So duhovno slepi, slepi za Boga in njegovo
delovanje, njegovo ljubezen.
Človek ima duhovne oči
razuma, srca in vere. Z njimi mora v svojem življenju odkriti in vedno
popolneje odkrivati Boga. Sicer bi tudi njega doletela najhujša nesreča.
Romar je prišel k učitelju:
"Že leta iščem Boga.
Odšel sem od doma in iskal sem ga povsod, kjer pravijo, da je: na vrhovih gora,
v srcu puščave, v tišini samostanov, v predmestnih četrtih revežev."
"Ali si ga našel?"
je vprašal učitelj.
"Bil bi domišljav in
lagal bi, če bi rekel, da. Ne, nisem ga našel. Ali si ga ti?"
Kaj naj bi mu bil učitelj
rekel? Večerno sonce je pošiljalo v sobo pramene zlate luči. Na bližnjem
figovcu je veselo čivkalo na stotine vrabcev. V daljavi je bilo slišati promet
z avtoceste. Komar je pribrenčal tik mimo ušesa in svaril, da bo vsak čas pičil
... In ta dobričina je mogel kar tako sedeti tam in trditi, da ni našel Boga,
da ga še vedno išče.
Čez nekaj časa je romar iz
učiteljeve sobe razočaran odšel. Šel je, da bi iskal še drugod.
Nekateri iščejo Boga dolgo
časa, a ga ne najdejo. Zdi se, kakor da so za Boga slepi. Učitelj je videl
Božje delovanje v naravi, romar pa je bil za to delovanje slep, čeprav mu ni
mogoče odrekati dobre volje. Eno je videti, drugo je uvideti, razumeti. Mnogi
gledajo Božje stvarstvo, a ne razumejo, da je Božje. Nekaterim se zdi, da
stvarstvo kar kriči o svojem Stvarniku, drugim pa se zdi nemo.
Kdor Boga kljub vztrajnemu
iskanju še ni mogel najti, naj ga še naprej išče. Kdor je na poti vztrajnega
iskanja, je na dobri poti.
Pascal pravi, "da sta le dve vrsti ljudi, za katere lahko rečemo, da so pametni: tisti, ki z vsem srcem služijo Bogu, ker ga poznajo; in tisti, ki ga z vsem srcem iščejo, ker ga še ne poznajo".
Sv. Avguštin je zapisal:
"Ti pa, ker Boga še ne
vidiš, z ljubeznijo do bližnjega zaslužiš, da ga vidiš: s tem, da ljubiš
bližnjega, izbistriš svoje oko, da boš videl Boga, saj Janez jasno pravi: 'Če
namreč ne ljubiš svojega brata, ki ga vidiš, kako moreš ljubiti Boga, ki ga ne
vidiš? ... Bog je ljubezen in, kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu ...'
Ko ljubiš bližnjega in skrbiš
za bližnjega, si na poti. Kam greš, če ne h Gospodu Bogu, k njemu, ki ga moramo
ljubiti z vsem srcem, z vso dušo, z vsem mišljenjem?"
Človek, ki nikakor ne more
priti do Boga, naj moli: "Gospod, če si, daj, da te spoznam in
vzljubim."
Duhovnik je srečal na polju
kmeta, ki je kljub sončni pripeki nosil klobuk v roki. Duhovnik ga je vprašal,
zakaj ne da klobuka na glavo. Kmet mu je odgovoril:
"Ko grem mimo zorečega
polja, nimam nikoli klobuka na glavi. Človek mora imeti spoštovanje do
skrivnostne Božje bližine in Božjega delovanja, ki ga je mogoče tu
zaslediti."
Človek Boga ne odkrije, če ima pogled usmerjen v napačno smer. Pripovedujejo, kako je znameniti slikar Leonardo da Vinci (+ 1519), ko je slikal zadnjo večerjo, na vsak način hotel doseči, da bi slika vodila ljudi k Jezusu. Na prvi razstavi zadnje večerje so vsi ljudje občudovali predvsem majhno ladjico, ki jo je mojster naslikal v kotu slike in je zanjo porabil kar tri tedne. Toda ne oziraje se na porabljeni čas in trud je slikar že prvi večer vzel sliko z razstave in ladjico preslikal. Na sliki ni želel imeti ničesar, kar bi odvračalo pozornost od Jezusa.
Biti odprt za Boga pomeni
odpoved lastnim predstavam o njem, pomeni pripravljenost, da ga sprejmemo,
kakršen je, da sprejmemo njegov način razodevanja. V svoj ozki krog zaprti
človek, ki je podoben konju s plašnicami ob očeh, bo Boga težko našel. Prav
tako tisti, ki je suženj časa, naglice, hlastanja in veri nenaklonjenega
javnega mnenja.
Ovira za sprejem vere je tudi
enostranska usmerjenost človeka zgolj v znanost in tehniko. Če človek zanemarja
vzgojo volje, srca in vesti, sploh celotne osebnosti, tudi za vero ni
sprejemljiv. Naš pristop do stvarnosti je preveč razumarski, pridobitniški.
Upoštevati bi bilo treba tudi lastnosti, ki so bolj razvite pri ženski:
občudovanje skrivnosti življenja, spoštovanje enkratnosti vsakega bitja,
hvaležnost, sprejemljivost za vse, kar je podarjeno.
Drugi vatikanski koncil se
zaveda množičnosti pojava ateizma in indiferentnosti za vero danes:
"Tajiti Boga ali
religijo ali nič se ne zmeniti zanju – to v primeri s prejšnjimi časi ni več
nekaj izjemnega ali kak osamljen primer. Danes namreč takšno ravnanje neredko
prikazujejo kot zahtevo znanstvenega napredka ali nekakšnega novega humanizma.
Vse to se v več deželah izraža ne samo v modroslovnih teorijah, temveč je na
široko prodrlo tudi v slovstvo, v umetnost, v razlaganje humanih znanosti in
zgodovine ter celo v državne zakone; in vse to mnoge bega" (CS 7,3).
